»O, potrebujem te«
Avtor živi v Utahu v ZDA.
Ko z družabnikom nisva več vedela, kaj še poučevati, je predlagal, naj zapojeva to hvalnico.
Nekega prijetnega nedeljskega popoldneva sva se z družabnikom na misijonu v Balsanu v Koreji po cerkvi poslavljala od članov in sva bila na tem, da začneva z oznanjevanjem, ko nama je oddelčni misijonarski voditelj predstavil dvanajstletnega fanta Konga Sung-Gyuna. Tisti dan je prišel v cerkev, da bi izvedel več o evangeliju.
Seveda sva bila navdušena nad možnostjo, da ga bova poučevala, vendar sem bil tudi živčen, ker bom poučeval nekoga, ki je tako mlad. Odločila sva se, da bova poskrbela, da bova imela dovoljenje njegovih staršev, zato sem poklical h Kongu Sung-Gyunu domov in na kratko govoril z njegovo materjo Pak Mi-Jung. Presenetilo me je, ko je rekla, da je vesela, da se sin zanima za to, da bi hodil v cerkev, in da bi bila vesela, če bi ga midva hodila poučevat.
Nepričakovani raziskovalci
Naslednji dopoldan sva prišla k fantu domov, pripravljena, da bi ga poučevala. Presenečena sva ugotovila, da Pak Mi-Jung želi tudi, da poučujeva njeno hčer Kong Su-Jin. In ker sva bila tujca v njenem domu, je Pak Mi-Jung hotela sedeti pri lekcijah. Seveda sva bila vesela, ker sva jih poučevala toliko, ki so hoteli poslušati.
Potem ko so nama postregli z nekaj prigrizki, smo se skupaj usedli in se začeli pogovarjati. Pak Mi-Jung naju je, namesto da bi midva takoj spet začela z lekcijo, hotela bolje spoznati in nama povedati, kakšen je položaj njene družine. Povedala nama je za nedavne preizkušnje in stiske, ki so jih prestali, vključno z nedavno sinovo bitko z rakom. Uspešno je prestal obsevanje in rak je trenutno miroval, vendar so jih zdravniki opozorili, da se lahko spet kadar koli pojavi. Družina je zato plačala veliko ceno. Bili so delavska družina in oče je moral izredno trdo delati, zgolj zato da so imeli streho nad glavo in hrano na mizi.
Zaradi njihovih življenjskih preizkušenj sem bil osupel in žalosten. Niso imeli lahkega življenja, toda povezanost v družini je bila daleč očitnejša, kar sem jih videl v drugih družinah v Koreji, kar veliko pove o družinsko naravnani družbi, kot je korejska. Tisti večer sva od njih odšla, potem ko sva bolje spoznala to posebno družino in sva jim imela priložnost prinesti evangelijska sporočila.
Tisti teden sva se z družabnikom večkrat vrnila in bila vsakič deležna topline in radodarnosti, ki sva ju bila deležna ob prvem obisku. Ko je prišla na vrsto tema o krstu, sta bila oba otroka zelo navdušena nad tem, da bi se pridružila Cerkvi. Toda njuna mati ni bila tako navdušena kot onadva. Čeprav so ji bili najini nauki všeč in je upala, da so pravi, ni čutila, da bi lahko sklenila in spolnjevala tovrstne zaveze, kakršne so potrebne za pridružitev Cerkvi. Prav tako ni čutila, da bi bilo primerno, da bi se krstila brez moža, s katerim sva se še morala srečati. Vendar se je bila več kot pripravljena še naprej sestajati z nama in hotela se je tudi pridružiti otrokoma, ko sta šla v cerkev.
Proti koncu drugega tedna, sva, ko sva še naprej poučevala pri njej doma, srečala njenega moža Konga Kuk-Wona – ponižnega, ljubeznivega, radodarnega moškega. Pridružil se nam je pri nekaj zadnjih razgovorih in nemudoma verjel vse, kar sva poučevala, vključno z nauki, ki so za druge pogosto težki, kot sta desetina in Beseda modrosti. Navzlic njihovi skoraj obubožani finančni situaciji sta začela plačevati desetino. Edina očetova ovira je bila, ker je moral delati ob nedeljah. Vsako nedeljo je delal na seulskem mednarodnem letališču, zato skupaj z družino ni mogel v cerkev. Z ženo sta kljub njegovemu delovniku uredila, da sta bila naslednjo nedeljo lahko na krstu svojih otrok.
Po krstu otrok smo se še naprej pogosto sestajali pri družini doma. Imeli smo družinske večere, si izmenjavali odlomke iz svetih spisov in povzdigujoče izkušnje in predstavila sva jih oddelčnim članom. Toda navzlic nadaljnjim izkušnjam z evangelijem starša nista bila nič bliže temu, da bi se krstila.
