Biti šibak ni greh
Avtorica živi v Utahu v ZDA.
Omejitve in nezadostnosti niso grehi in nas ne zadržujejo pred tem, da bi bili čisti in vredni Duha.
»Ali sem res vreden vstopiti v Božjo hišo? Kako naj bom, če nisem popoln?«
»Ali Bog res lahko moje šibkosti napravi za moči? Več dni sem molil in se postil, da bi bila ta moja težava odstranjena, toda zdi se, da se ni nič spremenilo.«
»Na misijonu sem bolj dosledno živel po evangeliju kakor zdaj v življenju, toda nikdar se svojih pomanjkljivosti nisem zavedal bolj. Zakaj sem se včasih, čeprav sem bil tako dober, počutil tako slabo?«
Ko premišljujemo o takšnih vprašanjih, je bistveno, da razumemo, da nas greh neizogibno vodi stran od Boga, da nas šibkost, ironično, lahko vodi k njemu.
Foto: iStock/Thinkstock
Razlikovanje med grehom in šibkostjo
Greh in šibkost vsesplošno pojmujemo kot različno velika črna madeža na tkanini naše duše, kot različno resnost prestopka. Toda sveti spisi pravijo, da se greh in šibkost po naravi razlikujeta, da so zanju potrebna drugačna zdravila in da imata potencial, da pride do različnih rezultatov.
Večina nas greh bolj pozna, kot bi hoteli priznati, toda naj ponovimo: greh je odločitev za neposlušnost Božjih zapovedi ali za upor proti Kristusovi luči v nas. Greh je odločitev, da Satanu zaupamo bolj kot Bogu, zaradi česar se zoperstavimo Očetu. Jezus Kristus je bil v nasprotju z nami popolnoma brez greha in je lahko plačal naše grehe. Ko se iskreno pokesamo – vključno s tem, da se spremenimo v mislih, srcu in obnašanju, da se primerno opravičimo in priznamo, popravimo škodo, kjer je mogoče, in da tega greha v prihodnosti več ne ponavljamo – imamo dostop do odkupne daritve Jezusa Kristusa in spet postanemo čisti.
To, da postanemo čisti, je bistveno zato, ker v Božji navzočnosti ne more bivati nič nečistega. Toda če bi bil naš edini cilj ta, da bi bili nedolžni, kakor smo bili, preden smo odšli iz Božje navzočnosti, bi bilo za vse bolje, da bi do konca življenja udobno ležali doma. Toda na zemljo smo prišli zato, da bi se iz izkušenj učili prepoznavati dobro od zla, rasli v modrosti in spretnostih, živeli po vrednotah, ki nam veliko pomenijo, in pridobivali božje lastnosti – napredek, ki ga v varnem zavetju otroške stajice ni.
V teh bistvenih življenjskih smislih človeška šibkost igra pomembno vlogo. Ko je Moronija skrbelo, da se bodo zaradi njegove šibkosti v pisanju Nejudje posmehovali svetim rečem, ga je Gospod pomiril z naslednjimi besedami:
»In če bodo ljudje prišli k meni, jim bom pokazal njihovo šibkost. Ljudem dajem šibkost, da bi bili ponižni; in moja milostljivost zadostuje za vse ljudi, da postanejo ponižni pred menoj; kajti če bodo pred menoj ponižni in bodo vame verovali, potem bom njihove šibkosti spremenil v njihovo moč.« (Etr 12:27; gl. tudi 1 Kor 15:42–44; 2 Kor 12:7–10; 2 Ne 3:21; in JakK 4:7)
Pomen tega znanega odlomka iz svetih spisov je globok in nam kliče, naj greh (ki ga spodbuja Satan) razlikujemo od šibkosti (ki je tukaj opisana kot stanje, ki nam ga je »dal« Bog).
