Duh mi je šepetal

Christina Albrecht Earhart, Washington, ZDA

»Hej, fanta! Vrnita se!« se je zaslišal razburjen jezen glas.

Obrnila sem se in opazila dečka, stara približno pet in sedem let, ki sta tekla čez parkirišče prodajalne. Po licih so jima tekle solze. Prodajalec je deloval zaskrbljeno, ko ju je klical.

Ko sem se namenila k svojemu avtu, mi je Duh prišepnil: »Tukaj lahko pomagaš.« Šepet je bil tih, vendar tako jasen, da sem trenutek kasneje stekla čez parkirišče k dečkoma.

Starejšega sem našla stati poleg rjavega kombija. Pristopila sem in pokleknila poleg njega.

»Živijo! Ime mi je Kristina. Ali si v redu?«

Ob mojih besedah je še bolj zajokal in obraz zakopal v roke. Pridružila sta se nama še trgovec in drugi deček.

»Mislim, da govorita samo francosko,« mi je povedal trgovec. »Našli smo ju, kako izgubljena tekata po trgovini.«

Otrokoma sem se predstavila v francoščini. Francoščina je bila moj prvi jezik, vendar je nisem uporabljala vse od tedaj, ko me je kot majhnega otroka posvojila angleško govoreča družina. Seveda je moja francoščina slaba. Toda v tistem trenutku ni bila ne nerodna ne prisiljena. Besede so bile v mojih mislih in glasu jasne, ko sem dečka tolažila.

Starejši deček je med ihtenjem v velikem navalu besed pojasnil, da z bratom nikjer v trgovini ne najdeta staršev, in da sta stekla ven, da bi ju poiskala. Ko sem poslušala, sem se zavedla, kako čudovito je, da se nisem zgolj prosto pogovarjala v francoščini, ampak dva prestrašena otroka razumela in ju potolažila.

»Izgubila sta starše in bi ju rada počakala pri avtu,« sem povedala prodajalcu. Deček mi je povedal imeni staršev, ki sem ju povedala prodajalcu, da ju je lahko poklical. Nekaj minut kasneje je deček opazil očeta, ki je prihajal iz trgovine, in mu stekel nasproti.

Ko sem šla za dečkom k očetu, sem spoznala, da se v francoščini ne znam niti posloviti. Zaman sem skušala reči nekaj, kar bi dečka razumela, izrekla pa sem zgolj nekaj naključnih besed. Nazadnje sem se zatekla k angleščini in dečkoma rekla: »Na svidenje. Lepo vaju je bilo spoznati.«

Ko sem dečka prepustila staršema, sem bila zelo hvaležna. Nebeški Oče je deloval preko mene, da je potolažil dva svojih najmlajših. Čutila sem ponižnost, da je Gospod za dosego svojih namenov lahko poveličal moje omejene zmožnosti. Bila sem hvaležna, da sem bila priča temu, kaj se lahko zgodi, ko se mu predamo, ko nas pokliče, in sicer v najbolj neverjetnih okoliščinah.