Molitve v veri
Če molimo v veri, postanemo bistveni del v delu, ko Gospod pripravlja svet na svoj drugi prihod.
Molitev, ki jo je starešina Maynes izrekel na začetku prvega zasedanja generalne konference, se uresničuje. Navdiha smo deležni v čudovitih sporočilih in lepi glasbi. Obljuba predsednika Russella M. Nelsona, da bo ta konferenca nepozabna, se že začenja izpolnjevati.
Predsednik Nelson je to leto imenoval za »jubilejno obdobje, ko bomo praznovali dvesto let, odkar sta se Bog Oče in njegov ljubljeni Sin Jezus Kristus v videnju prikazala Josephu Smithu«. Pozval nas je, naj si naredimo načrt, kako se bomo pripravili na to zgodovinsko konferenco, ki jo bomo obeležili in bo po njegovih besedah »prelomnica v zgodovini Cerkve in vaša vloga je ključna«1.
Morda ste slišali njegovo sporočilo in ste se tako kot jaz vprašali: »V čem je moja vloga ključna?« Morda ste brali o dogodkih obnove in o tem molili. Morda ste bolj kot kdaj prej brali poročila o trenutkih, ko je Bog Oče predstavil svojega ljubega Sina. Morda ste brali o primerih, ko je Odrešenik spregovoril otrokom nebeškega Očeta. Vem, da sem storil vse to in še več.
Med branjem sem naletel na odlomke o Božjem duhovništvu in začetkih razdobij. Čutil sem se ponižnega, ko sem sprevidel, da so bile moje priprave na to konferenco prelomnica v moji zgodovini. Občutil sem, da sem se v srcu spremenil. Občutil sem drugačno hvaležnost. Občutil sem, da me preveva radost ob misli, da sem povabljen, naj sodelujem v obeleževanju obnove, ki je v teku.
Predstavljam si, da so drugi, ker so se skrbno pripravili, bolj radostni, optimistični in odločnejši, da služijo kjer koli jih Gospod potrebuje.
Izjemni dogodki, ki jih slavimo, so utrli pot prerokovanemu poslednjemu razdobju, ko Gospod pripravlja svojo Cerkev in svoje ljudstvo, tiste, ki prevzamejo njegovo ime, da ga sprejmejo. Ko se bomo pripravljali na njegov prihod, bo poživil vsakega od nas, da bomo kos duhovnim izzivom in priložnostim, kakršnih v vsej zgodovini tega sveta še ni bilo.
Septembra 1840 so prerok Joseph Smith in njegova svetovalca v Prvem predsedstvu izjavili naslednje: »Gospodovo delo v teh poslednjih dneh ima ogromne razsežnosti in skoraj presega razumevanje smrtnikov. Slave dela ni moč opisati, njegova veličina pa je neprekosljiva. To je tema, ki je preroke in pravične može navdihovala v duši od stvarjenja sveta vse do vsakega naslednjega rodu do sedanjega časa; in to je zares razdobje polnosti časov, ko bo vse, kar je v Kristusu Jezusu, naj bo v nebesih ali na zemlji, zbrano v njem in ko bo vse obnovljeno, kakor so govorili vsi sveti preroki, odkar se je začel svet; kajti v njem se bo zgodila veličastna izpolnitev obljub očetom, ko bo udejanjanje moči Najvišjega velikansko, sijajno in veličastno.«
Nadalje so rekli: »Nagibamo se k temu, da nadaljujemo in združimo moči in izgradimo Kraljestvo in vzpostavimo duhovništvo v vsej polnosti in slavi. Delo, ki mora biti opravljeno v poslednjih dneh, je zelo pomembno in bo udejanjilo energijo, spretnosti, talente in sposobnosti svetih, zato da se bo lahko nadaljevalo s slavo in veličastjem, ki ga je opisal prerok [Daniel] [gl. Daniel 2:34–35, 44–45]; in bo zatorej potrebno veliko svetih, da bodo opravili dela takšne razsežnosti in veličine.«2
Številne podrobnosti tega, kaj bomo delali med uresničevanjem obnove in kdaj bomo to delali, še niso razodete. Vendar je Prvo predsedstvo celo v zgodnjih dneh poznalo nekaj širine in globine dela, ki ga je Gospod postavil pred nas. Sledi nekaj primerov tega, kar vemo, da se bo zgodilo:
Gospod bo po svojih svetih ponudil dar svojega evangelija »vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu«3. Tehnologija in čudeži bodo še vedno igrali vlogo – pa tudi posamezni »ribiči ljudi«4, ki služijo z močjo in vse večjo vero.
