»Želel bi, da bi pomnili«, Liahona, sept. 2023.
»Želel bi, da bi pomnili«
Mozija 5:12
Vsak od nas je prejel osebne opomnike na Kristusa. Poglejte jih in se spomnite Kristusa.
Detajl slike Heinricha Hofmanna Kristus in mladi bogati vladar
Kot del naše izkušnje smrtnika smo vsi podvrženi ne le tančici pozabe, temveč tudi stanju pozabe. Zaradi tančice pozabe pozabljamo prizore in resnice, ki smo jih spoznali v predzemeljskem stanju. Zaradi stanja pozabe pozabljamo in se oddaljujemo od resnic, ki smo se jih spoznali ali ponovno spoznali v tem življenju. Če ne premagamo svojega padlega stanja pozabe, bomo seveda »hitro dela[li] krivico, počasi pa pomni[li] Gospoda, svojega Boga« (1 Nefi 17:45).
Opomniki na Kristusa
Bog nam z vsako zapovedjo, ki jo da, obljublja, da nam bo pripravil pot, »da lahko izvrši[mo], kar [nam] zapove« (1 Nefi 3:7). Da bi spoštovali zapoved, naj se spominjamo, je Gospod pripravil opomnike.
Dejansko je bilo vse ustvarjeno in narejeno, da bi pričevalo in nas spominjalo na Kristusa (gl. Mojzes 6:63, gl. tudi Alma 30:44). Mišljeno je, na primer, da se ga spomnimo, ko »pridem[o] v gozd [in] po sončni jasi hodim[o] in slišim[o] nežno, lepo petje ptic«.1 Celo kamni vpijejo kot pričevanje in spomin na Jezusa (gl. Luka 19:40). Pravzaprav vsa zemlja, tako z zvoki kot vizualno, veličastno pričuje in ponuja osupljive opomnike na svojega Stvarnika.
Na videz naključne opomnike v vsem stvarstvu dopolnjujejo bolj formalni opomniki, ki jih najdemo v svetih uredbah. Abinadi je učil, da so bili starodavnemu Izraelu dani natančni obredi, ki jih je moral izpolnjevati, »da bi v spominu ohranjali Boga in svojo dolžnost do njega« (Mozija 13:30). Enako so učili tudi sodobni preroki. Predsednik Spencer W. Kimball (1895–1985) je izjavil: »Mislim, da ne bi bilo nikoli odpadnika, nikoli ne bi bilo zločina, če bi se ljudje spominjali, resnično spominjali, kar so se zavezali v vodi ali pri zakramentni mizi in v templju.«2
Kristusova odkupna daritev je tako univerzalna kot individualna. Prav tako opomniki nanj. Tako nam Gospod poleg enotnih uredb, ki so ponujene vsem, daje tudi različne in osebne opomnike nanj. Na primer, navadna glina ali blato verjetno ne bosta pri veliko ljudeh zbudila spomina na Jezusa ali jih napolnila s čustvi in hvaležnostjo zanj. A človek, ki mu je bil vrnjen vid, ko mu je Jezus namazal oči z glino, se je verjetno vsakič, ko je pogledal na glino – blato, z veseljem spomnil na Jezusa! (Gl. Janez 9:6–7.) Prav tako ni verjetno, da bi Naaman kdajkoli lahko pogledal reko, zlasti Jordan, ne da bi pomislil na Gospoda, ki ga je tam ozdravil (gl. 2 Kralji 5:1–15). Vsak od nas je prejel enega ali več osebnih opomnikov na Kristusa. Poglejte jih in se spomnite Kristusa.
Pričevanje o Kristusu
Zapisi in zgodovina so dodatne stvari, ki jih je Gospod dal pripraviti, da bi nam pomagali izpolnjevati njegovo zapoved, naj se spominjamo. Sveti spisi – zapisi o Božjih ravnanjih z njegovimi otroki – pogosto govorijo o pričevanju o Kristusu (gl. 2 Korinčanom 8:3, 1 Janez 5:7, 1 Nefi 10:10, 12:7, Nauk in zaveze 109:31, 112:4).
Sveti zapisi, tudi osebni dnevniki, nam pomagajo, da pričujemo. Globoki trenutki z Duhom so dar, za katerega v tistem trenutku verjamemo, da ga ne bomo nikoli pozabili. Toda zaradi našega stanja pozabe živost tudi najglobljih izkušenj sčasoma zbledi. Zaradi dnevniškega zapiska, fotografije ali zapisa se globokih trenutkov ne le spominjamo, ampak tudi obudimo čustva in Duha, ki smo jih občutili. Zato ne preseneča, da je bila prva zapoved po organiziranju Cerkve v tem razdobju »med vami se bo vodil zapis« (Nauk in zaveze 21:1). Dobro vodeni zapisi razširijo naš spomin in nas lahko prepričajo o naših napakah ter nas pripeljejo k Bogu (gl. Alma 37:8).
