Čista pobožnost
Nesebično služenje – da pozabimo nase, se odzovemo na potrebe drugih in da svoje življenje posvetimo služenju drugim – je bila vedno značilnost učencev Jezusa Kristusa.
V enajstem poglavju Evangelija po Mateju nas Odrešenik uči pomembne lekcije s tem, kar je naredil, ne kar je rekel, in sicer v odgovor na vprašanje, ki ga je zastavil učenec Janez Krstnik:
»Janez pa je v ječi slišal o Mesijevih delih in mu je po svojih učencih,
ki jih je poslal k njemu, rekel: ‘Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?’
Jezus jim je odgovoril in dejal: ‘Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite:
slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij.’« (Mt 11:2–5)
Namesto da bi Odrešenik podal kratko doktrinarno pojasnilo in opisal, da je sam resnično »tisti, ki mora priti«, je odgovoril s tem, kar je naredil – s svojim vzorom služenja.
Starešina Richard G. Scott iz zbora dvanajstih apostolov nas je na aprilski generalni konferenci 2014 opomnil: »Nebeškemu Očetu najbolje služimo, če pravično vplivamo na druge in jim služimo. Največji vzor, kar jih je bilo kdaj na zemlji, je naš Odrešenik Jezus Kristus.«1
Nesebično služenje – da pozabimo nase, se odzovemo na potrebe drugih in da svoje življenje posvetimo služenju drugim – je bila vedno značilnost učencev Jezusa Kristusa. Kralj Benjamin je pred več kot sto leti pred Odrešenikovim rojstvom učil: »Ko služite soljudem, le Bogu služite.« (Moz 2:17)
Jakob nas opominja, da je bistveni vidik »čiste pobožnosti« v našem služenju drugim, in sicer »skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski« (Jak 1:27). »Čista pobožnost« je več kot izjava o veri; je udejanjanje vere.
Imejte radi svoje sopotnike
Sredi julija 1984, le nekaj tednov potem, ko sva se z ženo Carol poročila v kalifornijskem templju Los Angeles, sva bila na poti v Utah, kjer naj bi začel kariero, Carol pa naj bi končala izobraževanje na kolidžu. Vozila sva se z dvema avtomobiloma. Z obema voziloma sva prevažala vse, kar sva imela.
Carol je približno na pol poti do cilja zapeljala vzporedno z mojim avtomobilom in mi začela nekaj kazati. To je bilo v dneh pred mobilniki in pametnimi telefoni, tekstovnimi sporočili in Twitterjem. Ko sem skozi okno videl izraz na njenem obrazu, sem razbral, da se ne počuti dobro. Sporočila mi je, da lahko z vožnjo nadaljuje, vendar me je za mojo mlado nevesto skrbelo.
Ko sva se približala mestecu Beaver v Utahu, je zopet zapeljala vzporedno z menoj in videl sem, da se mora ustaviti. Slabo se je počutila in ni mogla naprej. Imela sva dva avtomobila, polna oblačil in poročnih daril, denarja pa na žalost malo. Hotelske sobe najin proračun ni zmogel. Nisem prav dobro vedel, kaj narediti.
Nobeden od naju še nikdar ni bil v Beaverju in ker nisem zares vedel, kaj iščem, sva nekaj minut vozila naokrog, dokler nisem zagledal parka. Zapeljala sva na parkirišče in našla drevo z nekaj sence, kjer sem razgrnil odejo, da se je Carol lahko odpočila.
Čez nekaj minut je na skoraj prazno parkirišče pripeljal še en avtomobil in parkiral ob najinih avtomobilih. Iz avta je stopila ženska, stara približno kakor najini materi, in vprašala, če je kaj narobe in če lahko pomaga. Omenila je, da naju je opazila, ko se je peljala mimo, in da je začutila, da mora ustaviti. Ko sva pojasnila svoj položaj, nama je takoj rekla, naj ji slediva domov, kjer bova lahko počivala tako dolgo, kot bova potrebovala.
Kmalu sva se znašla na udobni postelji v hladnem polkletnem prostoru njenega doma. Ravno ko sva se namestila, je ta čudovita sestra omenila, da jo čaka vrsta opravil in da bova nekaj ur ostala sama. Rekla nama je, da lahko, če sva lačna, vzameva vse, kar bova našla v kuhinji, in naju prosila, če bova odšla, preden se bo vrnila domov, da zapreva sprednja vrata.
Carol se je potem, ko sva dobila nekaj tako potrebne pomoči, počutila bolje in potovanje sva nadaljevala, ne da bi se ustavila v kuhinji. Ko sva odšla, se prijazna ženska še ni vrnila domov. Na najino žalost si nisva zapisala naslova in se najini dobri Samarijanki, ki se je ustavila ob poti in svoj dom odprla tujcema v stiski, nikoli nisva prav zahvalila.
