Učenje in sveti iz poslednjih dni
Pridobivanje znanja je doživljenjska, sveta dejavnost, ki je povšeči nebeškemu Očetu in čemur so njegovi služabniki naklonjeni.
Ta, ki osvoji področje znanja, mora k temu pristopiti, kakor je Mojzes pristopil h gorečemu grmu; stoji na svetih tleh; pridobil si bo svete stvari,« je rekel predsednik J. Reuben Clark ml. (1871–1961), član Prvega predsedstva, ko je govoril na inavguraciji novega dekana Univerze Brighama Younga. »Na to iskanje resnice se moramo podati — na vseh področjih človeškega znanja, ne le s spoštljivostjo, temveč z duhom čaščenja.«1
Sveti iz poslednjih dni verjamemo v izobraževanje in imamo nazor o tem, kako in zakaj bi si morali zanj prizadevati. Naša vera nas uči, naj znanje pridobivamo z Duhom in da smo skrbniki, ki naj znanje uporabljajo v korist človeštva.
Iskanje resnice
»[Naša] vera [… nam] narekuje, naj si marljivo prizadevamo za znanje,« je učil predsednik Brigham Young (1801–1877). »Ni drugega ljudstva, ki bi bilo bolj željno videti, slišati, spoznati in razumeti resnico.«2
Resnico bi morali iskati v vseh svojih življenjskih dejavnostih, in sicer v takšni meri, kakor nam dopuščajo okoliščine. Izobraženi sveti iz poslednjih dni bi si moral prizadevati, da bi razumel pomembne tekoče verske, fizikalne, družbene in politične probleme. Več znanja imamo o nebeških zakonih in zemeljskih stvareh, bolj lahko v dobrem smislu vplivamo na ljudi okrog sebe in varnejši bomo pred nemoralnimi ter zli vplivi, ki bi nas lahko zmedli in pogubili.
Pri iskanju resnice si moramo prizadevati za pomoč ljubečega nebeškega Očeta. Njegov Duh lahko usmerja in podkrepi naša prizadevanja, da bi se učili in bili sposobnejši usvajati resnico. Takšno učenje z Duhom pa ni omejeno na šolske učilnice ali na priprave za šolske izpite. Vključuje vse, kar v življenju delamo, in vsak kraj, kjer smo — doma, v službi in v cerkvi.
Ko si prizadevamo prejeti in udejanjati vodstvo Duha v svetu, ki ga vodijo tekoči trendi in téme, se soočamo s plazom pogosto napačnih in nepomembnih podatkov, ki nam jih daje sodobna tehnologija. Tvegamo, da postanemo to, kar je neki opazovalec imenoval »ljudje palačinke« — ki so velike in tanke, ko se povežemo s tistim obsežnim omrežjem informacij, do katerih lahko pridemo že s samim pritiskom na gumb.3
Oblegajo nas tudi gostje priljubljenih pogovornih oddaj, televizijski psihologi, modne revije in medijski komentatorji, ki s svojimi šepavimi vrlinami in vprašljivim delovanjem ustvarjajo naše mnenje in vplivajo na naše obnašanje. Na primer, predsednik Spencer W. Kimball (1895–1985) je rekel: »Nikdar v zgodovini sveta vlogi [žensk in moških] nista bili bolj pomešani.«4
V teh okoliščinah nam zmeda, obup in dvom vase lahko začnejo najedati vero in nas odvrnejo od Odrešenika in od tega, da bi na Zemlji gradili njegovo kraljestvo. Če se v svojih odločitvah osredotočimo na trende in posvetne smernice, nas »premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju« (Ef 4:14).