Navsezadnje seveda lahko zapisujemo resnico, ker smo prejeli pričevanje o resnici od Svetega Duha, ki je »zapis nebes« (Mojzes 6:61). V tej vlogi Sveti Duh zapiše resnico na »table [naših] mesenih src« (2 Korinčanom 3:3). Pomaga nam, da se spominjamo Kristusa in vsega, kar nas je naučil (gl. Janez 14:26).
Povezavo med Jezusom, zapisi, Svetim Duhom in spominjanjem prikaže Moroni 10:3–5. Če bomo Mormonovo knjigo, sveti zapis, brali v duhu spominjanja in prosili Boga v Kristusovem imenu z iskrenim srcem, s pravim namenom in vero v Kristusa, nam je obljubljeno, da bo Sveti Duh razodel resničnost zapisa. In če je ta zapis resničen, potem Jezus je Kristus.
Walter Rane: Alma vstane
Spomnite se odkupljenja
Ko se spominjamo Jezusa, to vodi k odrešitvi in povzdignjenju. Razmislite o vlogi, ki jo je imelo spominjanje pri odrešitvi mladega Alma. Ko se je Almu prikazal angel, je Almu predal ukaz: »[N]e prizadevaj si več uničiti cerkev.« Toda še preden je angel izdal ta ukaz, je rekel: »Spomni [se] ujetništva svojih očetov /…/ in spomni se, kako velike stvari je [Kristus] naredil zanje; kajti bili so v suženjstvu in rešil jih je« (Mozija 27:16, poudarek dodan).
Angelovo naročilo, naj se spomnimo, ni bilo zgolj modro navodilo s široko veljavnostjo. Za Alma je bil to poseben ključ, ljubeč namig, kako bi lahko preživel bližnje srečanje s smrtjo, ki ga je čakalo.
Približno dvajset let pozneje je Alma svojemu sinu Helamanu z dramatičnimi podrobnostmi povedal, kaj je doživljal, ko je tri dni ležal ohromljen in nezmožen govoriti, »kesajoč se na pragu smrti« (Mozija 27:28). Ko je angel odšel, se je Alma res spomnil, toda vse, česar se je spomnil, so bili njegovi grehi.
»Trpinčilo me je večno mučenje,« se je spomnil Alma. »Da, spomnil sem se vseh svojih grehov in krivičnosti, zavoljo katerih so me mučile peklenske bolečine« (Alma 36:12–13). Misel, da bo stal pred Bogom, je Almo napolnila s tako »neizrekljivo grozo«, da je pomislil, da bi zbežal, ne le tako, da bi umrl, ampak tako, da bi »umrl tako duhovno kot telesno« (Alma 36:14–15).
Tu se moramo ustaviti in razumeti: Alma ni preprosto plačeval neke strašne tridnevne kazni, ki je bila vnaprej določena kot ustrezna posledica za njegove grehe. Ne, na začetku – prve tri dni – je bil na tem, da bi ga obdale »večne verige smrti« (Alma 36:18, poudarek dodan).
Zagotovo bi v tem grozljivem stanju ostal še več kot tri dni – v nedogled – če se ne bi po milosti nekako od nekod spomnil, da je njegov oče prerokoval »glede prihoda nekega Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki bo plačal odkupnino za grehe sveta«. Nato je rekel:
»Ko se je sedaj moj duh oklenil te misli, sem v srcu zaklical: O Jezus, ti Božji Sin, usmili se me, ki sem v breznu bridkosti in me obdajajo večne verige smrti.
In sedaj, glejte, ko sem to premišljeval, se nisem več mogel spomniti svojih bolečin; da, nič več me ni mučil spomin na moje grehe« (Alma 36:17–19).
Alma je upošteval angelov ukaz, naj se spomni. Spomnil se je Jezusa. In tako kot je Jezus rešil Almove prednike iz njihovega ujetništva, je Alma rešil iz njegovega.
Kako blaga milost in mogočna rešitev! Kako presenetljiva sprememba srca in uma! Alma, ki je le nekaj trenutkov prej mislil, da se bo izognil Božji navzočnosti tako, da bo umrl, si je zdaj predstavljal Boga in njegove svete angele ter je zahrepenel, da bi bil tam (Alma 36:22).
To čudežno preobrazbo je sprožil preprost spomin. Almova izkušnja dobesedno osmisli zadnje besede zadnje pridige kralja Benjamina: »In sedaj, o človek, pomni in se ne pogubi« (Mozija 4:30).
Gospod se nas spomni
Ko si prizadevamo, da bi se vedno spominjali Jezusa, se moramo zavedati, da se on vedno spominja nas. Kristus nas je zapisal na obe dlani (gl. Izaija 49:16). Pomislite – dobrohotni Jezus nas ne bo pozabil, ne more nas pozabiti, a vendar tako zlahka in voljno pozabi naše grehe, ki so ga tako ranili.
To si je vredno zapomniti.