Mladina
Sarah nekomu drugemu
Avtorica živi v Utahu v ZDA.
Včasih se mi je zdelo težko uporabiti svoja prepričanja za odgovor na preprosto vprašanje, kot je: »Zakaj ne piješ kave?« V preteklosti so bili moji izgovori »je pregrenka« ali »ni mi všeč okus«.
Zakaj mi je bilo nerodno? Zakaj me je bilo tako strah zagovarjati to, kar verjamem? Ko se ozrem nazaj, ne razumem natanko, česa sem se bala. Zelo dobro pa se spominjam, kdaj sem se nehala skrivati za svojimi izgovori.
Nekega dne je učiteljica angleščine v srednji šoli oznanila, da si bomo ogledali del televizijske oddaje, za katero sem vedela, da je ne bi smela gledati. Medtem ko so drugi dijaki vriskali od navdušenja, je sošolka Sarah dvignila roko in vprašala, če lahko odide.
Ko je učiteljica vprašala zakaj, je bila Sarah zelo neposredna: »Ker sem mormonka in ne gledam opolzkih oddaj.«
Njen pogum, da je pokončno stala pred razredom, je bil neverjeten. Zahvaljujoč Sarah sem tudi jaz vstala in čiste vesti počakala zunaj, da se je oddaja končala.
Za vedno sem se spremenila. Namesto da bi se te téme izogibala, sem svoja prepričanja začela pojasnjevati. Zaradi tega sem pridobila zaupanje vase in še bolj sodelovala v Cerkvi in šolskih dejavnostih.
Sarah nisem nikoli povedala, koliko mi je njen zgled pomenil, toda njen zgled samozavesti poskušam posnemati. Sedaj se zavedam, da to, da sem članica čudovite, svete Božje Cerkve, nikakor ni nekaj, česar bi se morala sramovati. Upam, da bom lahko s svojim zgledom Sarah nekomu drugemu.