Ker na Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni javno mnenje nima vpliva, uči načela. Razlika je velika. Trendi, moda in popularna ideologija so bežni in kratkotrajni. Načela služijo kot sidro varnosti, usmeritve in resnice. Če svoje ideale in smer postavimo na nauku in načelih, kot je vera v Gospoda Jezusa Kristusa, in če sledimo preroku, bomo imeli pri življenjskih odločitvah popolnoma zanesljivega, nespremenljivega vodiča.5
Ni se nam treba bati. Predsednik Henry B. Eyring, prvi svetovalec Prvega predsedstva, je učil: »Gospod ve tako to, kar boste morali narediti, kot to, kar boste morali vedeti. Prijazen je in vseveden. Zatorej lahko z zaupanjem pričakujete, da je za vas pripravil priložnosti, da se boste učili v pripravah za služenje, ki ga boste opravili. Teh priložnosti ne boste docela prepoznali. […] A če boste v življenju na prvo mesto postavili duhovne stvari, boste blagoslovljeni, da boste čutili, kako ste vodeni do določenega učenja, in to vas bo spodbudilo, da boste delali še marljivejše.«6
Osebna vrednost
Našim prizadevanjem po učenju se mora pridružiti tudi osebna vrednost, če hočemo prejeti vodstvo Svetega Duha. Izogibati se moramo spolni nečistosti, pornografiji in zasvojenostim, kakor tudi negativnim občutkom do drugih in sebe. Greh odžene Gospodovega Duha in ko se to zgodi, izgubimo posebno razsvetljevanje Duha in svetilka učenja začne ugašati.
Sodobno razodetje nam obljublja, da bo, če bomo z očesom zazrti v Božjo slavo, kar vključuje osebno vrednost, vse naše telo navdala luč in v [nas] ne bo teme, in da telo, ki ga navdaja luč, razume vse stvari (gl. NaZ 88:67).
To večno načelo lahko potrdimo z neposredno osebno izkušnjo. Spomnite se, kdaj ste bili zamerljivi, sitni ali prepirljivi. Ali ste lahko učinkovito študirali? Ste v tem obdobju prejeli razsvetljenje?
Greh in jeza um zameglita. Povzročita stanje, ki je v nasprotju z lučjo in resnico, ki ju pooseblja inteligenca, ki je Božja slava (gl. NaZ 93:36). Kesanje, ki nas lahko očisti greha zaradi odkupnega žrtvovanja Jezusa Kristusa, je zatorej potreben korak na poti učenja pri vseh, ki iščejo luč in resnico s pomočjo moči učenja Svetega Duha.
Smo nepopolna bitja, vendar si vsak od nas lahko prizadeva, da bi bil bolj vreden tega, da bi ga spremljal Duh, ki nam izostri osebno prepoznavanje in nas pripravi, da bolje branimo resnico, da se zoperstavimo družbenim pritiskom in da pozitivno prispevamo.
Izobraževanje
Pri odločanju za izobrazbo bi se morali pripraviti, da bomo preživljali sebe in tiste, ki bodo od nas odvisni. Pomembno je, da imamo spretnosti, ki jih bomo lahko unovčili. Izobrazba je pogoj za osebno varnost in blaginjo.
Nebeški Oče pričakuje, da uporabljamo svobodno voljo in navdih, da preverimo sebe in svoje sposobnosti ter se odločimo, v kateri smeri bo potekalo naše izobraževanje. To je zlasti pomembno za mlade, ki so zaključili srednjo šolo in misijonarsko služenje in se sedaj soočajo z odločitvami o nadaljnjem šolanju in zaposlitvi. Ker se odločitve, s katerimi se moški in ženske soočajo, lahko močno razlikujejo, začnemo tako, da se zanašamo na široke izkušnje, za katere verjamemo, da so za svete iz poslednjih dni značilne.
Starešina Oaks: Prav kakor številni mladi sem se tudi sam veliko in stalno izobraževal, k čemur me je spodbudila potreba po tem, da bi bil sposoben preživljati družino. Diplomskemu študiju je sledil podiplomski študij. Za to sem plačal tako, da sem ob študiju delal in vzel posojilo, ki sem ga lahko vračal, ker sem zaradi izobrazbe zaslužil več. Medtem sem se poročil in začeli so se nama rojevati otroci. Ker sem moral preživljati ženo in skrbeti za naraščajočo družino, sem bil boljši v šoli in sem imel močno motivacijo, da sem študij končal in nadaljeval s svojim življenjskim delom. Ko sem zaključil uradno izobraževanje, sem nekaj svojega novega prostega časa namenil za nadaljnje izobraževanje v poklicu in za dodatno branje dolgo želenih področij cerkvene zgodovine ter splošne izobrazbe.
