Ozdravljenje v templju

Phumelele Mkhize, KwaZulu-Natal, Južna Afrika

V templju sem močno začutila, da me Gospod ljubi in se zaveda mojih težav.

Slika

par pred templjem

Fotografija z avtoričinim dovoljenjem; v ozadju fotografija durbanskega templja v Južni Afriki avtorja Matthewa Reierja

Najin prvi sin se je leta 2017 rodil mrtev. Devet mesecev pred posvetitvijo templja v Durbanu v Južni Afriki leta 2020 se je mrtev rodil najin drugi sin.

Takrat sem se počutila kot Ana iz Stare zaveze. »Z bridkostjo v duši [sem] molila h Gospodu in silno jokala« (1 Samuel 1:10).

Počutila sem se nemočno in jezno ter trpela neznosne bolečine. Borila sem se čustveno, telesno in duhovno. Ko sem se držala droga, se mi je zdelo, da se držim niti, ki mi postopoma uhaja iz rok. Zares sem gorela v »topilnici trpljenja« (Izaija 48:10).

Zelo sem hvaležna, da sem pomoč in ozdravljenje prejela preko svoje družine, svetih spisov in molitve. Pomagali so mi tudi svetovalci. Vrhunec mojega ozdravljenja pa se je zgodil v templju.

Ko sem začela služiti v templju, me je prežemalo vse več svetlobe. Počutila sem se kot doma. Čutila sem tudi trdno zagotovilo, da me Gospod ljubi in se zaveda mojih težav.

Ko sem še naprej služila v Gospodovi hiši, sem začela drugače gledati na imena svojih prednikov. To niso bila samo imena. Spoznala sem na primer, da je bila neka prednica tako hči, mati, babica, teta, sestra kot nečakinja. Njena smrt je morala biti težka za preživele sorodnike. Toda blagoslovi, ki so jih tej prednici v templju nudile svete nadomestne uredbe, predstavljajo veliko in prisrčno veselje, ki presega vsako bolečino, ki so jo morda ob njeni smrti občutili živi sorodniki.

To razumevanje me je blagoslovilo, ko sem razmišljala o najinih dragocenih fantkih, večni naravi našega duha in načrtu odrešitve nebeškega Očeta. Izguba najinih fantkov me spodbuja, da se po svojih najboljših močeh trudim živeti po evangeliju.

Nekateri dnevi so še vedno težji kot drugi. Vendar so dnevi lažji, če se držim svojih zaveznih obljub.

Če si izposodim besede predsednika Russella M. Nelsona: »[Sinova] močno pogrešava. Toda zaradi obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa naju [zanju] ne skrbi. Ker še naprej spoštujeva zaveze z Bogom, živiva v pričakovanju, da bova spet z [njima].«¹