Govorimo o Kristusu
Moč vere
Avtorica živi v Oregonu v ZDA.
Če bi nas nebeški Oče osvobodil izzivov zgolj zato, ker smo ga prosili, bi nam odrekel prav tiste izkušnje, potrebne za odrešitev.
Ko sem neko leto na fakulteti pisala izpit, me je začel boleti vrat. Bolečina ni izginila, ko je napetost zaradi izpita minila. Posvetovala sem se z zdravniki in terapevti ter poskusila različna zdravljenja, vendar je bolečina ostala. Ko sem se s to bolečino spopadla naslednje leto, sem se spopadal tudi s tem, da bi poglobila svojo. Veliko sem molila, preučevala svete spise in prosila za duhovniške blagoslove. Čutila sem, da bom ozdravljena, če bom le imela dovolj vere.
Jezus Kristus je ozdravljal bolne, slepe, hrome in gobave – »če [so] imeli vero« (Mt 9:29). Vedela sem, da ima moč, da me ozdravi, kakor je v svojem življenju na zemlji ozdravil številne druge. Zaključila sem, da mi je ozdravitev onemogočalo le pomanjkanje vere, zato sem se še bolj potrudila. Ko sem nadaljevala s fizioterapijo, sem molila, se postila, preučevala in verjela. Toda bolečina je ostala.
Sveti spisi nas učijo, da z vero lahko delamo čudeže (gl. Mt 17:20), pa vendar si tega manjšega trpljenja nisem mogla olajšati. Kje je bila ta moč v moji veri? Nazadnje sem tiho sprejela svoj položaj, našla načine, da sem se spopadla z rahlo bolečino, in postala zadovoljna, da bom v prihodnosti docela razumela vero in zdravljenje.
Leta kasneje sem govorila s prijateljico, ki se je spopadala s strašno slabostjo, zaradi katere je morala med nosečnostjo večkrat v bolnišnico. Erin je hotela imeti še enega otroka, vendar se je bala, da bo morala prestati isto neudobje nelagodje, s katerim se je soočala v prvi nosečnosti. Povedala mi je, da se je postila in molila in da je zares verjela, da nebeški Oče od nje tega ne bi ponovno zahteval.
Med pogovorom sem se spomnila verza iz svetih spisov: »Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog.« (Ps 46:10) Pomislila sem na lastno izkušnjo glede tega, naj v stiski odneham, in Erin nagovarjala, naj ima vero, vendar naj ta vera ne bo odvisna od tega ali bo med naslednjo nosečnostjo prestajala slabost.
Ko sem nadaljevala s preučevanjem načel vere, sem prebrala Almovo razpravo o veri, v kateri uči, da »če torej verujete, upate na to, česar ne morete videti, kar je resnično« (Al 32:21).
Ko sem o tem verzu razmišljala, sem spoznala, da vera ni to, kar sem mislila, da je. Alma uči, da je vera upanje v prava načela. Imeti vero ne pomeni, da nam bo nebeški Oče vedno dal to, za kar prosimo, kadar prosimo. To, da verujem, da mi bo Kristus ozdravil vrat ali da bo Erin uresničil nosečnost brez slabosti, ni vera v prava načela. Vendar lahko verujemo, da ima Kristus moč ozdraviti, da skrbi za nas, da nas bo okrepil in da bomo, če bomo vse dobro prestali, postali vredni večnega življenja.
Gospod je obljubil: »Kar koli boste prosili Očeta v mojem imenu, kar je prav, verujoč, da boste prejeli, glejte, vam bo dano.« (En 1:15) Verjamem, da se moč v tej obljubi nahaja v nasvetu, naj verjamemo »v Kristusovem imenu«. Zapis v Bible Dictionary o molitvi nas uči: »V Kristusovem imenu molimo, ko so naše misli Kristusove misli in naše želje Kristusove želje – ko njegove besede ostanejo v nas (Jn 15:7). Nato prosimo za to, kar nam Bog lahko da. Številne molitve ostajajo neuslišane, ker sploh niso v Kristusovem imenu; nikakor ne predstavljajo njegovih misli, ampak izvirajo iz sebičnosti človeškega srca.«
Ko prosimo za nekaj, kar je v skladu z Božjo voljo, nam bo dal glede na naše želje. Nebeški Oče nas pozna, nas ima radi in želi vse potrebno, da se bomo vrnili v njegovo navzočnost. Včasih to vključuje preizkušnje, težave in izzive (gl. 1 Pt 1:7). Če bi nas nebeški Oče osvobodil izzivov zgolj zato, ker smo ga prosili, bi nam odrekel prav tiste izkušnje, potrebne za odrešitev. Naučiti se moramo zaupati v Božji načrt in svojo voljo podvreči njegovi. Ko bomo svoje želje uskladili z njegovimi željami in priznali, da smo popolnoma odvisni od njega, bomo pripravljeni prejeti »namen svoje vere, namreč odrešitev duš« (1 Pt 1:9).