Dar pismenosti
Najin najstarejši sin je rad hodil v vrtec in videti je bilo, da mu gre v šoli dobro. Vendar nama je v prvem razredu postalo jasno, da ne zna brati. Tu in tam je prebral nekaj besed, vendar so mu težave delale že začetne bralne vaje. Meseci so minevali in sinovo branje se je komaj kaj popravilo. Z možem sva postajala silno zaskrbljena.
Nekega dne sem se spomnila nečesa, kar je pred leti učil moj predsednik misijona. Na misijon so me poklicali v tujino. Učenje ruščine je bil v neki meri izziv za vsakega misijonarja in predsednik misijona nam je svetoval, naj vsak dan beremo rusko Mormonovo knjigo. Obljubil nam je, da nam bo moč Mormonove knjige pomagala, da se bomo lahko sporazumevali v ruščini. Imel je prav. Sčasoma sem jezik bolje govorila in razumela in dobivala sem vse močnejše pričevanje.
Leta po misijonu sem začela premišljevati: »Če je delovalo pri moji ruščini, zakaj ne bi pri sinovi angleščini?« Ko sva z možem sinu povedala o tem, kako težko sem se učila ruščino in o nasvetu predsednika misijona, sva sinu dala izziv, naj vsak dan sam bere Mormonovo knjigo. Pri tem naj podčrta besedi Bog in Gospod, ko bo nanju naletel v besedilu. Kmalu je podčrtaval besedo Jezus. Potem je izbral besede, ki jih je videl, in spraševal, kaj pomenijo. Vsakodnevno branje ga je navduševalo in na koncu leta je s svojim dobrim branjem presegel najina pričakovanja.
Sedaj je najin sin v šestem razredu. Izjemno dobro bere in svojih pet mlajših bratov in sester uči o daru, ki ga je dobil z branjem Mormonove knjige. Vsak od najinih petih otrok se je dobro naučil brati in tudi osvojil navado branja Mormonove knjige. Ko njihovo pričevanje raste, počasi občutijo njenega močnega duha resnice.