Pridite h Kristusu – živite kot sveti iz poslednjih dni
Delamo lahko težke stvari in pomagamo drugim, da delajo enako, saj vemo, v koga lahko zaupamo.
Hvala vam, starešina Soares, za prodorno in preroško pričevanje o Mormonovi knjigi. Nedavno sem imel edinstveno priložnost, da sem v rokah držal list izvirnega rokopisa Mormonove knjige. Prav na tej strani so bile prvič v tem razdobju zapisane naslednje neustrašne Nefijeve besede: »Šel bom in storil to, kar je Gospod zapovedal, kajti vem, da Gospod človeškim otrokom ne da nobenih zapovedi, ne da bi jim pripravil pot, da lahko izvršijo to, kar jim zapove.«1
Ko sem držal ta list, me je navdala globoka hvaležnost za prizadevanja triindvajsetletnega Josepha Smitha, ki je prevedel Mormonovo knjigo »z Božjim darom in močjo«2. Prav tako sem občutil hvaležnost za besede mladega Nefija, ki so ga prosili, naj opravi zelo težko nalogo, da od Labana dobi medeninaste plošče.
Nefi je vedel, da bo to, kar mu je Gospod zapovedal, uspešno izpolnil, če bo še naprej ostajal osredotočen na Gospoda. Čeprav je trpel zaradi skušnjav, telesnih preizkušenj in celo izdajstva nekaterih v svoji ožji družini, je vse življenje ostal osredotočen na Odrešenika.
Vedel je, komu lahko zaupa.3 Kmalu potem, ko je vzkliknil: »O kako beden človek sem! Da, srce se mi žalosti zaradi mojega mesa«4, je izjavil: »Moj Bog je bil moja opora; vodil me je skozi moje stiske v divjini; in obvaroval me je na vodah velike globočine«5.
Kot Kristusovim učencem nam izzivi in preizkušnje v življenju ne bodo prihranjeni. Od nas se pogosto zahteva, da delamo težke stvari, ki bi bile prezahtevne in morda neizvedljive, če bi jih poskušali opraviti sami. Ko bomo sprejeli Odrešenikovo povabilo, naj »pridemo k njemu«,6 nam bo priskrbel potrebno pomoč, tolažbo in mir, kakor je to storil za Nefija in Josepha. Celo v svojih najtežjih preizkušnjah lahko občutimo njegov topel, ljubeč objem, če mu le zaupamo in sprejmemo njegovo voljo. Izkusimo lahko radost, ki je prihranjena za njegove zveste učence, kajti »Kristus je radost«7.
Leta 2014, ko sem služil redni misijon, se je naši družini življenje nepričakovano zasukalo. Ko se je najin najmlajši sin z rolko spuščal po strmem hribu, je padel in utrpel smrtno nevarno poškodbo možganov. Ker se mu je stanje slabšalo, ga je zdravstveno osebje naglo odpeljalo v urgentno operacijsko dvorano.
Naša družina je pokleknila na tla sicer prazne bolnišnične sobe in Bogu smo izlili svoje srce. Sredi tega bolečega trenutka, polnega zbeganosti, sta nas navdala ljubezen in mir nebeškega Očeta.
Nismo vedeli, kaj nam prinaša prihodnost in ali bova sina še videla živega. Jasno pa smo vedeli, da je njegovo življenje v Božjih rokah in da se bodo posledice, gledano z vidika večnosti, iztekle v njegovo in naše dobro. Zaradi daru Duha smo bili docela pripravljeni, da sprejmemo vsakršen razplet.
Ni bilo lahko! Zaradi nesreče je bil dva meseca v bolnišnici, medtem ko sva midva predsedovala več kot štiristo rednim misijonarjem. Sin je doživel precejšnjo izgubo spomina. Njegovo okrevanje je vključevalo dolgotrajne in zahtevne telesne, govorne in delovne terapije. Izzivi ostajajo, a sčasoma smo bili priča čudežu.
Jasno razumemo, da vsaka preizkušnja, s katero se bomo soočili, ne bo imela želenih posledic. Če pa bomo ostali osredotočeni na Kristusa, bomo čutili mir in videli Božje čudeže, kakršnikoli že bodo, ob njegovem času in na njegov način.
Napočili bodo trenutki, ko nikakor ne bomo mogli videti nobene možnosti, da se bo trenutna situacija dobro iztekla, in bomo morda celo rekli kakor Nefi: »Srce se mi žalosti zaradi mojega mesa.«8 Morda bodo napočili trenutki, ko bo Jezus Kristus edino upanje, ki ga imamo. Kakšen blagoslov je, da imamo to upanje in zaupanje vanj. Kristus je tisti, ki bo vselej držal svoje obljube. Njegov počitek je zagotovljen vsem, ki pridejo k njemu.9
Naši voditelji si močno želijo, da bi vsi čutili mir in tolažbo, ki izhajata iz tega, če zaupamo v Odrešenika Jezusa Kristusa in se nanj osredotočamo.
