Da bodo lahko videli
Iščite in molite za priložnosti, da bo vaša luč svetila, da bodo drugi lahko videli pot do Jezusa Kristusa.
Bratje in sestre, v srcu smo blagoslovljeni in okrepljeni zaradi Duha, ki smo ga občutili na tej konferenci.
Pred dvesto leti se je v gozdu na fanta spustil snop svetlobe. V tej svetlobi je Joseph Smith videl Boga Očeta in njegovega Sina Jezusa Kristusa. S svojo svetlobo sta odgnala duhovno temo, ki je prekrila zemljo, in Josephu – in vsem nam – pokazala pot naprej. Zaradi luči, ki se je tistega dne razodela, lahko prejmemo polnost blagoslovov, ki so nam na voljo zaradi odkupne daritve našega Odrešenika Jezusa Kristusa.
Zaradi obnove njegovega evangelija nas lahko navdaja Odrešenikova luč. Vendar ta luč ni mišljena samo za vas in zame. Jezus nas je pozval, »naj [naša] luč tako sveti pred temi ljudmi, da bodo lahko videli [naša] dobra dela in slavili [našega] Očeta, ki je v nebesih«1. Vzljubila sem izraz »da bodo lahko videli«. To je iskrena Gospodova prošnja, naj načrtneje pomagamo ljudem, da bodo videli pot in tako prišli h Kristusu.
Ko sem bila stara deset let, smo z družino imeli čast, da smo izkazali gostoljubje starešini L. Tomu Perryju iz zbora dvanajstih apostolov, ko je bil po zadolžitvi v mojem domačem kraju.
Na koncu dneva sta se naši družini usedli v dnevno sobo, kjer smo se sladkali z mamino okusno jabolčno pito, medtem ko je starešina Perry pripovedoval zgodbe o svetih po svetu. Bila sem prevzeta.
Bilo je že pozno, ko me je mati poklicala v kuhinjo in me preprosto vprašala: »Bonnie, si nakrmila kokoši?«
V srcu me je stisnilo. Nisem. Ker nisem hotela zapustiti prisotnosti Gospodovega apostola, sem predlagala, naj se kokoši postijo do naslednjega dne.
Mati je odgovorila z odločnim »ne«. Ravno takrat je v kuhinjo vstopil starešina Perry in z gromkim, navdušenim glasom vprašal: »Ali sem slišal, da mora nekdo nakrmiti kokoši? Ali se ti lahko pridružim s svojim sinom?«
O, v kakšno veliko veselje mi je bilo zdaj krmljenje kokoši! Stekla sem po veliko rumeno baterijsko svetilko. Navdušena sem ju peljala ven in poskakovala po dobro uhojeni poti do kokošnjaka. S svetilko, obešeno na moji roki, smo prečkali nasad koruze in šli mimo pšeničnega polja.
Ko smo prišli do ozkega namakalnega kanala, ki je sekal pot, sem nagonsko skočila čez, kot sem to storila že veliko večerov prej. Nisem opazila, kako se starešina Perry trudi ohranjati korak na temni, neznani poti. Moja plešoča luč mu ni pomagala, da bi videl kanal. Brez luči, ki bi mu pomagala videti, je stopil naravnost v vodo in glasno zastokal. V paniki sem se obrnila in videla, da moj novi prijatelj dviga mokro nogo iz jarka in otresa vodo s svojega težkega usnjenega čevlja.
S premočenim čevljem, v katerem je klokotalo, mi je pomagal nahraniti kokoši. Ko sva končala, me je ljubeče poučil: »Bonnie, pot moram videti. Rabim luč, ki mi bo svetila, kjer hodim.
Svetila sem z lučjo, vendar ne tako, da bi to pomagalo starešini Perryju. Zdaj, ko sem vedela, da potrebuje mojo luč, da bo varno nadaljeval pot, sem svojo baterijsko svetilko usmerila tik pred njegovimi koraki in zanesljivo sva se vrnila domov.
Moji dragi bratje in sestre, leta sem razmišljala o načelu, ki sem se ga naučila od starešine Perryja. Pri Gospodovem povabilu, naj naša luč sveti, ne gre zgolj za slepo mahanje s snopom svetlobe in vsesplošno razsvetljevanje sveta. Gre za to, da to svojo luč usmerimo tako, da bodo drugi lahko videli pot do Kristusa. To je zbiranje Izraela na tej strani tančice – pomoč drugim, da bodo videli naslednji korak naprej pri sklepanju in spolnjevanju svetih zavez z Bogom.2
Odrešenik je pričeval: »Glejte, jaz sem luč; dal sem vam zgled.«3 Oglejmo si enega njegovih zgledov.
Ženska pri vodnjaku je bila Samarijanka, ki ni poznala Jezusa Kristusa, in številni v njeni družbi so nanjo gledali kot na izobčenko. Jezus jo je srečal in pričel pogovor. Govoril ji je o vodi. Potem pa jo je vodil do še več luči, ko je izjavil, da je sam »živa voda«4.
