Zedinjeni v opravljanju Božjega dela
Najučinkovitejše dosežemo svoj božanski potencial tako, da v različnih, vendar dopolnjujočih vlogah, sodelujemo, blagoslovljeni z močjo in polnomočjem Božjega duhovništva.
Drage čudovite sestre in bratje, v veselje mi je, da sem z vami! Kjerkoli že poslušate, pošiljam objem svojim sestram in iskren stisk rok svojim bratom. Zedinjeni smo v opravljanju Gospodovega dela.
Ko razmišljamo o Adamu in Evi, pogosto najprej pomislimo na njuno idilično življenje v edenskem vrtu. Predstavljam si, da je bilo vreme vselej popolno – ne prevroče in ne prehladno – in da je obilje okusnega sadja in zelenjave uspevalo na dosegu rok, da sta lahko jedla, kadar sta hotela. Ker je bil to zanju nov svet, je bilo veliko neraziskanega, zato je bil sleherni dan zanimiv, saj sta se družila z živalmi in odkrivala lepo okolje. Dane so jima bile tudi zapovedi, naj bosta poslušna, in teh navodil sta se lotevala različno, kar je sprva povzročilo nekaj napetosti in zmede.1 Ko pa sta sprejela odločitve, ki so jima za vedno spremenile življenje, sta se naučila delati skupaj in sta zedinjena dosegala namene, ki jih je Bog imel zanju – in za vse svoje otroke.
Zdaj pa si ta par predstavljajte v tem življenju. Morala sta delati za svojo hrano, nekatere živali so nanju gledale kot na plen, in težke izzive sta lahko premagala le, če sta se posvetovala in skupaj molila. Predstavljam si, da sta bila vsaj nekajkrat različnih mnenj o tem, kako naj se izzivov lotita. Kakorkoli, zaradi odpada sta se naučila, da je bistveno, da delujeta enotno in ljubeče. V poduku, ki sta ga prejela iz božanskih virov, sta se poučila o načrtu odrešitve in o načelih evangelija Jezusa Kristusa, ki omogoča izvedbo načrta. Ker sta razumela, da se njun namen na zemlji in večni cilj skladata, sta našla zadovoljstvo in uspeh v tem, da sta se učila delati v medsebojni ljubezni in pravičnosti.
Ko so se Adamu in Evi rodili otroci, sta družino učila to, kar sta se naučila od nebeških glasnikov. Osredotočila sta se, da bosta otrokom pomagala, da bodo tudi sami razumeli in sprejeli načela, ki jih bodo v tem življenju tako osrečila, kakor jih tudi pripravila, da se bodo vrnili k nebeškim staršem, potem ko bodo izboljšali svoje sposobnosti in dokazali poslušnost Bogu. Pri tem sta se Adam in Eva naučila ceniti svoje različne vrline in sta drug drugega podpirala pri svojem delu, ki je večnega pomena.2
Skozi stoletja in tisočletja je jasnost navdihnjenih in soodvisnih doprinosov moških in žensk prekril oblak napačnih informacij in nerazumevanja. V času med čudovitim začetkom v edenskem vrtu in zdajšnjim časom je bil nasprotnik dokaj uspešen v svojem cilju, da razdvoji moške in ženske, ko je poskušal osvojiti naše duše. Lucifer ve, da mu bo uspelo uničiti družine, ki so osnovne enote večnosti, če bo lahko ogrozil enotnost, ki jo občutijo moški in ženske, in če nas bo lahko zbegal glede naše vrednosti in odgovornosti do zavez.
Satan spodbuja primerjanje, da tako ustvarja občutke nadrejenosti ali podrejenosti in prikriva večno resnico, da so prirojene razlike med moškim in žensko dane od Boga in so vredne enako. Skušal je omalovaževati doprinos, ki ga imajo ženske tako v družini kot civilni družbi, s čimer je zmanjšal njihov spodbuden vpliv za dobro. Njegov namen je, da spodbudi boj za prevlado, ne pa povzdigne edinstvene doprinose moških in žensk, ki se medsebojno dopolnjujejo in prispevajo k enotnosti.
Torej, z leti je po vsem svetu v veliki meri izpuhtelo celovito razumevanje božansko soodvisnih, pa vendar različnih doprinosov in odgovornosti žensk in moških. V številnih družbah so ženske postale podrejene moškim, namesto da jim bile kot partnerke ob boku. Njihove dejavnosti so se močno omejile. Duhovni napredek se je v tistih temnih časih izjemno upočasnil; v resnici je le malo duhovne luči lahko prodrlo v misli in srca, prežeta s tradicijami prevlade.
In potem je posijala luč obnovljenega evangelija, »močnejša od sijaja sonca«3, ko sta se zgodaj spomladi leta 1820 v tistem posvečenem gozdu v severnem delu države New York mlademu Josephu Smithu prikazala Bog Oče in njegov Sin Jezus Kristus. Ta dogodek je sprožil obilico sodobnih nebeških razodetij. Eden prvih elementov obnove Kristusove prvotne Cerkve je bilo polnomočje Božjega duhovništva. Ko se je obnova še naprej odvijala, so moški in ženske pričeli na novo dojemati, kako pomembno je, da delajo kot partnerji, ki jih pri svetem delu pooblašča in vodi Bog, in potencial tega.