Sestra Oaks: Izobraževalne poti in izkušnje žensk se pogosto zelo razlikujejo od moških. Odrasla sem v času, ko se je zdelo, da imajo ženske le dve možnosti za preživljanje — kot učiteljice in kot medicinske sestre. Moja »težava« je bila v tem, da nikdar nisem pomislila ne na eno ne na drugo. Ni se mi zdelo možno ali potrebno, da se bom kdaj morala preživljati sama. Rada sem se učila in znala sem delati; pravzaprav sem rada delala. Poleti sem veliko delala, v šoli pa mi je šlo dobro. Ko sem spoznala, da se bom morala v celoti sama preživljati, me je bilo strah, skoraj otrpnila sem zaradi nepredvidljivih izzivov, ki so se začeli pojavljati pred menoj. Dejansko nisem bila usposobljena za nobeno službo. Študij svobodnih umetnosti je hranil mojo dušo, zdaj pa sem morala napolniti svojo denarnico.
Odšla sem na podiplomski študij, kjer sem se usposobila za poklic. Rada sem imela vsak trenutek učenja, pri čemer pa nisem spoznala le novih zamisli, temveč tudi svoje lastne sposobnosti. Čeprav sem bila prej sramežljiva in ranljiva, sem se sedaj počutila sposobno in zmožno, da se sama soočim z življenjem.
Križpotja
Vemo, da nas nič bolj ne zmede kot to, če ne vemo, kaj naj s svojo prihodnostjo, in da nič ni bolj nagrajujoče, kot če odkrijemo svoje lastne sposobnosti. Berite svoj patriarhalni blagoslov, premislite o svojih naravnih zmožnostih in talentih in pojdite naprej. Napravite prvi korak in vrata se bodo odprla. Na primer, ko se je sestra Oaks odločila za angleško literaturo, se ji niti sanjalo ni, da jo bo to pripeljalo v uredniško hišo v Bostonu. Ko je starešina Oaks študiral računovodstvo, si ni mislil, da ga bo to pripeljalo do pravne izobrazbe, na Univerzo Brigham Young in nato na vrhovno sodišče v Utahu. Z Gospodom nam »vse pripomore k dobremu« (Rim 8:28) in izobrazba, ki jo prejmemo, prihaja korak za korakom, ko se življenje odpira pred nami.
Učenje moramo izbrati pozorno, kajti učenje ima večno življenjsko polico, in katero koli uporabno znanje ali modrost ali načelo inteligence pridobimo v tem življenju, bo z nami vstalo v vstajenju (gl. NaZ 130:18).
Žalostno je, da jih tako veliko, zlasti žensk, dvomi vase in se sprašujejo, ali jim bo uspelo. Predsednik Univerze Brighama Younga, starešina Cecil O. Samuelson ml. od sedemdeseterih, je v nagovoru študentkam matematike, naravoslovja in strojništva marca 2005 dejal: »Eden od profesorjem mi je omenil, […] da so nekatere med vami manj samozavestne glede svojih sposobnosti in možnosti kot vaši sošolci, celo ko rezultati kažejo, da to ni upravičeno. Priznajte si svoje talente, spretnosti, sposobnosti in moči in ne bodite zmedene glede darov, ki vam jih je dal Bog.«7
Ženske lahko zlasti doživijo negativen odziv, kadar si prizadevajo za strokovne poklice. Neka mlada sestra, ki se je bližala koncu svojih dvajsetih in se soočala s tem, da se bo morala preživljati sama, je v pismu prosila za nasvet. Zaupala nam je, da je brata z duhovniškim polnomočjem vprašala, ali naj študira pravo, in ji je odsvetoval. Ne poznamo njenih sposobnosti in omejitev; nasvet, ki ga je prejela, je bil lahko zasnovan na tem ali na navdihu, ki je bil nenavaden za njene okoliščine. Toda na straneh njenega pisma je bilo moč občutiti njeno odločenost in jasno je bilo, da bi ji moralo biti svetovano, naj razvije ves svoj potencial.
Predsednik Thomasa S. Monson je ženskam v delu svojega sporočila na generalnem sestanku Društva za pomoč 29. septembra 2007 rekel: »Ne molite za naloge, ki so primerne vašim sposobnostim, temveč molite za sposobnosti, ki so primerne vašim nalogam. Potem ne bo čudež izvajanje vaših nalog, temveč boste čudež ve.«8
Svarimo pred tem, da bi bili moški in ženske v skušnjavi, da bi zato, ker bi morali končati šolo in si zagotoviti finančno varnost, zakonu pripisovali nižjo prioriteto. Z večnega vidika si je kratkovidno prizadevati za kariero, zaradi česar se nekdo ne more poročiti, kar ima večno vrednost, ker ne ustreza karieri, kar je posvetna vrednota.
