Kdo je tvoj junak?

Charlotte Mae Sheppard

Po resnični zgodbi

Avtorica živi v Kaliforniji v ZDA.

Eva je vedela, kdo je njen junak, vendar jo je bilo preveč strah, da bi to priznala.

Ostani zvest svoji vesti, svoji časti, svoji veri, stoj kot junak (Children’s Songbook, str. 158).

Eva je živčno grizla noht na palcu. Gospodična Ferenc je hodila med klopmi po razredu in spraševala vsakega učenca, drugega za drugim.

»Kdo je tvoj junak?« je gospodična Ferenc vprašala Jerneja.

Jernej ni okleval niti trenutek in odgovoril. »Moj očka!« je dejal ponosno.

Gospodična Ferenc se je nasmehnila. »Kaj pa tvoj, Sara?«

Tudi ona je hitro odgovorila. »Janez Drnovšek.«

Eva je čutila, kako ji srce razbija, ko je gospodična Ferenc hodila po vrsti nazaj. Ves dan so se že pogovarjali o junakih in vsak naj bi povedal, kdo je njegov junak – pred vsemi v razredu!

Ana in Jakob sta rekla, da sta njuni junakinji njuni mamici. Dejan je dejal, da je to njegov dedek. Nekaj drugih učencev je reklo, da je kralj ali predsednik.

Le nekaj učencev je še ostalo, preden bo gospodična Ferenc prišla do Eve. Mora se spomniti junaka – in to hitro.

Eva je osramočena pogledala svoje čevlje. Spomniti se junaka ni bilo težko. Dejansko je vedela, kdo je njen junak. To je Jezus Kristus. Zdravil je bolne, obujal mrtve in plačal ceno za grehe vseh. On je bil največji junak, ki je kdaj živel! Samo preveč strah jo je bilo, da bi to rekla.

Eva je ob misli, da bi vsemu razredu povedala, da je njen junak Jezus Kristus, ponovno začela gristi noht. Kaj če se ji bo Jernej smejal? Kaj če bosta Sara in Ana med odmorom šepetali o njej.

Seveda je vedela, da je Jezus Kristus njen junak. Vendar to ni pomenilo, da morajo to vedeti vsi.

Gospodična Ferenc se je ustavila čisto ob Evini mizi in se nasmehnila. »Kdo pa je tvoj junak, Eva?«

Eva se je na hitro uzrla po učencih in gospodični Ferenc. »Janez Drnovšek,« je zašepetala.

Gospodična Ferenc se je nasmehnila. »Dobro!« je rekla, ko je šla do naslednjega učenca v vrsti.

Takoj, ko je odšla, je Eva olajšana spustila ramena. Še dobro, da je to za mano. Še to ji je manjkalo, da bi vsi v razredu vedeli, da je njen junak –

»Jezus Kristus,« je dejal glas.

Evine oči so se široko razprle, ko je počasi pogledala. Tam – le malo nazaj v vrsti – je sedel majhen deček s skuštranimi lasmi. Bil je suh in sramežljiv in v razredu je vedno sedel zadaj. Eva ni vedela niti, kako mu je ime. Sploh se ni mogla spomniti, da bi kdaj izrekel eno samcato besedo – vse do sedaj.

Nekaj učencev se je obrnilo, da bi dečka pogledali, vendar jih ni opazil. Gledal je le gospodično Ferenc in ponovno rekel: »Moj junak je Jezus Kristus.«

Gospodična Ferenc se je veselo nasmehnila in šla po vrsti nazaj. Toda Eva je osuplo gledala dečka. Bilo jo je strah vsem povedati o svojem junaku, njega pa ni bilo. Pa sploh ne hodi v njeno cerkev. Vendar je vedel, kako pomembno je biti zgled Jezusa Kristusa celo tedaj, ko je težko.

Eva se je dečku nasmehnila. Nič več je ne bo strah povedati, kdo je njen junak. Nenazadnje je sedaj imela dva.