Ko so leta 1842 ženske v novonastali Cerkvi hotele oblikovati uradno skupino, da bi pomagale pri delu, je predsednik Joseph Smith začutil navdih, naj jih organizira »pod duhovništvom po vzorcu duhovništva«4. Rekel je: »Zdaj vam v imenu Boga predajam ključ; /…/ to je /…/ začetek boljših dni.«5 Ker je predal ključ, so se po vsem svetu začele širiti izobraževalne, politične in gospodarske priložnosti za ženske.6
Ta nova cerkvena organizacija za ženske, imenovana Društvo za pomoč, se je razlikovala od drugih ženskih društev tistega časa. Ustanovil jo je namreč prerok, ki je deloval z duhovniškim polnomočjem, da je ženskam dal polnomočje, svete odgovornosti in uradne položaje znotraj ustroja Cerkve in ne neodvisno od nje.7
Od časa preroka Josepha Smitha pa do danes je obnova vsega, ki je v teku, prinesla razsvetljenje, da bi moški in ženske pri opravljanju svojih od Boga danih odgovornosti, nujno potrebovali polnomočje in duhovniško moč. Nedavno nam je bilo rečeno, da ženske, ki so oddeljene pod vodstvom nekoga, ki ima duhovniške ključe, v svojih poklicih, delujejo z duhovniškim polnomočjem.8
Oktobra 2019 je predsednik Russell M. Nelson učil, da imajo ženske, ki so v templju prejele obdaritev, duhovniško moč v svojem življenju in doma, če spolnjujejo svete zaveze, ki so jih sklenile z Bogom.9 Pojasnil je, da so »nebesa /…/ ravno tako odprta ženskam, ki so obdarjene z Božjo močjo, ki izvira iz njihovih duhovniških zavez, kot so odprta moškim, ki imajo duhovništvo«. Vsako sestro je spodbudil, naj »pogosto [uporablja] Odrešenikovo moč, v pomoč svoji družini in drugim, ki jih [imajo] rade«10.
Kaj torej to pomeni za vas in zame? Kako nam naše razumevanje duhovniškega polnomočja in moči spremeni življenje? Ena od ključnih stvari je, da razumemo, da takrat, ko ženske in moški sodelujemo11, dosežemo veliko več, kot če delamo posebej. V svojih vlogah se medsebojno dopolnjujemo, ne pa tekmujemo. Čeprav se žensk ne posveti v duhovniško službo, kot je bilo predhodno že omenjeno, so blagoslovljene z duhovniško močjo, če spolnjujejo zaveze in delujejo z duhovniškim polnomočjem, ko se jih oddeli v poklic.
Nekega lepega avgustovskega dne sem imela privilegij, da sem s predsednikom Russellom M. Nelsonom sedela v prenovljenem domu Josepha Smitha v Harmonyju v Pensilvaniji, v bližini kraja, kjer je bilo v poslednjih dneh obnovljeno Aronovo duhovništvo. Predsednik Nelson je govoril o pomembni vlogi, ki so jo ženske imele v obnovi.
Predsednik Nelson: »Eden najpomembnejših vidikov, ki se ga spomnim na tem mestu, kjer je bilo obnovljeno duhovništvo, je pomen vloge, ki so jo ženske imele v obnovi.
Kdo je pisal, ko je Joseph začel prevajati Mormonovo knjigo? No, sam je malo, a ne veliko. Pomagala je Emma.
In potem pomislim na Josepha, ki je šel molit v gozd blizu doma v Palmyri v New Yorku. Kam je šel? Šel je v sveti gaj. Zakaj je šel tja? Zato, ker je tja šla mati, ko je hotela moliti.
To sta samo dve ženski, ki sta odigrali ključno vlogo pri obnovi duhovništva in pri obnovi Cerkve. Brez dvoma lahko rečemo, da so naše žene danes ravno tako pomembne, kot so bile takrat. Seveda so!«
Kakor Emma, Lucy in Joseph smo najučinkovitejši takrat, ko smo se voljni učiti drug od drugega in ko nas zedinja skupni cilj, da bi postali učenci Jezusa Kristusa in da bi pomagali drugim na tej poti.
Učijo nas, da »duhovništvo blagoslavlja življenja Božjih otrok na brezštevilne načine. /…/ Ženske in moški sveti iz poslednjih delujejo v cerkvenih poklicih, tempeljskih uredbah, družinskih odnosih in takrat, ko tiho in individualno služijo, z duhovniško močjo in polnomočjem. Ta soodvisnost med moškimi in ženskami pri izpolnjevanju Božjega dela z Božjo močjo je osrednja v evangeliju Jezusa Kristusa, ki ga je obnovil prerok Joseph Smith.«12
Enotnost je bistvena za božansko delo, ki nam je bilo zaupano in na katerega smo bili poklicani, da ga opravimo, a to se ne zgodi samo po sebi. Za to, da se zares posvetujemo – prisluhnemo drug drugemu, razumemo stališča drugega in spregovorimo o svojih izkušnjah – sta potrebna trud in čas, a ta postopek prinaša bolj navdihujoče odločitve. Najučinkovitejše dosežemo svoj božanski potencial, bodisi doma ali pri cerkvenih odgovornostih tako, da v različnih, vendar dopolnjujočih vlogah, sodelujemo, blagoslovljeni z duhovniško močjo in polnomočjem.