Neka prijateljica je šla s hčerko na dan odprtih vrat fakultet na vzhodu Združenih držav. Njena močno navdušena in nadarjena hči je vedela, da se bo, če bo šla na šolo svojega prvega izbora, za izobraževanje močno zadolžila. Za dobro izobrazbo je pogosto vredno plačati, toda v tem primeru je hči molila in začutila, da bi ji, čeprav ji visok dolg ne bi onemogočil poroke, slednjič onemogočil to, da bi nehala delati, da bi lahko ostala doma z otroki. Bodite modri. Vsak od nas je drugačen. Če boste prosili za nasvet, vam bo Gospod razodel, kaj je za vas najboljše.
Lakota po učenju
Starešina Jay E. Jensen iz predsedstva sedemdeseterih je učil, da se moramo vedno učiti in rasti.9 Pri tem moramo imeti željo po učenju, ki jo vodijo večne prioritete.
Poleg tega da izboljšujemo svoje poklicne sposobnosti, bi morali imeti željo po tem, da bi se učili, kako naj bomo čim bolj čustveno izpolnjeni, boljši v osebnem odnosu do drugih in boljši starši ter državljani. Le malo je bolj izpolnjujočih in zabavnih stvari, kot je učenje nečesa novega. Iz tega izhaja velika sreča, zadovoljstvo in finančna nagrada. Izobrazba se ne omejuje na uradno izobraževanje. Doživljenjsko izobraževanje nam lahko poveča sposobnost za to, da cenimo in se navdušujemo nad delovanjem in lepoto sveta okrog nas. Takšno učenje zdaleč presega knjige in izbrano uporabo nove tehnologije, kot je internet. Vključuje umetniška prizadevanja. Vključuje tudi izkušnje z ljudmi in kraji: pogovore s prijatelji, oglede muzejev in koncerte ter priložnosti za služenje. Razvijajmo se in na potovanju uživajmo.
Morda se bomo morali boriti, da bomo dosegli cilj, toda zaradi naše borbe bomo nemara prav toliko rasli kakor zaradi učenja. Moč, ki jo bomo razvili pri premagovanju izzivov, nas bo spremljala v prihodnjih večnostih. Ne zavidajmo tistim, ki jim je zaradi finančnih in intelektualnih virov lažje. Rast nikoli ni bila lahka in ljudje, ki jim je lahko, bodo morali rast izkusiti z drugimi žrtvami ali pa se odreči napredovanju, ki je smisel življenja.
Najpomembneje pa je, da smo svoje duhovno izobraževanje dolžni nadaljevati tako, da preučujemo svete spise in cerkveno literature in hodimo v cerkev ter tempelj. Če se bomo gostili z besedami življenja, bomo bogatejši, bolj bomo sposobni učiti tiste, ki jih imamo radi, in se bomo pripravili na večno življenje.
Najvišji cilj izobraževanja je, da bi postali boljši starši in služabniki v kraljestvu. Navsezadnje je rast, znanje in modrost, ki jih pridobimo, tisto, kar nam poglobi dušo in nas pripravi za večnost, ne ocene v indeksu. Stvari Duha so stvari, ki so večne, in naši družinski odnosi, ki jih pečati moč duhovništva, so najboljši sadovi Duha. Izobrazba je Božji dar; to je vogelni kamen naše vere, če jo uporabljamo zato, da z njo koristimo drugim.
Levo: Foto: Craig Dimond; desno: foto ilustracije, John Luke, Matthew Reier in Christina Smith
Foto ilustracije: Robert Casey, Marina Lukach in Craig Dimond
Foto ilustracije: Matthew Reier, Craig Dimond in Christina Smith
Učenje z Duhom ni omejeno na šolske učilnice ali na priprave za šolske izpite. Vključuje vse, kar v življenju delamo, in vsak kraj, kjer smo — doma, v službi in v cerkvi.
Izobrazba se ne omejuje na uradno izobraževanje. Doživljenjsko izobraževanje nam lahko poveča sposobnost za to, da cenimo in se navdušujemo nad delom in lepoto sveta okrog nas.