Gospod gre pred nami
Gospod vodi obnovo svojega evangelija in svoje Cerkve. Povsem pozna prihodnost. Vabi vas k delu.
Moji ljubi bratje in sestre, hvaležen sem, da sem z vami na tej generalni konferenci Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Predsednik Russell M. Nelson je v svojem povabilu, naj razmislimo o tem, kako je Gospodova obnova njegove Cerkve v tem zadnjem razdobju blagoslovila nas in naše ljubljene, obljubil, da nam ta izkušnja ne bo le ostala v spominu, ampak bo nepozabna.
Moja izkušnja mi je ostala v spominu, kot sem prepričan, da je tudi vaša vam. Ali bo nepozabna, je odvisno od vsakega od nas. To je zame pomembno, ker me je izkušnja priprav na to konferenco spremenila tako, da želim, da bi to trajalo. Naj pojasnim.
Priprave so me pripeljale do zapisa o nekem dogodku v obnovi. O tem dogodku sem že velikokrat bral, vendar je bilo to zame vedno poročilo o pomembnem sestanku, ki je vključeval Josepha Smitha, preroka obnove. Tokrat pa sem v poročilu videl, kako Gospod nas, svoje učence, vodi v svoji Cerkvi. Videl sem, kaj za nas smrtnike pomeni, da nas vodi Odrešenik sveta, Stvarnik – ki pozna vse, preteklost, sedanjost in prihodnost. Uči nas korak za korakom in nas usmerja, a nikoli na silo.
Sestanek, ki ga opisujem, je bil ključen trenutek v obnovi. Bil je sestanek na sabat, 3. aprila 1836, v kirtlandskem templju v Ohiu, sedem dni po tem, ko je bil posvečen. Joseph Smith je ta veličastni trenutek v zgodovini sveta opisal preprosto. Veliko tega poročila je zapisanega v 110. razdelku Nauka in zavez:
»Popoldan sem drugima predsednikoma pomagal pri razdeljevanju Gospodove večerje Cerkvi, ki smo jo prejeli od dvanajsterih, katerih privilegij je bil, da so ta dan izvrševali dolžnost pri sveti mizi. Potem ko sem to služenje svojim bratom opravil, sem se umaknil k ambonu, zavese so bile spuščene, in sem se priklonil, z Oliverjem Cowderyjem, v resnobni in tihi molitvi. Ko sva vstala od molitve, se je obema odprlo naslednje videnje.«1
»Z uma nama je bila odstranjena tančica in odprle so se nama oči razumevanja.
Pred seboj sva zagledala Gospoda, ki je stal na vrhu ambona; in pod njegovimi nogami je bil tlakovec iz čistega zlata jantarjeve barve.
Njegove oči so bile kot ognjeni plamen, njegovi lasje so bili beli kot beli sneg, njegovo obličje je žarelo bolj kot sijaj sonca in njegov glas je bil kot glas šumenja velikih voda, in sicer glas Jehova, rekoč:
Jaz sem prvi in zadnji; jaz sem ta, ki živi, jaz sem ta, ki je bil umorjen; jaz sem vaš zagovornik pri Očetu.
Glejta, grehi so vama odpuščeni; pred menoj sta čista; zato dvignita glavo in se radostita.
Radostijo naj se srca vajinih bratov in radostijo naj se srca vsega mojega ljudstva, ki so, s svojo močjo, to hišo zgradili mojemu imenu.
Kajti glejte, to hišo sem sprejel in tu bo moje ime; in v tej hiši se bom v milosti prikazal svojemu ljudstvu.
Da, prikazal se bom svojim služabnikom in jim govoril s svojim lastnim glasom, če bo moje ljudstvo izpolnjevalo moje zapovedi in te svete hiše ne bo omadeževalo.
Da, srca na tisoče in na deset tisoče ljudi se bodo močno radostila zaradi blagoslovov, ki se bodo izlili, in obdaritve, s katero so bili moji služabniki obdarjeni v tej hiši.
In slava te hiše se bo razširila v tuje dežele; in to je začetek blagoslova, ki se bo izlil na glave mojega ljudstva. Tako je. Amen.
Ko se je to videnje končalo, so se nama nebesa ponovno odprla; in pred nama se je pojavil Mojzes in nama predal ključe zbiranja Izraela s štirih delov zemlje in vodenja desetih rodov iz dežele na severu.
