»Hvaležna, da slišim Gospoda«, Liahona, sept. 2023
Hvaležna, da slišim Gospoda
V cerkvi slabo slišim, vendar mi je ta zgodba iz Nove zaveze pomagala, da sem na svoj položaj gledala drugače.
Večino življenja se spopadam s hudo izgubo sluha in na večini cerkvenih sestankov razumem le približno dvajset odstotkov tistega, kar se govori z govorniškega odra. Občasno se zaradi svoje gluhote počutim osamljeno in ločeno, na primer, ko se občestvo smeji hudomušni pripombi govornika, jaz pa ne, ker je nisem slišala. In nisem bila edina. Starejši člani oddelka so mi zaupali, da imajo tudi sami težave s sluhom.
Včasih, ko se trudim razumeti govornika, ki na zakramentnem sestanku govori tiho, ali ko učitelj nedeljske šole reče, da ni treba uporabljati mikrofona, ker vsi slišijo, se sprašujem, zakaj sploh hodim v cerkev, ko pa tako malo slišim. Ali ne bi bilo bolje, če bi čas preživela doma in brala lekcije iz priročnika Pridi in hodi za menoj ali proučevala svete spise?
Vseeno sem želela biti poslušna in sem še naprej hodila v cerkev s svojo družino, da sem obnovila svoje krstne zaveze in se spomnila Odrešenika tako, da sem vzela zakrament. Vedno je bil blagoslov čutiti Duha in vedno sem čutila, da mi je to, kar sem lahko slišala, dvignilo duha.
Neke nedelje je imel visoki svetovalec, ki je spregovoril na zakramentnem sestanku, jasen, izstopajoč glas, zaradi česar ga je bilo lažje slišati. Govoril je o novozavezni zgodbi o ženski, ki je 12 let trpela zaradi krvavenja in je verjela, da bo ozdravljena, če le iztegne roko in se dotakne Jezusovega oblačila, ko bo šel mimo (gl. Luka 8:43–48).
Govornik je nato ponudil pronicljiv vpogled, ki me je globoko pretresel, in pojasnil, da je ta ženska zaradi svojega stanja veljala za nečisto in najverjetneje ni smela hoditi v cerkev. Dvanajst let!
Posledice tega so mi vzele sapo. Čeprav je bila ta ženska bolna, se verjetno ni počutila tako slabo, da ne bi mogla vsaj občasno iti v cerkev. Toda zaradi takratnih družbenih običajev tega ni smela. Kako strašna preizkušnja za vernega človeka!
Ko sem premišljevala o srčni bolečini, ki jo je zagotovo čutila, ker ji je bilo prepovedano častiti Boga s soverniki zaradi njenega telesnega stanja – nečesa, na kar ni mogla vplivati – mi je Duh odprl oči in pokazal, kako je njen položaj primerljiv z mojim. Dojela sem, da čeprav ne morem povsem sodelovati, imam vsaj privilegij, da hodim v cerkev in slišim, kar lahko. Ta ženska ni imela take izbire. Sram me je bilo, ker sem za kratek čas pomislila, da bi ostala doma.
Bog je takoj spregovoril mojemu srcu in mi dal vedeti, da ne želi, da bi se počutila krivo. Želel je, da se počutim hvaležno – hvaležno za privilegij, da lahko prihajam v cerkev in da me krepi druženje z zvestimi Kristusovimi učenci. Čeprav nisem mogla slišati vsega, sem lahko razumela nekoliko – in to mi je blagoslovilo življenje. Bili so tudi posebni trenutki, ko mi je Duh pomagal razumeti tisto, česar nisem mogla slišati.
Čutila sem hvaležnost, da sem lahko svobodno častila Boga in bila deležna blagoslovov, da sem hodila v Gospodovo hišo. Duh mi je pričeval, da je zame veliko, veliko bolje, da sem na cerkvenih sestankih, prejemam zakrament in se učim, kar lahko, kot da se jih sploh ne udeležim.
Tistega dne se je moj pristop spremenil. Namesto da bi se počutila potrto zaradi svojih omejitev, mi je srce napolnil mir in odločila sem se, da se bom osredotočila na blagoslove prihajanja v cerkev. Odločila sem se, da se bom iskreno trudila biti hvaležna za to, kar sem lahko slišala, namesto da bi čutila malodušje zaradi tega, česar nisem mogla.
Starešina Dieter F. Uchtdorf iz zbora dvanajstih apostolov je rekel: »Če smo hvaležni v stiski, to ne pomeni, da smo s svojimi okoliščinami zadovoljni. Pomeni, da z očmi vere gledamo preko izzivov današnjega dne.«1 Ženska, ki se je dotaknila Jezusovega oblačila, je bila zame čudovit opomnik, naj imam dovolj vere v Gospoda, da vidim onkraj svojih omejitev, in dovolj zaupanja v Boga, da vem, da me bo blagoslovil, da se bom dvignila nad svoje telesne omejitve.
Življenje prinaša različne izzive, ki nas duhovno, čustveno ali telesno obremenjujejo, vendar smo tudi v času stiske opogumljeni, naj bomo hvaležni za blagoslove, ki smo jih deležni. Gospod je rekel:
»Prijatelji moji, ne bojte se, vaše srce naj bo potolaženo; da, neprenehoma se radostite in se v vsem zahvaljujte /…/
in vse, s čimer ste bili prizadeti, se bo izšlo v vaše dobro in v slavo mojega imena« (Nauk in zaveze 98:1, 3).
Avtorica živi v Utahu v ZDA.