Pomislite na Božjo dobroto in veličino
Vabim vas, da se vsak dan spominjate veličine nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa in kaj sta naredila za vas.
Preroki nas vseskozi, tudi in zlasti v težkih časih spodbujajo, naj se spomnimo Božje veličine in razmislimo, kaj je naredil za nas kot posameznike, kot družine in kot ljudstvo.1 To navodilo najdemo v vseh svetih spisih, vendar ga še zlasti poudarja Mormonova knjiga. Naslovnica pojasnjuje, da je eden od namenov Mormonove knjige, da »bi ostanku Izraelove hiše pokazala, kakšne velike stvari je Gospod napravil za njihove očete«2. Zaključek Mormonove knjige vključuje Moronijev poziv: »Glejte, opomnil bi vas, da se boste, ko boste to brali /…/ spomnili, kako milosten je bil Gospod s človeškimi otroki /…/ in o tem premišljevali v srcu.«3
Prav osupljivo je, kako dosledno nas preroki prosijo, naj razmislimo o Božji dobroti4. Nebeški Oče želi, da se spomnimo njegove dobrote in dobrote njegovega ljubljenega Sina, a ne, da bi sama čutila zadoščenje, temveč zaradi vpliva na nas, ko se na to spomnimo. Ko razmišljamo o njuni prijaznosti, dobimo boljši vpogled in bolje razumemo. Ko premišljujemo o njuni sočutnosti, postanemo ponižnejši, več molimo in smo zvestejši.
Ganljiva izkušnja z nekdanjim pacientom kaže, kako nas hvaležnost za velikodušnost in sočutje lahko preobrazita. Leta 1987 sem spoznal Thomasa Nielsona, izjemnega moškega, ki je potreboval presaditev srca. Imel je 63 let in je živel v Loganu v Utahu v Združenih državah. Po služenju v vojski med drugo svetovno vojno se je poročil z Donno Wilkes v templju Logan v Utahu. Postal je uspešen zidar, poln energije. V kasnejših letih je še zlasti užival pri delu s svojim najstarejšim vnukom Jonathanom med šolskimi počitnicami. Med njima se je razvila posebna vez, deloma zato, ker je Tom v Jonathanu videl veliko sebe.
Za Toma je bilo čakanje na darovano srce neprijetno. Ni bil posebno potrpežljiv človek. Vedno si je lahko postavil in dosegel cilje s trdim delom in popolno odločnostjo. Ko se je Tom spopadal z odpovedjo srca in se mu je življenje upočasnilo, me je včasih vprašal, kaj delam, da bi pospešil postopek. V šali mi je predlagal možnosti, ki naj se jih lotim, da bi mu bilo darovano srce prej na voljo.
Nekega veselega, a groznega dne je postalo na voljo idealno srce darovalca za Toma. Velikost in krvna skupina sta ustrezali, darovalec pa je bil mlad, star komaj 16 let. Srce darovalca je pripadalo Jonathanu, Tomovemu ljubemu vnuku. Prej tega dne se je Jonathan smrtno poškodoval, ko je v avto, v katerem se je peljal, trčil mimoidoči vlak.
Ko sem obiskal Toma in Donno v bolnišnici, sta bila pretresena. Težko si je bilo predstavljati, kaj sta preživljala, vedoč, da bi Tomovo življenje lahko podaljšali z vnukovim srcem. Sprva niti pomisliti nista hotela na ponujeno srce Jonathanovih užaloščenih staršev, svoje hčere in zeta. Vedela pa sta, da je Jonathan možgansko mrtev, in spoznala, da Jonathanove nesreče niso povzročile njune molitve za darovano srce za Toma. Ne, Jonathanovo srce je bilo dar, ki bi lahko blagoslovil Toma v njegovi stiski. Spoznala sta, da se iz te tragedije lahko razvije nekaj dobrega, in se odločila, da sprejmeta.
Postopki presaditve so uspeli. Po tem je bil Tom drug človek. Sprememba je presegala boljše zdravje ali celo hvaležnost. Povedal mi je, da vsako jutro razmišlja o Jonathanu, svoji hčeri in zetu, o daru, ki ga je prejel, in kaj je ta dar potegnil za sabo. Čeprav sta bila njegov prirojeni smisel za humor in odločnost še vedno takoj očitna, sem opazil, da je bil bolj resen, uvideven in dobrosrčen.
Tom je po presaditvi živel še trinajst let, let, ki jih drugače ne bi doživel. V njegovi osmrtnici je pisalo, da so mu ta leta omogočila, da se je z velikodušnostjo in ljubeznijo dotaknil življenj svoje družine in drugih. Bil je zaupen dobrotnik in zgled optimizma ter odločnosti.