Kako je takšno partnerstvo v življenju žensk zavez videti danes? Naj vam dam primer.
Alison in John sta imela edinstven partnerski odnos. Na kratkih in dolgih tekmah sta vozila s tandemskim kolesom. Da bi bila kolesarja na tekmovanjih uspešna, morata biti usklajena. Ob pravem času se morata nagniti v isto smer. Eden ne more prevladovati nad drugim, temveč se morata sporazumevati jasno in vsak mora opraviti svoj del. Kapetan spredaj ima nadzor nad tem, kdaj zavirati in kdaj se ustaviti. Kolesar zadaj mora pozorno spremljati dogajanje in biti pripravljen napeti dodatne moči, če bi malo zaostajala, oziroma popustiti, če bi se preveč približala drugim kolesarjem. Če želita napredovati in doseči cilj, si morata pomagati.
Alison je pojasnila: »Na začetku je tisti, ki je bil na položaju kapetana, rekel ‘Stoj’, ko sva se morala ustaviti, in ‘Zaviraj’, ko sva morala prenehati pritiskati na pedala. Sčasoma se je tisti, ki je bil zadaj, naučil, da je vedel, kdaj bo kapetan ustavil ali zaviral in vsakršne besede so bile odveč. Naučila sva se dojeti, kako gre drugemu, in vedela sva, kdaj je enemu težko in je [potem] drugi poskušal vskočiti. Pri tem gre pravzaprav za zaupanje in sodelovanje.«13
John in Alison nista bila enotna samo takrat, ko sta vozila kolo, ampak sta bila enotna tudi v zakonu. Vsak si je želel srečo drugega bolj kot svojo. Vsak je v drugem iskal dobro in si prizadeval, da bi pri sebi premagal tisto, kar ni bilo tako dobro. Izmenjavala sta se pri vodenju in izmenjavala sta se pri tem, da je eden dajal več, ko je bilo drugemu težko. Oba sta cenila doprinos drugega in na svoje izzive našla boljše rešitve, ko sta združila svoje talente in sredstva. Resnično ju povezuje Kristusova ljubezen.
To, da sodelujemo v skladu z božanskim vzorcem enotnosti, je v tem času, ko nas obdajajo sporočila, naj sebe postavimo na prvo mesto, ključnega pomena. Ženske imajo božanske talente, značilne zanje,14 in prav tako imajo edinstvene odgovornosti, vendar te niso bolj – ali manj – pomembne od talentov in odgovornosti moških. Vsi so mišljeni in nujni, da se uresniči božanski načrt nebeškega Očeta, da vsakemu svojemu otroku ponudi najboljšo priložnost, da izpolni svoj božanski potencial.
Danes »potrebujemo ženske, ki imajo pogum in vizijo naše matere Eve«15, da bi se združile z brati v tem, da bi pripeljali duše h Kristusu.16 Moški morajo postati pravi partnerji, namesto da mislijo, da so izključno odgovorni, ali da delujejo kot »dozdevni« partnerji, medtem ko ženske opravijo večino dela. Ženske morajo biti pripravljene, da »stopijo naprej in zavzamejo mesto, do katerega so upravičene in kjer jih potrebujemo«17 kot partnerke, namesto da mislijo, da morajo vse postoriti same ali čakati, da jim nekdo reče, kaj naj delajo.18
Pri tem, da na ženske gledamo kot na bistvene udeleženke, ne gre za ustvarjanje enakosti, ampak za razumevanje doktrinarne resnice. Namesto, da bi vzpostavili program, s katerim bi to dosegli, lahko dejavno delamo na tem, da bi ženske cenili tako, kot jih ceni Bog: kot bistvene partnerke v delu odrešitve in povzdignjenja.
Ali smo pripravljeni? Ali si bomo prizadevali preseči kulturno pristranskost in bomo raje prevzeli božanske vzorce in navade, ki temeljijo na temeljnem nauku? Predsednik Russell M. Nelson nas vabi, naj »z roko v roki hodimo v tem svetem delu in pomagamo svet pripraviti na drugi Gospodov prihod«19. Če bomo to delali, se bomo naučili ceniti doprinos vsakega posameznika in bomo povečali učinkovitost, s katero bomo izpolnili svoje božanske vloge. Občutili bomo večjo radost kot kdaj prej.
Da bi se vsak od nas odločil zediniti na Gospodov navdihnjeni način in pomagal, da bo šlo njegovo delo naprej. V imenu našega ljubljenega Odrešenika, Jezusa Kristusa, amen.