Po tem se je prikazal Elias in predal razdobje Abrahamovega evangelija, rekoč, da bodo v nas in našem potomstvu blagoslovljeni vsi rodovi za nami.
Ko se je to videnje končalo, se je pred nama razmahnilo še eno veliko in veličastno videnje; kajti Elija, ki je bil v nebesa vzet, ne da bi okusil smrt, je stal pred nama in rekel:
Glejta, čas je v celoti prišel, o čemer je bilo govora po Malahijevih ustih — pričujoč, da bo (Elija) poslan, preden bo prišel véliki in strašni Gospodov dan —
da se bodo srca očetov obrnila k otrokom in otrok k očetom, sicer bo vsa zemlja udarjena s prekletstvom —
zato so vama v roke poverjeni ključi tega razdobja; in po tem bosta lahko vedela, da je véliki in strašni Gospodov dan blizu, in sicer pred vrati.«2
Torej, to poročilo sem že velikokrat prebral. Sveti Duh mi je potrdil, da je pristno. Ko pa sem v pripravah na to konferenco preučeval, sem jasneje spoznal Gospodovo moč, da do podrobnosti vodi svoje učence pri svojem delu.
Sedem let preden je Mojzes v kirtlandskem templju Josephu poveril ključe zbiranja Izraela, je »Joseph v naslovnici Mormonove knjige izvedel, da je njen namen, da ‘bi ostanku Izraelove hiše pokazala, /…/ da bodo lahko poznali Gospodove zaveze, da niso za vekomaj izvrženi.’ Leta 1831 je Gospod povedal Josephu, da se bo zbiranje Izraela pričelo v Kirtlandu ‘in od tam [iz Kirtlanda] bo vsak, za kogar me bo volja, šel med vse narode /…/ kajti Izrael bo odrešen, in vodil jih bom.’«3
Čeprav je bilo za zbiranje Izraela potrebno misijonarsko delo, je Gospod navdihnil svoje voditelje, naj dvanajstere, ki so postali eni naših prvih misijonarjev, poučijo takole: »Pomnite, ne boste šli k drugim narodom, dokler ne prejmete obdaritve«4.
Zdi se, da je bil kirtlandski tempelj v Gospodovem postopnem načrtu pomemben vsaj iz dveh razlogov: Prvič, Mojzes je čakal, dokler tempelj ni bil dokončan, da je obnovil ključe zbiranja Izraela. In drugič, predsednik Joseph Fielding Smith je učil, da je »Gospod svetim zapovedal, naj zgradijo tempelj [kirtlandski tempelj], v katerem bo lahko razodel ključe polnomočja in kjer bodo apostoli lahko obdarjeni in se pripravili, da bodo še zadnjič obrezali njegov vinograd.«5 Čeprav tempeljska obdaritev, kot jo poznamo danes, ni bila dana v kirtlandskem templju, so kot izpolnitev prerokbe začeli uvajati pripravljalne tempeljske uredbe, obenem pa je obilica duhovnih prikazovanj tiste, ki so bili poklicani na misijone, oborožila z obljubljeno obdaritvijo »z močjo z višave«6, ki je z misijonarskim služenjem vodila do velikega zbiranja.
Po tem, ko so bili ključi zbiranja Izraela poverjeni Josephu, je Gospod navdihnil preroka, naj odpošlje člane dvanajsterih na misijone. Med preučevanjem mi je postalo jasno, da je Gospod do podrobnosti pripravil pot dvanajsterim, da so šli na misijone v tujino, kjer so bili ljudje pripravljeni, da jim verjamejo in jih podprejo. Sčasoma so jih v Gospodovo obnovljeno Cerkev pripeljali na tisoče.
Po naših zapisih se ocenjuje, da je bilo v času dveh misijonov dvanajsterih na Britanskem otočju krščenih med 7.500 in 8.000 ljudi. To je položilo temelj za misijonarsko delo v Evropi. Do konca devetnajstega stoletja je okrog 90.000 ljudi prišlo v Ameriko, večina od njih z Britanskega otočja in iz Skandinavije.7 Gospod je navdihnil Josepha in te zveste misijonarje, ki so odšli na delo, da bi po žetvi dosegli to, kar se jim je takrat gotovo zdelo nedosegljivo. Vendar je Gospod s svojo popolno daljnovidnostjo in pripravo to omogočil.