Podobno kot Tom je vsak od nas prejel darove, ki si jih ne bi mogli priskrbeti sami, darove od nebeškega Očeta in njegovega ljubljenega Sina, vključno z odkupitvijo zaradi odkupnega žrtvovanja Jezusa Kristusa.5 Dobili smo življenje na tem svetu; dobili bomo fizično življenje po tem ter večno odrešitev in povzdignjenje – če se za to odločimo – vse zaradi nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa.
Vselej, ko te darove uporabimo, imamo korist od njih ali samo pomislimo nanje, bi morali razmisliti o žrtvi, velikodušnosti in sočutju darovalcev. Spoštovanje do darovalcev vzbudi v nas več kot le hvaležnost. Premišljevanje o njunih darovih nas lahko spremeni in bi nas moralo.
Alma mlajši je doživel neverjetno preobrazbo. Ko je »[hodil] naokrog, upirajoč se Bogu«6, se je prikazal angel. Angel je »z glasom groma«7 grajal Almo, ker je preganjal cerkev »in kradel /…/ srca ljudi«8. Angel je dodal naslednje svarilo: »Pojdi in se spomni ujetništva svojih očetov /…/ in spomni se, kako velike stvari je [Bog] naredil zanje.«9 Od vsega, na kar bi ga angel lahko opomnil, je poudaril prav to.
Alma se je pokesal in si zapomnil. Kasneje je o angelovem svarilu povedal svojemu sinu Healamanu. Svetoval mu je: »Želel bi, da bi storil, kakor sem storil sam, da bi pomnil ujetništvo naših očetov, kajti bili so v suženjstvu in nihče jih ni mogel rešiti, razen Abrahamov /…/ in Izakov /…/ in Jakobov Bog; in zagotovo jih je rešil v njihovih stiskah.«10 Alma je preprosto rekel: »Zaupam vanj.«11 Alma je razumel, da spoznamo Boga in gotovost njegovih obljub, ko se spominjamo rešitve iz ujetništva in podpore »v preizkušnjah in težavah vsake vrste«.12
Malo nas doživi nekaj tako dramatičnega kot Alma, vendar je preobrazba lahko enako korenita. Odrešenik se je zaobljubil že davno tega:
»Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce /…/ in vam dam meseno srce.
Svojega duha denem v vašo notranjost. /…/
In boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog.«13
Vstali Odrešenik je Nefijcem povedal, kako se ta preobrazba začne. Opredelil je osrednjo značilnost v načrtu nebeškega Očeta, ko je rekel:
»In moj Oče me je poslal, da bom vzdignjen na križ; in da bi, ko bom vzdignjen na križ, lahko pritegnil vse ljudi k sebi. /…/
In zaradi tega sem bil vzdignjen; zato bom glede na Očetovo moč k sebi pritegnil vse ljudi.«14
Kaj je potrebno, da vas Odrešenik pritegne k sebi? Premislite o podreditvi Jezusa Kristusa Očetovi volji, o njegovi zmagi nad smrtjo, da je prevzel vaše grehe in napake, da je prejel moč od Očeta, da je posredoval za vas in da vas je dokončno odkupil.15 Ali te stvari niso dovolj, da vas pritegnejo k njemu? Zame so. Jezus Kristus vas in mene »čaka z iztegnjenimi rokami, upajoč in pripravljen zdraviti, odpuščati, prečistiti, okrepiti, očistiti in posvetiti«16.
Te resnice bi nam morale dati novo srce in nas spodbuditi, da se odločimo slediti nebeškemu Očetu in Jezusu. Vendar so celo nova srca »dovzetna za potepanje, /…/ dovzetna, da zapustijo Boga, ki ga ljubimo«17. Da bi se spopadli s tem nagnjenjem, moramo vsak dan premišljevati o darovih, ki smo jih prejeli, in kaj zajemajo. Kralj Benjamin je svetoval: »Prav tako bi želel, da bi pomnili in vselej ohranjali v spominu Božjo veličino /…/ in njegovo dobroto in veliko potrpljenje z vami.«18 Če bomo to delali, bomo upravičeni do neverjetnih nebeških blagoslovov.