Ob vse večjih konfliktih bomo kot ljudstvo postali enotnejši. Zbrani bomo v duhovni moči skupin in družin, navdani z evangelijsko lučjo.
Celo neverni svet bo priznal Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in se zavedal Božje moči v svetu. Zvesti in pogumni učenci bodo v vsakdanjem življenju neustrašno, ponižno in odkrito prevzemali Kristusovo ime.
Kako naj potem vsak od nas sodeluje pri delu takšne razsežnosti in veličine? Predsednik Nelson nas je učil, kako naj razvijamo duhovno moč. Ko zaradi svoje vse večje vere, da Jezus je Kristus, sprejmemo kesanje kot priložnost, da se radostimo, ko razumemo in verjamemo, da nebeški Oče sliši vsako našo molitev, ko se trudimo biti poslušni zapovedim in po njih živeti, pridobivamo moč, da prejemamo nadaljnja razodetja. Sveti Duh je lahko naš stalni družabnik. Občutek luči bo ostal z nami celo, ko svet okrog nas postaja temnejši.
Joseph Smith je zgled tega, kako naj razvijamo takšno duhovno moč. Pokazal nam je, da je molitev v veri ključ do Božjih razodetij. Molil je v veri, verujoč, da Bog Oče odgovoril na molitve. Molil je v veri, verujoč, da bo le zaradi Jezusa Kristusa lahko osvobojen krivde, ki jo je občutil zaradi svojih grehov. In molil je v veri, verujoč, da mora najti pravo Cerkev Jezusa Kristusa, če želi, da mu bo odpuščeno.
Joseph Smith je ves čas svojega preroškega delovanja izrekal molitve, polne vere, da bi prejemal nadaljnja razodetja. Ko se soočamo z današnjimi izzivi in tistimi, ki bodo še prišli, se moramo tudi mi ravnati po istem vzorcu. Predsednik Brigham Young je rekel: »Za svete iz poslednjih dni ne poznam drugega načina, kot je ta, da je vsak vdih dobesedno molitev k Bogu, naj vodi in usmerja svoje ljudstvo.«5
Naše vsakdanje življenje bi torej morale opisovati naslednje besede zakramentne molitve: »Vselej se ga spominjajte.« »Ga« se nanaša na Jezusa Kristusa. Naslednje besede »in [spolnjujte] njegove zapovedi«, povejo, kaj nam pomeni, da se ga spominjamo.6 Če se bomo Jezusa Kristusa vselej spominjali, lahko v tihi molitvi vprašamo: »Kaj želi, naj storim?«
Takšna molitev, izrečena v veri v Jezusa Kristusa, je utrla pot v to zadnje razdobje. In ta bo v srčiki vloge, ki jo bo vsak od nas odigral pri nadaljnjem razpletanju le-tega. Naletel sem, kot ste tudi vi, na čudovite zglede takšne molitve.
Prvi je Joseph Smith. Z vero, kakršno imajo otroci, je Gospoda vprašal, kaj želi, da stori. Njegov odgovor je spremenil zgodovino sveta.
Zdi se mi, da se pomembne lekcije naučimo od tega, kako se je Joseph, ko je pokleknil, da bi molil, odzval na Satanov napad.
Iz izkušenj vem, da Satan in njegovi služabniki skušajo v nas vzbuditi občutek, da ne smemo moliti. Ko je Joseph Smith uporabil vse svoje moči in klical k Bogu, naj ga odreši moči, ki ga je skušala zvezati, je njegovo molitev uslišal in pojavila sta se nebeški Oče in Jezus Kristus.