Spomnite se dozdevno preprostega in skoraj pesniškega jezika 110. razdelka Nauka in zavez:
»Glejta, čas je v celoti prišel, o čemer je bilo govora po Malahijevih ustih — pričujoč, da bo [Elija] poslan, preden bo prišel véliki in strašni Gospodov dan —
da se bodo srca očetov obrnila k otrokom in otrok k očetom, sicer bo vsa zemlja udarjena s prekletstvom —
zato so vama v roke poverjeni ključi tega razdobja; in po tem bosta lahko vedela, da je véliki in strašni Gospodov dan blizu, in sicer pred vrati.«8
Pričujem, da je Gospod videl daleč v prihodnost in kako nas bo vodil, da mu bomo pomagali izpolniti njegove cilje v poslednjih dneh.
Ko sem pred veliko leti služil v predsedujočem škofovstvu, sem dobil nalogo, naj nadzorujem skupino za načrtovanje in razvoj, ki je ustvarila to, kar smo imenovali FamilySearch. Previdno pravim, da sem »nadzoroval« njeno stvaritev, namesto da bi rekel, da sem jo »vodil«. Veliko genialnih ljudi je pustilo službe in so prišli, da bi gradili, kar je hotel Gospod.
Prvo predsedstvo je postavilo cilj, da bi znižali podvajanje uredb. Najbolj jih je skrbelo, da nismo mogli vedeti, ali so bile uredbe za nekoga že opravljene. Leta – oziroma kar se je zdelo kot leta – me je Prvo predsedstvo spraševalo: »Kdaj boš poskrbel za to?«
Z molitvami, marljivostjo in osebnim žrtvovanjem ljudi z izjemnimi sposobnostmi je bila naloga opravljena. Zgodilo se je korak za korakom. Prva naloga je bila napraviti FamilySearch prijazen do uporabnikov za tiste, ki jim računalniki niso domači. Zgodilo se je še več sprememb in vem, da se bodo še naprej dogajale, ker kadarkoli razrešimo eno navdihnjeno težavo, odpremo vrata nadaljnjim razodetjem za izboljšave, najmanj enako pomembnim, vendar še ne opaženim. Še danes FamilySearch postaja to, kar Gospod potrebuje kot del svoje obnove in ne samo za izogibanje podvajanju uredb.
Gospod nam pusti, da uvajamo izboljšave, ki ljudem pomagajo, da spoznajo in celo vzljubijo svoje prednike in opravijo zanje tempeljske uredbe. Kot je Gospod torej zagotovo vedel, mladi zdaj postajajo računalniški mentorji svojim staršem in oddelčnim članom. Vsem je to služenje prineslo veliko radosti.
Elijev duh spreminja srca mladih in starih, otrok in staršev, vnukov in starih staršev. Templji bodo kmalu ponovno veselo načrtovali priložnosti za krste in druge svete uredbe. Želja, da bi služili svojim prednikom in povezovali starše in otroke, narašča.
Gospod je vse to pričakoval. To je načrtoval, korak za korakom, kot je to naredil z drugimi spremembami v svoji Cerkvi. Vzgojil in pripravil je zveste ljudi, ki se odločajo, da bodo težke stvari dobro opravili. Vedno je bil ljubeče potrpežljiv, ko nam je pomagal, da se učimo »vrstico za vrstico, nauk za naukom, malo tukaj in malo tam«9. Neomajen je v izbiri časa in zaporedja za svoje namene, vendar nam zagotavlja, da žrtvovanje pogosto prinaša trajne blagoslove, ki jih nismo predvideli.
Za konec bi rad izrazil svojo hvaležnost Gospodu – njemu, ki je navdihnil predsednika Nelsona, da me je povabil, naj se žrtvujem, da se pripravim na to konferenco. Vsaka ura in vsaka molitev med pripravami mi je prinesla blagoslov.
Vabim vse, ki poslušajo to sporočilo ali berejo te besede, naj verujejo, da Gospod vodi obnovo svojega evangelija in svoje Cerkve. Gre pred nami. Povsem pozna prihodnost. Vabi vas k delu. Pri njem se vam pridružuje. Pripravljen ima načrt za vaše služenje. In tudi ko se boste žrtvovali, boste čutili radost, ko boste drugim pomagali rasti, da bodo pripravljeni na njegov prihod.
Pričujem vam, da Bog Oče živi. Jezus je Kristus. To je njegova Cerkev. Pozna vas in vas ima rad. Vodi vas. Pripravil vam je pot. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.