Lepote evangelija
Med zemeljskim življenjem si postavljamo veliko ciljev in sprejemamo odločitve, ki so s tem povezane. Tudi člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni pri tem nismo izjeme. Pred vsemi, ne glede na starost, je veliko preizkušenj in življenjskih dogodkov, ki zahtevajo preudarno ravnanje. Delujemo lahko zelo različno. Večinoma rešujemo težave in si zastavljamo cilje na »razumski ravni« in se štejemo za dovolj pametne in sposobne, da sami presojamo in rešujemo težave. Sama sem dolga leta delovala tako.
Moje življenje se je spremenilo, ko sem bila stara približno 50 let. To obdobje je zaznamovala težka in dolgoletna bolezen 30-letnega sina in konec njegovega zemeljskega življenja. To je bila za družino težka travma in velika preizkušnja. Vse skupaj je prineslo še vrsto drugih življenjskih težav. Med zemeljskim življenjem se številnim dogodi kaj podobnega. Vprašanje je, kako se s takšnim dogodkom spoprijeti in kako nadaljevati življenje.
Zahvaljujoč babici sem že zelo zgodaj spoznala evangelij in čutila njeno veliko ljubezen do Jezusa in njegovih besed. Z njimi me je učila življenjska načela in molitev. To je bilo v času socializma in vera je bila prepovedana. Šele ko sem bila stara 13 let, sem si upala hoditi v cerkev. Mislila sem, da sem tam bližje Bogu, dejansko sem iskala Božjo prisotnost in stik z njim, čeprav se tega nisem niti zavedala. Življenjski dogodki so me kasneje precej oddaljili od Boga. Nisem izgubila vere, nekako sem jo le varno »shranila« za starejša leta.
Do spremembe je prišlo z izgubo ljubljene osebe. Takrat sem se tudi zavedla, da sem izgubila že veliko oseb, ki sem jih imela rada (staro mamo, mamo, ljubljene tete, …), in naenkrat je življenje postalo težko. Kot številni sem tavala od dogodka do dogodka in iskala smisel v vsem, kar me je obkrožalo. Zakaj je Bog ustvaril tako lep svet in toliko zemeljskih radosti, pa vendar dovoli, da trpimo? Najhujši od vsega je bil dvom in pomanjkanje spoznanja o resnici.
Še danes mi veliko pomeni verz iz Mormonove knjige v Prvi Nefijevi knjigi 1:20: »Toda glejte, jaz, Nefi, vam bom pokazal, da so Gospodove blage milosti nad vsemi tistimi, ki jih je izvolil, zaradi njihove vere, da jih bo napravil mogočne prav do moči za rešitev.« Z možem sva bila deležna Gospodovih blagih milosti. Prišli so misijonarji Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Bil je lep, sončen spomladanski dan in v Ljubljani na Prešernovem trgu naju je mlad misijonar ogovoril z besedami: »Za vas imam veselo novico«. Ljubezen in vztrajnost misijonarjev je v najin dom vnesla Svetega Duha, ki nama je šepetaje zbujal speča spoznanja o tem, da sva Božja otroka. Pripravljena sva bila sprejeti ljubezen in se odpreti Jezusu. Neomajna vera teh mladih fantov in deklet je v meni spodbudila željo, da si pridobim to oporo in še bolje spoznam Jezusa. Tako sem začela razumevati odkupno daritev.
Najin cilj je postal hoditi po Jezusovi poti in mu postati podobna. Zdaj imam že skoraj 70 let in že 20 let hodim po tej poti. Lepo je, a včasih ni lahko. Po krstu sem v novo življenje s sabo prinesla navade in napačne prioritete in velikokrat sem se morala ustaviti, se pokesati, zjokati in začeti na novo. V življenje sem spet vpeljala načela evangelija in tudi plačala desetino. V letu 2018 sva bila z možem blagoslovljena s skupnim odhodom v tempelj in s posebnim dogodkom, krstom meni zelo ljube sorodnice, moževe sestre, ki je pri svojih 80-ih letih našla smisel duhovnega življenja. Četudi ne živiva v istem kraju, si dopisujeva in deliva izkušnje ob branju svetih spisov.
Kako sladko razburjena sem bila, ko je moja ljuba svakinja pridobivala pričevanje. Naše molitve so usmerjene v to, da bomo letos skupaj odšli v tempelj in da se bo pečatila s svojim ljubim možem, s katerim je preživela 60 lepih let.
Poseben Božji blagoslov je pričevanje. Teh 20 let sem ga pridobivala z vsakim lepim duhovnim dogodkom v Cerkvi, z izrečenimi duhovniškimi blagoslovi v težavah, s poklici, ki sem jih opravljala. Pričevanje je duhovna resnica, naš največji cilj in potreba. Približa nas k Jezusu in poskrbi, da nas v življenju spremlja Sveti Duh. Pričevanje o živem Jezusu in večnem življenju z družino mi je prineslo radost in mir. Vsi moji najljubši me čakajo. Srečna sem.
Naš prvi prerok obnovljene Cerkve je velikokrat poudaril, da brez žrtvovanja ni spoznanja skrivnosti in globin prave vere. Tega se moramo zavedati in naš cilj je, da se potrudimo in služimo bližnjim, kot je služil Jezus.
Blagoslovljena sem s čudovitim poklicem v Osnovni, kjer skupaj z otroki ponovno doživljam lepote evangelija. Z vnukinjama delim ljubezen do Jezusa in čutim Božjo pomoč pri rodoslovju. Zdaj, ko sem upokojena, je moja prioriteta tempeljsko delo za moje sorodnike, ki v tem življenju niso prejeli tempeljskih uredb. Po tihem si tudi želim, da bi bila z možem zdrava in bi odšla na misijon ali opravljala misijonarsko delo.