Kristus se je sočutno zavedal nje same in njenih potreb. Kristus jo je srečal, tam kjer je bila, in začel govoriti o nečem znanem in vsakdanjem. Če bi se pri tem ustavil, bi bilo to zgolj pozitivno srečanje. Vendar to ne bi privedlo do tega, da je šla v mesto razglasit: »Pridite in poglejte. /…/ Kaj, če je on Mesija?«5 Skozi pogovor je postopoma odkrivala Jezusa Kristusa in navkljub svoji preteklosti je postala orodje luči in je drugim osvetljevala pot, da so lahko videli.6
Poglejmo si primera dveh, ki sta sledila Odrešenikovemu zgledu sijoče luči. Nedavno je moj prijatelj Kevin na poslovni večerji sedel poleg nekega menedžerja. Skrbelo ga je, o čem naj govori dve uri. Ker je upošteval navdih, je vprašal: »Povejte mi o svoji družini. Od kod prihaja?«
Ta gospod je o svojih prednikih vedel bore malo, zato je Kevin izvlekel svoj telefon in rekel: »Imam aplikacijo, ki poveže ljudi z njihovimi družinami. Poglejva, kaj lahko najdeva«.
Po dolgi razpravi je Kevinov novi prijatelj vprašal: »Zakaj je družina za vašo cerkev tako pomembna?«
Kevin je preprosto rekel: »Verjamemo, da bomo po smrti še naprej živeli. Če bomo našli svoje prednike in njihova imena odnesli na sveti kraj, ki se imenuje tempelj, bomo lahko opravili uredbe zakonske zveze, kar bo naše družine celo po smrti obdržalo skupaj.«7
Kevin je začel z nečim, kar sta z novim prijateljem imela skupnega. Potem je našel način, da je pričeval o Odrešenikovi luči in ljubezni.
Druga zgodba govori o Elli, košarkarici na kolidžu. Zgled je pokazala, ko je prejela poziv na misijon, ko je bila v šoli. Odločila se je, da bo pismo odprla vpričo svoje ekipe. O Cerkvi Jezusa Kristusa niso vedeli skoraj nič in niso razumeli njene želje po služenju. Neprestano je molila, da bi vedela, kako naj svoj poziv na misijon pojasni sotekmovalkam, da bodo morda občutile Duha. Njen odgovor?
»Pripravila sem PowerPoint predstavitev,« je rekla Ella, »ker sem tako super«. Povedala jim je, da obstaja možnost, da bo služila v enem od več kot štiristo misijonov in se učila tujega jezika. Poudarila je, da služi že na tisoče misijonarjev. Končala je z Odrešenikovo sliko in naslednjim kratkim pričevanjem: »Košarka je ena od najpomembnejših stvari v mojem življenju. Preselila sem se na drugo stran države in zapustila družino, da bi igrala za tega trenerja in s to ekipo. Od košarke je zame pomembnejše samo dvoje, in sicer moja vera in moja družina.«8
Če torej nemara premišljujete: »To so čudoviti tisoč vatni primeri, jaz pa sem samo dvajset vatna žarnica,« se spomnite, da je Odrešenik pričeval: »Jaz sem luč, ki jo povzdigate.«9 Opominja nas, da nam bo dal luč, če bomo le druge usmerili k njemu.
Tako vi kot jaz imamo že zdaj dovolj luči, da svetimo z njo. Osvetlimo lahko naslednji korak in pomagamo nekomu priti bližje k Jezusu Kristusu in potem naslednjega in še naslednjega.
Vprašajte se: »Kdo potrebuje luč, ki jo imam, da bo našel pot, ki jo potrebuje, a je ne vidi?«
Moji dragi prijatelji, zakaj je tako pomembno, da naša luč sveti? Gospod nam je povedal, da »[jih je še veliko] na zemlji, /…/ ki so pred resnico zadržani samo zato, ker ne vedo, kje naj jo iščejo«10. Lahko pomagamo. Načrtno lahko svetimo z lučjo, da jo drugi lahko vidijo. Lahko povabimo.11 Hodimo lahko po poti s tistimi, ki stopajo proti Odrešeniku, ne glede na to, kako negotovo. Lahko zberemo Izrael.
Pričujem, da bo Gospod poveličal vsak še najmanjši trud. Sveti Duh nas bo spodbudil, da bomo vedeli, kaj naj rečemo ali naredimo. Zaradi takšnih poskusov bomo morda morali stopiti iz cone udobja, vendar smo lahko prepričani, da nam bo Gospod pomagal, da bo naša luč svetila.
Kako hvaležna sem za Odrešenikovo luč, ki z razodetji še naprej vodi to Cerkev.
Vse nas prosim, da sledimo vzoru Jezusa Kristusa in se sočutno zavedamo ljudi okrog nas. Iščite in molite za priložnosti, da bo vaša luč svetila, da bodo drugi lahko videli pot do Jezusa Kristusa. Njegova obljuba je čudovita: »Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.«12 Pričujem, da je Odrešenik, Jezus Kristus, pot, resnica, življenje, luč in ljubezen sveta. V imenu Jezusa Kristusa, amen.