Šibkost lahko opredelimo kot omejitev naše modrosti, moči in svetosti, ki jo prinaša človeškost. Kot smrtniki se rodimo nemočni in odvisni, z različnimi telesnimi pomanjkljivostmi in dovzetnostmi. Vzgajajo in obdajajo nas drugi šibki smrtniki, njihovi nauki, vzori ter ravnanje z nami pa so napačni in včasih škodljivi. V šibkem stanju smrtnika trpimo telesne in čustvene bolezni, lakoto in utrujenost. Doživljamo človeška čustva, kot so jeza, žalost in strah. Manjka nam modrosti, spretnosti, vitalnosti in moči. In podvrženi smo raznovrstnim skušnjavam.
Čeprav je bil Jezus Kristus brez greha, se nam je v celoti pridružil v stanju človeške šibkosti (gl. 2 Kor 13:4). Rodil se je kot nemočen otrok v človeškem telesu, vzgajala pa sta ga nepopolna skrbnika. Moral se je naučiti hoditi, govoriti, delati in se razumeti z drugimi. Postal je lačen in utrujen, čutil je človeška čustva in je lahko zbolel, trpel, krvavel in umrl. Bil je »preizkušan v vsem, vendar brez greha«, podvrgel se je temu življenju, zato da bi »mogel sočustovati z našimi slabostmi« in nas podpirati pri naših šibkostih oziroma slabostih (Heb 4:15; gl. tudi Al 7:11–12).
Tega, da smo šibki, se ne moremo preprosto pokesati – niti nas šibkost sama ne napravi nečiste. Duhovno ne moremo rasti, če se grehu ne odrečemo, prav tako pa duhovno ne rastemo, če svojega človeškega stanja šibkosti ne sprejmemo, če se nanj ne odzovemo s ponižnostjo in vero ter se v svoji šibkosti ne naučimo zaupati v Boga. Ko se je Moroni vznemirjal, ker je bil šibek v pisanju, mu Bog ni rekel, naj se pokesa. Gospod ga je namesto tega poučil, naj bo ponižen in naj veruje v Kristusa. Če smo krotki in zvesti, Bog kot zdravilo za šibkost ponudi milostljivost – ne odpuščanja. Svetopisemski slovar milostljivost opredeli kot Božjo moč, ki nam omogoči, da naredimo, česar sami ne bi mogli (gl. Bible Dictionary, »Grace«) – ustrezno božansko zdravilo, s katerim »slabosti lahko spremeni v moči«.
Udejanjanje ponižnosti in vere
Že od prvih začetkov Cerkve se nas uči osnovnih prvin kesanja, toda kako točno razvijamo ponižnost in vero? Premislite naslednje:
-
Premišljujte in molite. Ker smo šibki, morda ne bomo prepoznali, ali imamo opravka z grehom (da bi prosili za takojšno in vztrajno spremembo misli, srca in obnašanja) ali s šibkostjo (da bi prosili za ponižna, podprta prizadevanja, učenje in napredovanje). Kako na to gledamo, je lahko odvisno od naše vzgoje in zrelosti. V enem obnašanju so lahko prvine tako greha kot šibkosti. Če rečemo, da je greh v resnici šibkost, to lahko vodi v opravičevanje namesto v kesanje. Če rečemo, da je šibkost greh, to lahko vodi v sram, krivdo, obup in to, da bi obupali nad Božjimi obljubami. Če o tem globoko premišljujemo in molimo, nam pomaga uvideti te razlike.
-
Postavite prednostne naloge. Ker smo šibki, ne moremo narediti vseh potrebnih sprememb naenkrat. Ko se ponižno in zvesto lotimo svoje človeške šibkosti nekaj vidikov naenkrat, lahko postopoma nevednost zmanjšamo, pridobimo dobre vzorce navad, povečamo svoje telesno in čustveno zdravje in vitalnost ter okrepimo svoje zaupanje v Gospoda. Bog nam lahko pomaga, da vemo, kje začeti.