Predsednik Nelson je v svojem zaključnem sporočilu na prvi generalni konferenci kot predsednik Cerkve jedrnato izjavil: »Naše sporočilo svetu je preprosto in iskreno: Vse Božje otroke na obeh straneh tančice vabimo, naj pridejo k Odrešeniku, prejmejo blagoslove svetega templja, vzdržujejo radost in izpolnijo pogoje za večno življenje.«10
To povabilo, naj »pridemo h Kristusu«, ima za svete iz poslednjih dni določene posledice.11 Kot člani Odrešenikove Cerkve smo z njim sklenili zaveze in postali njegovi duhovni sinovi in hčere.12 Dana nam je tudi priložnost, da delamo z Gospodom, ko druge vabimo, naj pridejo k njemu.
Ko delamo s Kristusom, bi morali največ truda usmeriti v svoj dom. Napočil bo čas, ko se bodo družinski člani in tesni prijatelji soočali z izzivi. Zaradi glasov v svetu, morda tudi svojih lastnih želja, bodo podvomili v resnico. Storiti bi morali vse, kar lahko, da bi jim pomagali, da bodo občutili tako Odrešenikovo ljubezen kot tudi našo. Ob tem se spomnim verza iz svetih spisov, iz katerega je nastala hvalnica »Ljubite druge«, ki nas uči: »S tem pričate, da ste moji učenci, če ljubite druge.«13
Zaradi naše ljubezni do tistih, ki dvomijo v resnico, bo sovražnik vse radosti skušal v nas vzbuditi občutek, da smo izdali tiste, ki jih imamo radi, če sami še naprej živimo polnost evangelija in učimo resnice le-tega.
Svojo zmožnost, da pomagamo drugim, da pridejo h Kristusu ali se k njemu vrnejo, bomo v veliki meri določili z zgledom, ki ga kažemo s svojo predanostjo, da ostanemo na poti zavez.
Če resnično želimo rešiti tiste, ki jih imamo radi, moramo sami ostati trdno s Kristusom, tako da sprejmemo njegovo Cerkev in polnost njegovega evangelija.
Če se vrnemo k Nefijevi zgodbi, vemo, da je Nefijevi naklonjenosti, da zaupa Gospodu, botrovala težnja njegovih staršev, da so zaupali v Gospoda in bili zgled spolnjevanja zavez. To čudovito ponazarja Lehijevo videnje drevesa življenja. Potem ko je Lehi jedel od sladkega sadu drevesa, ki prinaša radost, »se [je] ozrl z očmi naokrog, da bi morda videl tudi svojo družino«14. Videl je Sarijo, Sama in Nefija, ki so stali, »kot da ne bi vedeli, kam naj gredo«15. Lehi je potem rekel: »Pomahal [sem jim]; in prav tako sem jim z glasnim glasom rekel, naj pridejo k meni in jedo od sadu.«16 Prosim, bodite pozorni na to, da Lehi ni zapustil drevesa življenja. Duhovno je ostal z Gospodom in povabil družino, naj pridejo tja, kjer je bil sam, da bodo jedli od sadu.
Nasprotnik želi nekatere nagovoriti, naj se odrečejo radosti evangelija tako, da ločijo Kristusove nauke od njegove Cerkve. Želi, da bi verjeli, da lahko sami ostanemo trdno na poti zavez, zaradi svoje lastne duhovnosti, neodvisno od njegove Cerkve.
V teh poslednjih dneh je bila Kristusova cerkev obnovljena zato, da bi Kristusovim otrokom zavez pomagala ostati na poti zavez.
V Nauku in zavezah beremo: »Glej, to je moj nauk – kdor se pokesa in pride k meni, tisti je moja cerkev.«17
Zaradi Kristusove cerkve nas kot skupnost svetih krepijo naše izkušnje. Njegov glas slišimo po njegovih prerokih, vidcih in razodevalcih. Najpomembneje je, da so nam zaradi njegove Cerkve zagotovljeni vsi bistveni blagoslovi Kristusove odkupne daritve, ki jih je mogoče uresničiti zgolj s sodelovanjem v svetih uredbah.
Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je Kristusova cerkev na zemlji, ki je bila obnovljena v teh poslednjih dneh v korist vseh Božjih otrok.
Pričujem, da bomo blagoslovljeni z dodatno mero njegove ljubezni, radosti in miru, če bomo prišli h Kristusu in živeli kot sveti iz poslednjih dni. Kakor Nefi lahko delamo težke stvari in pomagamo drugim, da delajo enako, saj vemo, v koga lahko zaupamo.18 Kristus je naša luč, življenje in odrešitev.19 V imenu Jezusa Kristusa, amen.