Oznanjanje sporočila o obnovi in vstajenju
Obnova pripada svetu in njeno sporočilo je dandanes še posebej nujno.
Na tej generalni konferenci smo z radostjo govorili in peli o izpolnitvi davne prerokbe tega, »ko bo vse obnovljeno«,1 o tem, da »[osredinimo] v Kristusu /…/ vse«,2 o obnovi polnosti evangelija, duhovništva in Cerkve Jezusa Kristusa na zemlji, kar vse zajamemo v naslovu »Obnova«.
A obnova ni samo za tiste od nas, ki se v njej radostimo danes. Razodetja iz prvega videnja niso bila samo za Josepha Smitha, ampak so dana kot luč in resnica za vsakogar, ki mu »manjka modrosti«3. Mormonova knjiga je last človeštva. Duhovniški uredbi odrešitve in povzdignjenja sta bili pripravljeni za vsakega posameznika, vključno s tistimi, ki ne živijo več življenje smrtnika. Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in njeni blagoslovi so namenjeni vsem, ki jih želijo. Dar Svetega Duha je mišljen za vsakogar. Obnova pripada svetu in njeno sporočilo je dandanes še posebej nujno.
»Kako zelo pomembno je zatorej, da se to razkrije prebivalcem zemlje, da bodo lahko vedeli, da ni mesa, ki lahko prebiva v Božji navzočnosti, kakor le po zaslugah in milosti in milostljivosti Svetega Mesija, ki da svoje življenje po mesu in ga spet vzame z močjo Duha, da bo lahko uresničil vstajenje mrtvih.«4
Od dne, ko si je prerokov brat Samuel Smith torbo napolnil s sveže natisnjenimi izvodi Mormonove knjige in se peš odpravil oznanjat ta novi sveti spis, sveti neumorno delajo, »da se to razkrije prebivalcem zemlje«.
Leta 1920 se je takratni starešina David O. McKay iz zbora dvanajstih apostolov odpravil na enoletno potovanje po misijonih Cerkve. Maja 1921 je stal na majhnem pokopališču v Fagali’i na Samoi, pred dobro oskrbovanimi grobovi treh majhnih otrok, hčere in dveh sinov Thomasa in Sarah Hilton. Ti malčki – najstarejšemu je bilo dve leti – so umrli proti koncu 19. stoletja, ko sta Thomas in Sarah služila kot mlad misijonarski par.
Preden je starešina McKay odšel iz Utaha, je Sarah, zdaj vdovi, obljubil, da bo na Samoi obiskal grobove njenih otrok, saj se ona nikoli ni mogla vrniti tja. Starešina McKay ji je pisal: »Sestra Hilton, tvoji trije malčki v najzgovornejši tišini /…/ nadaljujejo s tvojim plemenitim misijonarskim delom, ki se je začelo pred skoraj tridesetimi leti.« Potem je pripisal pesem, ki jo je sam spesnil:
Ljubeče roke so jim zatisnile umirajoče oči,
ljubeče roke so jih pripravile na zadnji počitek.
Skromne grobove so jim olepšale roke tujcev.
Tujci so jim izkazali spoštovanje, tujci so jih objokovali.5
To je le ena od tisoč, na stotine tisoč zgodb, ki govorijo o času, zakladih in življenjih, ki smo jih v zadnjih dvesto letih žrtvovali za oznanjanje sporočila o obnovi. Naša težnja, da bi dosegli vsak narod, rod, jezik in ljudstvo, danes ne pojenja, kar dokazuje deset tisoče mladih fantov, deklet in parov, ki trenutno služijo redni misijon, kar dokazujejo člani Cerkve nasploh, ko ponavljajo Filipovo povabilo, naj pridejo in vidijo,6 in kar dokazujejo milijoni dolarjev, ki jih letno porabimo, da podpremo ta program po vsem svetu.
Čeprav so naša povabila brez prisile, upamo, da bodo ljudi pritegnila. Da bi temu bilo tako, verjamem, da je potrebno vsaj troje: prvič, vaša ljubezen; drugič, vaš zgled, in tretjič, to, kako uporabljate Mormonovo knjigo.
Naša povabila ne smejo odsevati naših lastnih interesov, odražati morajo nesebično ljubezen, ljubezen.7 Za to ljubezen, ki jo poznamo kot dobrotljivost, čisto Kristusovo ljubezen, moramo prositi. Prosi se nas, celo zapovedano nam je, naj » [molimo] k Očetu z vso srčno vnemo, da [nas] bo lahko navdala ta ljubezen«8.
