»Krotkost kanaanske žene«, Liahona, sept. 2023.
Jezusovi čudeži
Krotkost kanaanske žene
Kakšna je vloga vere in krotkosti pri iskanju čudežev, ki jih potrebujemo?
Med neštetimi pogovori, ki jih je gotovo imel Jezus Kristus med svojim delovanjem na zemlji, je eden, ki ga zlahka preskočimo, ker je kratek in včasih napačno razumljen: s kanaansko ženo, opisan je v Mateju 15:21–28.
S poznavanjem nekoliko več ozadja pa se lahko naučimo čudovite resnice o potrpežljivosti in sočutju Jezusa Kristusa, ko se seznanimo s to redko omenjeno žensko zgledne vere in krotkosti.
Ozadje
V Mateju 14 izvemo, da je Odrešenik vedel za smrt Janeza Krstnika, ki so ga obglavili na pobudo Herodiade. Ko je Jezus izvedel za bratrančevo smrt, se je skušal umakniti s čolnom »v samoten kraj«, morda da bi žaloval, a množice ljudi so mu peš sledile (gl. Matej 14:13). Kristus je v znak velikega sočutja preživel dan z ljudmi in celo storil enega od svojih mogočnih čudežev ter s petimi hlebci in dvema ribama nahranil večtisočglavo množico (gl. Matej 14:15–21).
Tisto noč je Odrešenik storil še en velik čudež. Šel je na goro, »sam«, brez učencev, in molil. Učenci so se vkrcali na čoln, ki je bil tedaj na Galilejskem jezeru in so ga premetavali valovi in veter. »Jezus [je] hodil po jezeru in prišel k njim«, zaradi česar so učenci rekli: »Resnično si Božji Sin.« (Gl. Matej 14:23–25, 33.)
Nato je Jezus potoval iz Galileje proti severu do obal Tira in Sidona, ki sta v današnjem Libanonu. Gotovo je iskal »počitek, osamo ali ustrezno priložnost za poučevanje dvanajsterih«, kar se mu je izmikalo.1 Tam je prišla »kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: ‘Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni’« (Matej 15:22).
Kanaanska žena
Presenetljivo je bilo, da se je ženska sploh približala Jezusu. Bila je Kanaanka, »poganskega oziroma brezbožnega porekla«, in Judje so posebej odklanjali Kanaance.2 In vendar sta jo njena vera v moč Jezusa Kristusa in ljubezen do hčerke spodbudili, da je Odrešenika prosila za pomoč. Starešina James E. Talmage (1862–1933) iz zbora dvanajstih apostolov je pojasnil: »Dejstvo, da je Jezusa naslovila kot Davidovega sina, kaže na njeno prepričanje, da je Mesija Izraela.«3
Čeprav o tej materi, ki izvira iz drugih narodov, vemo zelo malo, lahko domnevamo, da je bila njena vera podobna veri drugih žensk, omenjenih v Novi zavezi. Kanaanska žena je kakor ženska, ki je krvavela (Marko 5:25), Marija in Marta iz Betanije in Marija Magdalena povsem zaupala Odrešeniku. Z gotovostjo in zaupanjem je razumela, kdo je Jezus.
Sprva ji Jezus ni odgovoril. Učenci so ga spodbujali, naj jo odpravi, ker jih je motila, in zaznali so, da je motila Jezusa, ko je iskal mir.4
Nazadnje je Jezus odgovoril. Svoj prejšnji molk je pojasnil z besedami: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše« (Matej 15:24).
Zaradi Odrešenikovih besed je še bolj presenetljivo, da je ta ženska iz drugih narodov prišla iskat blagoslov za svojo hčerko. Ni bila Izraelka, vendar je nekako vedela, da je Jezus Kristus Mesija, Kralj. In čeprav je jasno povedal, da je njegovo poslanstvo namenjeno Judom v Izraelu, je ženska verjela, da bo ozdravil njeno hčer. V krotkosti mu je padla pred noge, da bi priznala njegovo kraljevsko poreklo in moč (gl. Marko 7:25), »padla predenj« in spet vztrajno zaprosila »Gospod, pomagaj mi!« (Matej 15:25)
Krotkost in čudeži
Z odgovorom, ki se sodobnim učencem zdi krut, je Jezus odgovoril: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom« (Matej 15:26). Poznavalci Svetega pisma so razložili, da so v tej analogiji »otroci« Judje, »psi« pa drugi narodi.
Z drugimi besedami, Kristusova glavna obveznost je bila do Judov. Najprej naj bi jih nahranil oziroma jim dal evangelij, nato pa naj bi oni nahranili oziroma poučevali preostali svet. Starešina Talmage je razložil: »Besede, ki se nam morda zdijo ostre, je razumela v duhu Gospodovega namena. /…/ Žena zaradi te primerjave zagotovo ni bila užaljena.«5
Odgovor te dobre ženske je ponovno ganljiv, čudovit in krotak: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev« (Matej 15:27).
Ta ženska, polna vere, se ni ustrašila. Namesto da bi se odločila za užaljenost, se je odločila za vero. Z odgovorom je izrazila, da upa četudi le na drobtinice. Kako neverjetna vera, ko verjame, da bo drobtinica z Odrešenikove mize zadostovala za premagovanje vsega, kar je vznemirjalo njeno hčerko. Odziv te zveste matere kaže ponižnost in krotkost.
Starešina David A. Bendar je pojasnil, da je krotkost »močna, ni šibka; dejavna, ne pasivna; pogumna, ne plaha«.6 Kanaanska žena je bila res močna, dejavna in pogumna, ko je izpovedala svojo vero, da bo dovolj že en grižljaj Odrešenikove moči.
Jezus Kristus se je na koncu odzval z opolnomočenim in znanim odgovorom: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« Temu dokazu, da ceni in sprejema vsakega od nas na naši poti k njemu, v svetopisemskem zapisu sledi zagotovilo: »In njena hči je ozdravela tisto uro« (Matej 15:28).
Kaj se lahko naučimo?
Starešina Talmage je pripomnil: »Pohvalna vztrajnost te ženske je temeljila na veri, ki premaga navidezne ovire in vztraja tudi ob razočaranju.«7
Naš ljubljeni prerok, predsednik Russell M. Nelson, nam je svetoval, naj razvijemo prav takšno vztrajno vero v Jezusa Kristusa: »Vera v Jezusa Kristusa je največja moč, ki nam je na voljo v tem življenju. Vse je mogoče tistim, ki verujejo.«8
Čislam kanaansko ženo, ki je bila močna, dejavna, pogumna in vztrajna pri uveljavljanju svoje vere v Jezusa Kristusa kot Odrešenika, Mesija in Kralja. Je novozavezni zgled vere in krotkosti, ki se zahtevata od vseh učencev Jezusa Kristusa. Neustrašno, vztrajno si prizadevajmo za tako vero v velikega duhovnika »dobrih stvari, ki so se zgodile« (Hebrejcem 9:11).