Molitve in katedrale
Avtor živi v Utahu v ZDA.
»Ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13:35)
Dani je pogledala navzgor, a še vedno ni videla vrha čudovite katedrale. Sem so prišli ljudje, ki pripadajo drugi cerkvi. Dani ni razumela, zakaj je njena družina to cerkev obiskala v petek, toda očka je rekel, da se bodo udeležili nečesa, kar se imenuje Evensong.
»Kaj je to?« je vprašala Dani.
»To je srečanje, na katerem ljudje pojejo, berejo svete spise in molijo,« ji je odgovoril oče. »Kot velika družina na koncu dneva.«
Dani je bilo to, kar je slišala, všeč. Z družino so prišli v Anglijo. Prejšnjo nedeljo so šli v oddelek v mestu York. Tako kot Dani so vsi otroci v Osnovni poznali iste odlomke iz svetih spisov in pesmi. Vedela je, da je oddelek, ki ga je obiskala, prav kakor njen oddelek doma del Jezusove prave Cerkve.
Ta katedrala pa je bila zelo drugačna od tistega, kar je bila vajena. Opazila je mizico, polno sveč. Dani je gledala dečka, ki je prižgal svečo.
»Zakaj prižigaš sveče?« ga je Dani vprašala.
Deček se je nasmehnil. »Svečo prižgem, ko molim za kaj posebnega. Upam, da bo Bog slišal molitev, vse dokler bo gorela.«
Dani so se sveče zdele čisto običajne. Bila je nekoliko zmedena, vendar je hotela biti vljudna. Dečku se je nasmehnila.
Dani in njena družina so se usedli in kmalu se je začel program. Tega dečka je videla nekaj vrst stran. Potem pa je spoznala, da ne pozna nobene pesmi, ki so jih peli. Ko so molili, so brali iz knjižice. Vse se ji je zdelo drugače, kot je bila navajena.
Toda glasba, čeprav ji ni bila znana, je bila čudovita. Potem je vstal neki mož, da je bral svete spise. Oblečen je bil v dolgo obleko in na sebi ni imel moške obleke in kravate kot Danijin škof. Ko je začel brati, je Dani spoznala, da zgodbo pozna. Bral je o Jezusu, ki je ozdravil deset gobavcev.
»Očka,« je zašepetala Dani, »rada imam to zgodbo«.
Očka se je nasmehnil. »Jaz tudi.«
Potem je mož v dolgi obleki izrekel molitev. Prosil je Boga, naj blagoslovi tiste, ki so bolni in v stiski. Prav kot je delala Dani! Prosil je tudi za poseben blagoslov za voditelje njegove cerkve. Dani se je spomnila, kako je njena družina nebeškega Očeta vselej prosila, naj blagoslovi predsednika Thomasa S. Monsona in njegova svetovalca.
Dani je v srcu začutila toplino. Vedela je, da ji nebeški Oče govori, da ima rad vse svoje otroke in da sliši vse njihove molitve, četudi hodijo v drugo cerkev in nimajo polnosti evangelija.
Ko so vstali, da bi šli, je očka pogledal na telefon. Ko je sporočilo prebral, je bil videti žalosten. »Sestra Monson je umrla,« je rekel.
»Oh, ne!« Dani je v srcu hitro zmolila, da bi bilo s predsednikom Monsonom vse v redu.
»Ali si v redu?« je nekdo vprašal. Bil je tisti deček. Slišal je Dani in videti je bil zaskrbljen.
»Sestra Monson je umrla,« je rekla Dani. »Bila je žena našega preroka, predsednika Monsona.«
»Žal mi je,« je prijazno rekel. »Prižgal bom svečo zanj.«
Dani se je nasmehnila in se zahvalila. Pomislila je, kako lepo od dečka, da je izrekel posebno molitev za predsednika Monsona. Vedela je, da bo nebeški Oče slišal molitev, ki jo je izrekla v srcu, in tudi molitev, ki jo je izrekel deček.