Kot primer navajam izkušnjo, ki jo je povedala sestra Lanett Ho Ching, ki trenutno služi s svojim možem, predsednikom Francisom Ho Chingom, ki predseduje samojskemu misijonu v Apii. Sestra Ho Ching pravi:
»Pred leti smo se s svojo mlado družino preselili v majhno stanovanje v Laieu na Havajih. Avtomobilski nadstrešek našega doma je bil preurejen v garsonjero, v kateri je živel moški po imenu Jonathan. Jonathan je že bil naš sosed nekje drugje. Ker smo čutili, da ni naključje, da nas je Gospod spravil skupaj, smo se odločili, da bomo bolj odprti glede svojih cerkvenih dejavnosti in članstva. Jonathan je užival v našem prijateljstvu in je rad preživljal čas z našo družino. Rad se je učil o evangeliju, a to, da bi se zaobljubil Cerkvi, ga ni zanimalo.
Sčasoma so mu najini otroci nadeli vzdevek ‘stric Jonathan’. Naša družina se je še naprej večala, večalo pa se je tudi njegovo zanimanje za to, kar se nam je dogajalo. Naša povabila na praznične zabave, rojstne dneve, šolske dogodke in cerkvene dejavnosti so se razširila na družinske večere in krste otrok.
Nekega dne me je poklical po telefonu. Potreboval je pomoč. Bolehal je za sladkorno boleznijo in zbolel za hudo okužbo stopal, kar je zahtevalo amputacijo. Naša družina in člani oddelka v soseski smo mu v tem času preizkušnje pomagali. Izmenjavali smo se pri obiskih v bolnišnici in deležen je bil duhovniških blagoslovov. Ko je bil na zdravljenju, smo mu ob pomoči sester Društva za pomoč pospravili stanovanje. Bratje z duhovništvom so postavili klančino do njegovih vrat in namestili držala v kopalnici. Ko se je Jonathan vrnil domov, so ga preplavila čustva.
Misijonarji so ga spet začeli poučevati. Teden dni pred novim letom me je poklical in vprašal: ‘Kaj boste počeli na silvestrovo?’ Spomnil sem ga na našo vsakoletno zabavo. A namesto tega je odvrnil: ‘Rad bi, da pridete na moj krst! To novo leto bi rad začel tako, kot je prav.’ Po dvajsetih letih povabil ‘pridi in poglej’, ‘pridi in pomagaj’ in ‘pridi in ostani’ je bila ta dragocena duša pripravljena, da se krsti.
Leta 2018, ko je bil moj mož poklican za predsednika misijona in jaz za njegovo družabnico, se je Jonathanu zdravstveno stanje poslabšalo. Rotila sva ga, naj ostane močan in počaka, da se vrneva. Zdržal je skoraj eno leto, toda Gospod ga je pripravljal na vrnitev domov. Aprila 2019 je mirno umrl. Moje hčere so se udeležile pogreba »strica Jonathana« in zapele hvalnico, ki smo jo zapeli na njegovem krstu.«
Drugo zahtevo za uspešno oznanjanje sporočila o obnovi vam predstavljam z naslednjim vprašanjem: »Zaradi česa bo vaše povabilo nekomu všeč? Mar to niste vi, vaše vzorno življenje? Številne, ki so slišali in sprejeli sporočilo obnove, je sprva pritegnilo to, kar so videli pri članu oziroma članih Cerkve Jezusa Kristusa. Mogoče to, kako so ravnali z drugimi, kar so rekli oziroma niso rekli, vztrajnost, ki so jo izkazovali v težkih situacijah, ali preprosto njihovo obličje.9
Karkoli že, ne moremo ubežati dejstvu, da moramo po svojih najboljših močeh razumeti in živeti po načelih obnovljenega evangelija, če želimo, da bi bila naša vabila mikavna. Temu danes pogosto rečemo pristnost. Če je v nas Kristusova ljubezen, bodo drugi vedeli, da je naša ljubezen do njih pristna. Če v nas gori luč Svetega Duha, bo v njih prižgal Kristusovo luč.10 To, kar ste, daje pristnost vašemu povabilu, naj pridejo in izkusijo radost polnosti evangelija Jezusa Kristusa.
Tretji pogoj je, da izdatno uporabljamo orodje za spreobrnitev, ki ga je Bog namenil v tem poslednjem evangelijskem razdobju, Mormonovo knjigo. Je otipljiv dokaz preroškega poklica Josepha Smitha in prepričljiv dokaz božanskosti in vstajenja Jezusa Kristusa. Njeno pojasnilo načrta odkupitve nebeškega Očeta je brez primere. Ko oznanjate Mormonovo knjigo, oznanjate obnovo.
