»Kako si prislužimo in ponudimo empatijo«, Liahona, sept. 2023.
mladi odrasli
Kako si prislužimo in ponudimo empatijo
Odrešenikov popolni zgled nas uči o moči nudenja empatije za blagoslavljanje drugih.
Kaj dobimo, če združimo majhno letalo, preobremenjeno mater in razdražljivega fantka? Zelo stresno situacijo. Bil sem nekaj vrst nazaj in opazoval, kako se je odvijala drama. Šlo je nekako takole:
Fantek: Lačen sem!
Mama: No, poglejva v torbico, pa bova videla, kaj imam.
Fantek: Neeeee!
Mama: Kaj nisi lačen?
Fantek: Daj mi to!
Mama: Kaj naj ti dam?
Fantek: Tooooo!
Mama: Srček, moje ogrlice ne moreš imeti.
Fantek: Hočem jo!
Saj ste dojeli. V naslednjih 20 minutah ga je mama skušala pomiriti z različnimi taktikami: podkupovanjem, odvračanjem pozornosti, humorjem, celo z eno ali dvema blagima grožnjama. Nič ni pomagalo. »To je le kratek polet,« sem se opomnil. »Z njo bo vse v redu.«
A ni bila v redu. Stres se je stopnjeval in začela si je brisati solze iz kotičkov oči. Čeprav je nisem poznal, sem čutil, da ji moram pomagati. Intuitivno sem začel moliti za oba.
Nisem bil edini potnik, na katerega je prizor vplival. Ravno ko so njena čustva dosegla vrhunec, ji je na pomoč priskočila druga potnica. Bila je veliko starejša ženska, ki je sedela takoj čez prehod. Izžarevala je prijaznost, se obrnila k mladi mami, ji tiho povedala nekaj pomirjujočih besed in jo prijela za roko. To je bilo vse. In bilo je dovolj.
Ženski sta se ves preostanek leta držali za roke čez prehod. Čeprav je bilo fantkovo razburjenje še naprej osupljivo intenzivno, je bila mama videti spokojna. To je bil čudež.
Empatija in sočutje: dve lastnosti Kristusovih učencev
V našem sodobnem besednjaku ima ta čudež ime: empatija. Empatija je po definiciji rahločutno dejanje posrednega doživljanja misli, čustev ali izkušenj nekoga drugega. Empatija je sodoben izraz; nikjer v svetih spisih ga ne boste našli. Vendar so jezikoslovci ugotovili, da je empatija tesno povezana s sočutjem. In sočutja je v svetospisnem izrazoslovju obilo.
Empatija je sposobnost vživljanja v bolečino nekoga drugega, sočutje pa je dobrodelno dejanje, ki izhaja iz te sposobnosti. Jezus Kristus je izkazoval tako empatijo kot sočutje, ko je služil, blagoslavljal, ozdravljal in nas odkupil. Kot Kristusovi učenci se moramo naučiti empatije in sočutja. To sta lastnosti, ki opredeljujeta Kristusove učence.
Ko empatija najbolj čudežno deluje, nam pomaga razumeti in se nato odzvati na bolečine, potrebe, strahove ali žalost nekoga drugega. V primeru mlade mame jo je starejša ženska, ki je imela verjetno desetletja izkušenj s skrbjo za otroke in vnuke, znala potolažiti, ker je tudi sama prestajala podobne težave. Na podlagi lastnih izkušenj je bila usposobljena, da deluje kot tolažnica.
Kaj usposablja Jezusa Kristusa za to, da nas tolaži? Starešina Neal A. Maxwell (1926-2004) iz zbora dvanajstih apostolov je učil: »Jezus nas zna tolažiti sredi naših žalosti in bolezni prav zato, ker je že prevzel naše žalosti in bolezni« [gl. Alma 7:11–12]. Pozna jih iz prve roke, zato je njegova empatija prislužena.«1
Simon Dewey, Kristus v deželi Izobilje
Kako si prislužimo empatijo in pomagamo drugim
Katere težave ste prestali, da ste si »prislužili« sposobnost, da naklonite drugim empatijo in sočustvujete z njimi? Ali ste trpeli zaradi revščine, zlorabe, nevednosti, bolezni, zanemarjanja, greha ali kakršnihkoli težav? Če ste, ste iz trpljenja verjetno izšli kot modrejši, močnejši in rahločutnejši človek.
Skratka, prislužili ste si empatijo. Pripravljeni ste nekaj spremeniti v življenju tistih, ki trpijo. Kje začeti? Imam dva predloga:
Prvič, prizadevajte si postati bolj dojemljivi za trpljenje drugih. Žal je mogoče biti v družbi nekoga, ki trpi, in se kljub temu ne zavedati njegovega trpljenja. Kako lahko postanemo bolj dojemljivi? Učimo se lahko iz zgleda Jezusa Kristusa.