Premišljevanje o Božji dobroti in milosti nam pomaga, da postanemo bolj duhovno dovzetni. Nato nam večja duhovna dovzetnost omogoči, da spoznamo resnico vsega z močjo Svetega Duha.19 To vključuje pričevanje o tem, da Mormonova knjiga izpričuje resnico, to, da vemo, da Jezus je Kristus, naš osebni Odrešenik in Odkupitelj, in da verjamemo, da je bil njegov evangelij obnovljen v teh poslednjih dneh.20
Ko se spominjamo veličine nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa in kar sta naredila za nas, tega ne bomo vzeli za samoumevno, prav kot Tom Jonathanovega srca ni vzel kot nekaj samoumevnega. Tom se je vsak dan radostno in poln spoštovanja spomnil tragedije, ki mu je podaljšala življenje. Navkljub zanesenosti zaradi tega, ker vemo, da smo lahko odrešeni in povzdignjeni, se moramo spomniti, da sta odrešitev in povzdignjenje terjala visoko ceno.21 Lahko smo spoštljivo radostni, ko spoznamo, da smo brez Jezusa Kristusa pogubljeni, z njim pa lahko prejmemo največji dar, ki ga lahko da nebeški Oče.22 In res, ta spoštljivost nam omogoča, da uživamo obljubo »večnega življenja v tem svetu« in navsezadnje prejmemo »[večno življenje] /…/, in sicer [nesmrtno slavo] v prihodnjem svetu.23
Ko razmišljamo o dobroti našega nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa, naše zaupanje vanju narašča. Naše molitve so drugačne, ker vemo, da je Bog naš Oče, in mi njegovi otroci. Ne prizadevamo si, da bi spremenili njegovo voljo, temveč svojo voljo uskladimo z njegovo in si zagotovimo blagoslove, ki nam jih je pripravljen dati pod pogojem, da ga zanje prosimo.24 Hrepenimo, da bi bili krotkejši, čistejši, zvestejši, bolj podobni Kristusu.25 Zaradi teh sprememb smo upravičeni do dodatnih nebeških blagoslovov.
Če bomo priznali, da vse dobro prihaja od Jezusa Kristusa, bomo svojo vero učinkoviteje izražali drugim.26 Ko se bomo soočili z dozdevno nemogočimi nalogami in okoliščinami, bomo pogumni.27 Okrepili bomo svojo odločenost, da bomo spolnjevali zaveze, ki smo jih sklenili, da bomo sledili Odrešeniku.28 Polni bomo Božje ljubezni, brez obsojanja bomo pomagali ljudem v stiski, svoje otroke bomo imeli radi in jih bomo pravično vzgajali, ohranili bomo odpuščanje grehov in vselej se bomo radostili29. To so izjemni sadovi tega, da se spominjamo Božje dobrote in milosti.
Po drugi strani je Odrešenik svaril: »In z ničemer človek ne užali Boga oziroma zoper nikogar se ne razvname njegov srd, razen zoper tiste, ki ne priznajo njegove roke v vsem.«30 Mislim, da Bog ni užaljen, ko pozabimo nanj. Pravzaprav mislim, da je globoko razočaran. Ve, da smo ogrozili priložnost, da bi se mu približali, tako da bi se spominjali njega in njegove dobrote. Tako zamudimo priložnost, da bi se nam približal, in določene blagoslove, ki jih je obljubil.31
Vabim vas, da se vsak dan spominjate veličine nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa in kaj sta naredila za vas. Naj razmišljanje o njuni dobroti še trdneje poveže vaše tavajoče srce z njima.32 Razmislite o njunem sočutju in blagoslovljeni boste z večjo duhovno dovzetnostjo in postali boste bolj podobni Kristusu. Premišljevanje o njunem sočutju vam bo pomagalo »zvesto [vztrajati] do konca«, dokler ne boste »sprejeti v nebesa«, da boste »prebivali z Bogom v stanju neskončne sreče«.33
Nebeški Oče je, misleč svojega ljubljenega Sina, rekel: »Poslušaj ga!«34 Ko boste udejanjali te besede in ga poslušali, se z radostjo in polni spoštovanja spomnite, da Odrešenik rad povrne to, česar vi ne morete povrniti, rad zaceli rane, ki jih vi ne morete zaceliti, rad popravi, kar je bilo nepopravljivo pokvarjeno35, poplača vse krivičnosti, ki so se vam zgodile36, in rad za vedno ozdravi celo razrvana srca37.
Ko sem premišljeval o darovih nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa, sem spoznal, kako neskončno imata rada in kako nepojmljivo sočutna sta do vseh otrok nebeškega Očeta.38 To spoznanje me je spremenilo in bo spremenilo tudi vas. V imenu Jezusa Kristusa, amen.