Ko je bil Jason Olson najstnik, so ga družinski člani in drugi neprestano svarili, naj ne postane kristjan. Vendar je imel dobra prijatelja, ki sta bila člana Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, in pogosto so govorili o veri. Prijatelja, Shea in Dave, sta spoštljivo odgovarjala na trditve, s katerimi so drugi svarili Jasona zoper vero v Jezusa Kristusa. Naposled sta mu dala izvod Mormonove knjige in rekla: »Ta knjiga bo odgovorila na tvoja vprašanja. Prosiva te, preberi jo.« Obotavljajoče jo je sprejel in jo dal v nahrbtnik, kjer je ostala več mesecev. Ni je hotel pustiti doma, kjer bi jo lahko videla njegova družina, pa tudi Sheo in Dava ni hotel razočarati s tem, da bi jima jo vrnil. Nazadnje se je odločil, da jo bo zažgal.
Neke noči se je z vžigalnikom v eni roki in z Mormonovo knjigo v drugi namenil, da knjigo zažge, ko je v mislih zaslišal glas, ki je rekel: »Ne zažgi moje knjige.« Osupel je zastal. Nato je, misleč, da si je glas domišljal, ponovno poskušal prižgati vžigalnik. Spet je v mislih zaslišal glas: »Pojdi v sobo in preberi mojo knjigo.« Jason je pospravil vžigalnik, šel nazaj v svojo sobo, odprl Mormonovo knjigo in začel brati. Bral je dan za dnem, pogosto do zgodnjih jutranjih ur. Ko je prišel do konca in molil, je zapisal: »Od glave do peta me je prevel Duh. /…/ Občutil sem, da me navdaja luč. /…/ Zame je bila to najbolj radostna izkušnja, ki sem jo v življenju kdaj imel.« Prosil je za krst, kasneje pa je tudi sam postal misijonar.
Ni treba posebej poudarjati, da bodo kljub pristni ljubezni in iskrenosti, ko oznanjamo evangelij obnove, številna naša povabila zavrnjena, če ne večina. A zapomnite si: Vsak je vreden takšnega povabila – »Bogu so vsi enaki«11; Gospodu je povšeči vsak naš napor, ne glede na rezultat, zavrnjeno povabilo ni razlog, da bi se prenehali družiti, in to, da jih danes ne zanima, se lahko jutri spremeni in zanimalo jih bo. Ne glede na vse jih imamo neprestano radi.
Nikoli ne pozabimo, da je obnova plod mučne preizkušnje in žrtvovanja. To je tema za neko drugo priložnost. Danes se radostimo v sadovih obnove, med katerimi je eden od najdragocenejših moč pečatenja na zemlji in v nebesih.12 Pred leti je predsednik Gordon B. Hinckley rekel: »Če iz vse žalosti, napora in bolečine obnove ne bi prišlo nič drugega kot moč pečatenja svetega duhovništva, da se pečati družine za večno, bi vseeno bilo vredno vsake cene.«13
Največja obljuba obnove je, da bomo odkupljeni zaradi Jezusa Kristusa. Vstajenje Jezusa Kristusa je dokaz, da dejansko poseduje moč, da odkupi vse, ki bodo prišli k njemu – da jih odkupi od žalosti, nepravičnosti, obžalovanja, greha in celo smrti. Danes je cvetna nedelja, čez teden dni bo velika noč. Spominjamo se, vselej se spominjamo, da je Kristus trpel in umrl, da je odkupil naše grehe, in praznujemo to najčudovitejšo nedeljo, Gospodov dan, ko je vstal od mrtvih. Zaradi vstajenja Jezusa Kristusa ima obnova smisel, naše zemeljsko življenje ima smisel in nenazadnje ima tudi naš sam obstoj smisel.
Joseph Smith, veliki prerok obnove, za naš čas ponuja vseobvsegajoče pričevanje o vstalem Kristusu: »Da živi! Kajti videla sva ga, in sicer na Božji desnici.«14 Njegovemu pričevanju in pričevanju apostolov in prerokov pred njim in apostolov in prerokov, ki so bili za njim, ponižno dodajam svoje, da je Jezus iz Nazareta obljubljeni Mesija, edinorojeni Božji Sin in vstali Odkupitelj vsega človeštva.
»Pričujemo, da bodo tisti, ki v duhu molitve preučujejo sporočilo obnove in delujejo v veri, blagoslovljeni, da bodo dobili svoje pričevanje o njeni božanskosti in njenem namenu, da pripravi svet na obljubljeni drugi prihod našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa.«15 Kristusovo vstajenje zagotavlja, da se bodo njegove obljube izpolnile. V imenu Jezusa Kristusa, amen.