Ko je Jezus po vstajenju šel med Nefijce, jim je razložil svoj nauk in jih učil svoj evangelij. Ko je premolknil, se je ozrl na ljudi in rekel: »Opažam, da ste šibki, da ne morete razumeti vseh mojih besed« (3 Nefi 17:2). Jezus jih je nato povabil, naj gredo domov, se spočijejo, razmislijo o njegovih naukih in se vrnejo naslednji dan sveži in pripravljeni na še več (gl. 3 Nefi 17:3).
Konec zgodbe, kajne? Ne povsem. Jezusova dojemljivost se je nato še poglobila, ko je preučeval obraze svojih privržencev:
»In zgodilo se je, da se je Jezus, ko je tako govoril, ponovno ozrl z očmi naokrog po množici in videl, da so bili v solzah in so nepremično zrli vanj, kot da bi ga prosili, naj še malo ostane z njimi.
In rekel jim je: Glejte, do obisti me navdaja sočutje do vas« (3 Nefi 17:5–6). Ko jih je bolj pozorno pogledal, jih je videl bolj popolno. In to je sprožilo v njem sočutni odziv.
V padlem svetu, polnem padlih ljudi, se nam ni treba zelo truditi, da bi videli solze v očeh otrok našega nebeškega Očeta. Vendar moramo pogledati. Tako kot Odrešenik se lahko odločimo, da bomo na ljudi gledali skozi prizmo njihovih potreb. In ko vidimo, lahko služimo.
Starešina Ulisses Soares iz zbora dvanajstih apostolov je pripomnil: »Moji dragi prijatelji, ko si bomo namerno prizadevali, da bi v svoj način življenja vključili sočuten odnos, katerega vzor je Odrešenik, bomo postali dojemljivejši do potreb ljudi. S to poglobljeno dojemljivostjo bodo občutki iskrenega zanimanja in ljubezni prevevali prav vsako naše dejanje.«2
Drugič, ponudite pomoč, za katero ste edinstveno usposobljeni. Ko je Jezus zaznal potrebe Nefijcev v Izobilju, jih je povabil bližje. Nato je ozdravil njihove bolne in blagoslovil njihove otroke. Storil je to, kar je lahko storil le Odrešenik sveta.
Tudi vi in jaz lahko svoje izkušnje in sposobnosti prilagodimo potrebam drugih. Ne moremo rešiti težav vseh, lahko pa olajšamo breme tistim, katerih trpljenje lahko razumemo. Morda ne moremo ozdraviti gobavca, lahko pa tolažimo bolne. Morda ne moremo nekoga izvleči iz revščine, lahko pa z njim govorimo o načelih skromnega življenja, ga povabimo na obrok in darujemo izdatnejšo postno darovanje. Morda ne moremo odpuščati grehov, lahko pa odpustimo tistim, ki so nas užalili.
Udejanjanje empatije
Kaj dobimo, če združimo majhno letalo, preobremenjeno mater in razdražljivega fantka? Priložnost za izražanje empatije in sočutja.
Naše letalo je pristalo in mlada mama je odšla, v eni roki je imela torbo, v drugi pa fantka. Izkazalo se je, da jo čaka še en let in da ga bo zamudila. Opazoval sem jo, kako je na letališki ploščadi panično čakala, da se je prikazala njena prtljaga. Pregledal sem njene stvari: voziček, avtosedež, kovček, manjši kovček, torba za plenice. Potrebovala je pomoč. Moja empatija je morala dozoreti v sočutje.
Ne da bi se predstavil, sem segel po njenih številnih stvareh in rekel: »To bom vzel jaz. Vi vzemite njega. Stecite do izhoda. Šel bom za vami.« Hvaležno je sprejela in odhitela sva skozi letališče. Ko sva se bližala izhodu, sem videl še eno žensko, ki je prosila stevardeso, naj letalo samo še nekaj minut ostane na tleh. Približala sva se zadihana, a zmagoslavna. Mlada mati in ta ženska sta se pred vkrcanjem objeli s solzami veselja in olajšanja.
To preprosto služenje ni spremenilo sveta, vendar je pomembno blagoslovilo življenje Božjega otroka v stiski. Tako kot je pomagalo moji novi prijateljici, da je napredovala proti svojemu fizičnemu cilju, je pomagalo tudi meni, da sem napredoval proti svojemu duhovnemu cilju. Z izbiro empatije in sočutja sem postal nekoliko bolj podoben Jezusu Kristusu. In to me je osrečilo.
Ne glede na to, kje smo – v službi ali šoli, v cerkvi ali na letalu – smo lahko Odrešenikovi empatični predstavniki. Komu bi Odrešenik želel, da danes izkažete sočutje?