Satanov poskus, da prepreči začetek obnove, je bil tako silovit zato, ker je bila Josephova molitev tako pomembna. Vi in jaz bomo v obnovi, ki je v teku, odigrali manjše vloge, vendar nam bo sovražnik obnove skušal preprečiti, da bi molili. Zgled Josephove vere in njegove odločenosti lahko okrepi našo odločenost. To je eden od številnih razlogov, zakaj se v molitvah nebeškemu Očetu zahvaljujem za preroka Josepha.
Enoš v Mormonovi knjigi je zame še en zgled za molitev v veri, ko skušam odigrati svoj del v obnovi, ki je v teku. Kakršno vlogo boste igrali, ga tudi vi lahko jemljete za osebnega mentorja.
Kakor Joseph je tudi Enoš molil v veri. Svojo izkušnjo je opisal takole:
»In moja duša je gladovala; in pokleknil sem pred svojega Stvarnika in k njemu klical v goreči molitvi in ponižni prošnji za svojo dušo; in ves dan sem klical k njemu; da, in ko je prišla noč, sem še vedno visoko dvigal glas, da je dosegel nebesa.
In k meni je prišel glas, rekoč: Enóš, grehi so ti odpuščeni in blagoslovljen boš.
In jaz, Enóš, sem vedel, da Bog ne more lagati, zatorej mi je bila krivda izbrisana.
In rekel sem: Gospod, kako se je to zgodilo?
In rekel mi je: Zaradi tvoje vere v Kristusa, ki ga nikoli prej nisi slišal niti videl. In minilo bo veliko let, preden se bo prikazal v mesu; zatorej pojdi, tvoja vera te je rešila.«7
Lekcija, ki mi je v blagoslov, se skriva v naslednjih besedah: »Zaradi tvoje vere v Kristusa, ki ga nikoli prej nisi slišal niti videl.«
Josepha je vera v Kristusa spodbudila, da je šel v gaj, in tudi, da je molil, da bi se osvobodil Satanovih moči. Ni še videl Očeta in Sina, a molil je v veri z vso močjo svojega srca.
Iz Enoševe izkušnje sem se naučil isto dragoceno lekcijo. Če molim v veri, je Odrešenik moj zagovornik pri Očetu in lahko občutim, da moja molitev doseže nebesa. Dobim odgovore. Prejmem blagoslove. Celo v težkih časih občutim mir in radost.
Spominjam se, ko sem kot najnovejši član zbora dvanajstih apostolov pokleknil v molitvi s starešino Davidom B. Haightom. Bil je star približno toliko, kot sem zdaj jaz, in doživljal izzive, ki jih sam doživljam zdaj. Spominjam se njegovega glasu, ko je molil. Nisem odprl oči, da bi pogledal, ampak slišati je bilo, kot da se smehlja. Z nebeškim Očetom je govoril z radostnim glasom.
V mislih slišim, kako srečen je bil, ko je rekel: »V imenu Jezusa Kristusa, amen.« Zdelo se mi je, kot da je starešina Haight v tistem trenutku čutil, da Odrešenik pritrjuje sporočilu, o katerem je molil k Očetu. In bil sem prepričan, da ga bo sprejel z nasmehom.
Naša sposobnost, da pomembno prispevamo k čudoviti obnovi, ki je v teku, bo vse večja, če bomo poglabljali vero v Jezusa Kristusa kot Odrešenika in v nebeškega Očeta kot ljubečega Očeta. Če molimo v veri, postanemo bistveni del v delu Gospoda, ko pripravlja svet na svoj drugi prihod. Molim, da bi vsi okusili radost, ko opravljamo delo, h kateremu poziva vsakega od nas, naj ga opravimo.
Pričujem, da Jezus Kristus živi. To je njegova Cerkev in kraljestvo na zemlji. Joseph Smith je prerok obnove. Predsednik Russell M. Nelson je Gospodov prerok na zemlji danes. Ima vse duhovniške ključe v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. V imenu Jezusa Kristusa, amen.