Medtem so mojega družabnika premestili in moj novi družabnik je bil starešina, ki je prišel naravnost iz središča za usposabljanje misijonarjev. Bil je poln vere, energije in navdušenja in zares sem mu težko sledil. Potem ko sva se nekajkrat sestala s Kongom Kuk-Wonom in Pak Mi-Jung, je družabnik prišel k meni in me vprašal, ali sva se s prejšnjim družabnikom z njima postila. Nisva se. Pravzaprav mi to sploh ni prišlo na misel. Tako sva se z družino sestala in predlagala post. Osupel sem odkril, da sta se občasno sama postila tako za sinovo zdravje kakor za spremembo delovnika, da bi Kong Kuk-Won lahko prišel v cerkev. Potem ko sva se jima z družabnikom pridružila pri postu, so bile naše molitve uslišane in delovnik Kong Kuk-Wona se je spremenil. Pak Mi-Jung pa je bila še vedno nepopustljiva glede tega, da se ne bo krstila.
Navdihnjena zamisel
Moj družabnik je imel nato še eno krasno zamisel. Na plan je potegnil svojo žepno hvalnico in vprašal, če bi lahko skupaj zapeli. Čeprav smo skupaj peli ob prejšnjih priložnostih, nikoli nisem prosil Pak Mi-Jung, naj poje, in sem preprosto predpostavljal, da ne mara peti ali da ji je neprijetno, ker hvalnic ne pozna. Družabnik jo je vprašal, če ima svojo najljubšo hvalnico, in na mojo osuplost se je odkašljala in odgovorila, da je njena najljubša hvalnica že od otroštva »O potrebujem te« (HO, str. 12). Začeli smo peti štiriglasno, oče je pel melodijo, mati je pela alt, moj družabnik je pel tenor in jaz bas.
Duh v sobi je bil močan. Ko smo peli tretjo kitico, so jo preplavila čustva in v nadaljevanju je njen glas potihnil:
O, potrebujem te,
moj varuh zvest.
In če odideš stran,
vse je zaman.
Stoj vedno mi ob strani,
da se vrnem k tebi.
Za blagoslove prosim te
in pomoč.
Ko smo končali četrti in zadnji verz, je ihtela. Ko jo je mož poskusil potolažiti, se je naposled spet zbrala. Zazrla se mi je naravnost v oči in rekla: »Moram se krstiti.«
Tistega nedeljskega popoldneva je bilo krstno bogoslužje za Konga Kuk-Wona in Pak Mi-Jung med najbolj duhovnimi na mojem misijonu. Njuni otroci so sodelovali v programu in prišlo je veliko krajevnih članov, da bi najnovejši spreobrnjeni družini v oddelku izkazali podporo. Z družabnikom sva pripravila posebno glasbeno točko: »O, potrebujem te.«
Misijon sem sčasoma končal in se vrnil domov. Ko sem bil že eno leto na kolidžu, sem se med poletnimi počitnicami vrnil v Korejo in vsak konec tedna sem si zadal, da sem obiskal veliko posebnih prijateljev in družin, ki sem jih spoznal na misijonu. Čez nekaj tednov sem se vrnil v Balsan in se sestal s to posebno družino. Ko sem prišel k njim domov, sem opazil, da nekdo manjka – sin. Pak Mi-Jung mi je v solzah povedala novico: sinu se je rak ponovil in v starosti štirinajst let je bitko z njim izgubil.
Ko sem poskusil izreči sožalje in se prav tako boriti z bolečino, ki sem jo čutil, mi je Kong Kuk-Won zatrdil, da bo vse v redu. Evangelij so imeli radi, zvesto so hodili v cerkev in se veselili dne, ko se bo njihova družina v korejskem templju Seul lahko pečatila za večno. Družina je kljub temu, da so čutili gorje, vedela, da bodo Kong Sung-Gyuna spet videli in se z njim združili. Pak Mi-Jung mi je tudi povedala, da ji vsakdanje petje hvalnic pomaga najti moč, da vztraja in ob tem čuti mir, ki ga prinaša Duh.
Ko sem tistega večera od njih odšel, sem se ponovno spomnil besed najljubše hvalnice Pak Mi-Jung. Hvaležen sem, da je nebeški Oče družino blagoslovil z mirom, potem ko je Kong Sung-Gyun odšel, in zlasti sem hvaležen za vlogo Duha pri spreobrnitvi Pak Mi-Jung, zaradi česar je bila družina lahko deležna večnih tempeljskih blagoslovov.