Ko sem premišljeval o tej izkušnji, sem pomislil na besede predsednika Thomasa S. Monsona, ki bolj kot drugi smrtniki pooseblja Odrešenikovo naročilo, naj »gremo in storimo enako« (gl. Lk 10:37): »Boga ne moremo imeti zares radi, če nimamo radi sopotnikov na tem zemeljskem potovanju.«2
Kadar srečamo »sopotnike« – na poti ali doma, na igrišču ali v šoli, na delovnem mestu ali v cerkvi – če iščemo, vidimo in delujemo, bomo postali bolj kakor Odrešenik in bomo spotoma blagoslavljali ter služili.
Iščimo
Starešina Neal A. Maxwell (1926 - 2004) iz zbora dvanajstih apostolov je učil:
»Mi v nasprotju z našim dragim Odrešenikom zagotovo ne moremo odkupiti grehov človeštva! Še več, zagotovo ne moremo nositi bolezni, betežnosti in gorja vseh ljudi (gl. Al 7:11–12).
»Vendar si, kakor nas je Jezus prosil, v svoji majhnosti lahko prizadevamo postati ‘prav kakršen je [on]’ (3 Ne 27:27).«3
Ko si prizadevamo, da bi postali kakor je on, in imamo iskreno željo, da bi blagoslovili »svoje sopotnike«, bomo prejeli priložnosti, da bomo pozabili nase in dvigovali druge. Te priložnosti so pogosto lahko neprikladne in preizkušajo našo resnično željo, da bi postali kakor Učenik, katerega največje služenje, njegova neskončna odkupna daritev, je bilo daleč od prikladnega. Vendar pravi, da je slavo namenil Očetu, in se priprav za človeške otroke lotil ter jih izpeljal (gl. NaZ 19:19).
Če si bomo iskreno prizadevali, da bi bili bolj kot Odrešenik, bomo lahko videli, česar sicer ne bi videli. Najina dobra Samarijanka je živela dovolj blizu Duhu, da se je odzvala njegovemu šepetu in pristopila k tujcu v stiski.
Glejmo
Videti z duhovnimi očmi pomeni videti stvari, kakor v resnici so, in prepoznati potrebe, ki jih sicer ne bi opazili. V priliki o ovcah in kozlih niti tisti, ki so bili »blagoslovljeni«, niti tisti, ki so bili »prekleti«, niso prepoznali Odrešenika v tistih, ki so bili lačni, žejni, goli in v ječi. Glede svojega plačila so se odzvali z vprašanjem: »Kdaj smo te videli?« (gl. Mt 25:34–44)
Samo tisti, ki so videli z duhovnimi očmi, so prepoznali potrebe in delovali ter blagoslovili tiste, ki so trpeli. Najina dobra Samarijanka je potrebo prepoznala, ker je videla z duhovnimi očmi.
Delujmo
Morda vidimo potrebe okrog nas, vendar se ne čutimo zadostne, da bi se odzvali, ker predpostavljamo, da to, kar lahko ponudimo, ni zadosti. Ko si prizadevamo, da bi postali, prav kakršen je on, in ko potrebe naših sopotnikov vidimo z duhovnimi očmi, moramo zaupati, da Gospod lahko deluje preko nas, nato pa moramo delovati.
Ko sta Peter in Janez vstopila v tempelj, sta srečala moža, ki je bil »od rojstva hrom«, ki ju je prosil miloščine (gl. Apd 3:1–3). Petrov odziv je vzor in klic vsem nam:
»‘Srebra in zlata nimava, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi!’
In prijel ga je za desno roko in ga dvignil.« (Apd 3:6–7)
Delujemo lahko tako, da damo od svojega časa in talentov, prijazno besedo ali močan hrbet. Ko iščemo in gledamo, bomo postavljeni v okoliščine in situacije, kjer bomo lahko delovali in blagoslavljali. Najina dobra Samarijanka je delovala. Odpeljala naju je k sebi domov in nama dala, kar je imela. V bistvu je rekla: »Dam ti pa, kar imam.« To je bilo točno to, kar sva potrebovala.
Ta ista načela je učil predsednik Monson:
»Vsak od nas bo na poti skozi življenje potoval po svoji poti v Jeriho. Kakšna bo vaša izkušnja? Kakšna bo moja? Ali bom spregledal tistega, ki je padel med razbojnike in potrebuje mojo pomoč? Ali ga boste vi?
Ali bom tisti, ki bo videl ranjenega in slišal njegovo prošnjo, vendar bo šel na drugo stran ceste? Ali boste vi?
Ali pa bom tisti, ki bo videl, slišal, ki se bo ustavil in ki bo pomagal? Ali boste vi?
Jezus nam je dal besede: ‘Pojdi in ti delaj prav tako!’ Če smo temu naročilu poslušni, se nam za večno odpre pogled na radost, ki je redko takšna in nikoli večja.«4
Ko vse bolj postajamo kot Odrešenik, ko iščemo, gledamo in delujemo, spoznavamo resnico besed kralja Benjamina: »Ko služite soljudem, le Bogu služite.« (Moz 2:17)