-
Načrtujte. Ker smo šibki, bomo za to, da se bomo okrepili, potrebovali več kot pravično željo in veliko samoobvladovanja. Prav tako moramo načrtovati, se učiti iz napak, razvijati učinkovitejše strategije, pregledati svoje načrte in ponovno poskusiti. Potrebujemo pomoč svetih spisov, ustreznih knjig in drugih ljudi. Začnemo z majhnim, se veselimo napredka in tvegamo (čeprav smo zaradi tega ranljivi in šibki). Potrebujemo podpore, da z njihovo pomočjo sprejmemo dobre odločitve, tudi ko smo utrujeni ali smo izgubili pogum, ter načrte, da se lahko vrnemo na pot, kadar nam spodrsne.
-
Bodite potrpežljivi. Ker smo šibki, bo za spremembo verjetno potreben čas. Šibkosti se ne odpovemo tako, kakor se odpovemo grehu. Ponižni učenci rade volje naredijo, kar je potrebno, se učijo odpornosti, vedno znova poskusijo in ne obupajo. Ponižnost nam pomaga, da smo potrpežljivi s seboj in z drugimi, ki so prav tako šibki. Potrpežljivost je pokazatelj naše vere v Gospoda, hvaležnosti, da nam zaupa, in zaupanja v njegove obljube.
Čeprav se iskreno pokesamo grehov, prejmemo odpuščanje in spet postanemo čisti, ostanemo šibki. Še vedno smo podvrženi boleznim, čustvom, nevednosti, dovzetnosti, utrujenosti in skušnjavam. Vendar omejitve in nezadostnosti niso grehi in nas ne zadržujejo pred tem, da bi bili čist in vredni Duha.
Od šibkosti k moči
Foto: iStock/Thinkstock
Medtem ko je Satan željan, da bi našo šibkost uporabil zato, da bi nas zapeljal v greh, Bog človeško šibkost lahko uporabi, zato da nas uči, krepi in blagoslovi. Vendar Bog v nasprotju s tem, kar bi morda pričakovali ali upali, vedno ne napravi, da bi naše »slabosti postale [naše] moči«, s tem da naše šibkosti odstrani. Ko je apostol Pavel kar naprej molil, da bi mu Bog odstranil »[iz mesa] trn«, ki ga je Satan uporabljal zato, da ga je udaril, mu je Bog rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabosti.« (2 Kor 12:7, 9)
Veliko je načinov, kako Gospod »slabosti napravi za moči«. Čeprav bi šibkost lahko odstranil z dramatično ozdravitvijo, na katero upamo, je po mojih izkušnjah to nekoliko redko. Na primer, ne vidim dokaza, da je Bog odstranil Moronijevo šibkost v pisanju glede na znameniti verz v 12. poglavju Etrove knjige. Bog lahko šibke stvari spremeni tudi v moči, tako da nam pomaga, da šibkosti premagamo, pridobimo primeren smisel za humor in perspektivo o njih in se postopoma krepimo. Moči in šibkosti so pogosto povezane (kakor moč stanovitnosti in šibkost trmoglavosti) in lahko se naučimo ceniti moč in krotiti šibkost, ki jo spremlja.
Je še en, močnejši način, na katerega Bog naše šibkosti spremeni v moči. Gospod Moroniju v Etrovi knjigi 12:37 pravi: »In ker si videl svojo šibkost, boš postal močan, in sicer da boš sedel na mestu, ki sem ga pripravil v domovanjih mojega Očeta.«
Tukaj Bog ne predlaga, da bi spremenil Moronijevo šibkost, temveč da bi spremenil Moronija. Ko se je Moroni spopadel z izzivom človeške šibkosti, se je tako kot mi učil dobrotljivosti, sočutja, krotkosti, potrpežljivosti, poguma, čakanja, modrosti, vitalnosti, odpuščanja, odpornosti, hvaležnosti, ustvarjalnosti in množice drugih vrlin, zaradi katerih smo bolj podobni Očetu v nebesih. Prav to so lastnosti, ki smo jih prišli na zemljo izpolnit, Kristusove lastnosti, ki nas pripravljajo na domovanja zgoraj.
Božja ljubezen, modrost in odkupitvena moč niso nikjer očitnejše kakor v njegovi sposobnosti, da naša prizadevanja s človeškimi šibkostmi spremeni v cenjene božje kreposti in moči, zaradi katerih postajamo bolj kakor on.