Pogum, da podarim, kar najbolj cenim

Tannie M. Flammer

Po zgledu svojega škofa in njegove žene sem imela cilj, da na vsakem navijaškem potovanju podarim Mormonovo knjigo.

Med odraščanjem sem rada opazovala, kako so babičine koklje med nevihto zbrale svoje piščančke pod svoje peruti, da so jih obvarovale in zaščitile. Ta podoba je zame postala pomembnejša, potem ko sem o tem brala v Mormonovi knjigi (gl. 3 Nefi 10:4–6). Kot mlademu odraslemu dekletu sta mi škof in njegova žena, ki sta poslovno veliko potovala, povedala, da na vsakem potovanju nekomu podarita Mormonovo knjigo.

To me je navdihnilo. Občudovala sem ju in s svojim zgledom sta mi segla v srce. Odločila sem se, da se bom, če bom kdaj imela priložnost potovati izven Utaha v ZDA, zgledovala po njiju in vsakič podarila Mormonovo knjigo.

Kot navijačica za Univerzo Brighama Younga sem pogosto potovala z navijaško ekipo. Pred svojim prvim potovanjem sem kupila Mormonovo knjigo in vanjo zapisala svoje pričevanje. Želela sem razviti pogum, da bi drugim podarila, kar najbolj cenim: svoje pričevanje in Mormonovo knjigo. Želela sem biti kakor moj škof in njegova žena. Želela sem biti kakor Jezus Kristus. Želela sem pomagati zbirati druge in jim pomagati priti h Kristusu.

Hitro sem spoznala, da se bo, če bom pred vsakim potovanjem molila, da bom vodena k nekomu, ki bo to potreboval, ta nekdo pojavil ob pravem času in na pravem kraju, zato da bi bil dar Mormonove knjige pristen in enostaven. Večkrat sem to storila, lažje sem jo podarila. Potovanja so tako zame dobila globlji pomen. Vedno sem bila navdušena, ko sem našla Očetovega blagoslovljenega prejemnika te svete Kristusove zaveze.

Ko sem potovala, sem premišljevala: »Kam naj grem, da bom našla tistega, h kateremu me tokrat pošilja nebeški Oče? Kaj naj mu rečem, da izrazim, kako dragocena je zame Mormonova knjiga?« V mislih in dejanjih sem se začela osredotočati na druge stvari, ne na svoje potrebe in razvedrilo, in občutila sem več ljubezni do vseh, ki sem jih srečala. Poskušala sem jih gledati z Odrešenikovimi očmi. Molila sem, da bi sprejeli božanski dar, ki jim ga je nebeški Oče poslal po meni.

Bila sem žalostna, ko se je končal moj zadnji letnik. Vse življenje sem sanjala, da bom navijačica za BYU. Ne glede na vse bi uživala v neverjetni izkušnji navijanja, a priložnost, da sem na vsakem navijaškem potovanju lahko podarila Mormonovo knjigo, mi je čudovito in nepričakovano še obogatila življenje.

Podaritev Mormonove knjige je bil dragocen in enostaven korak, da sem svoji univerzitetni izkušnji dodala dodatno raven pomena. Vem, da so bili ljudje, ki sem jim podarila Mormonovo knjigo, posebej vodeni, da so jo prejeli. Vem tudi, da je nebeški Oče v neverjetno tapiserijo mojega življenja vtkal ljubečo in sladko blago milost: Dopustil mi je, da sem na vsakem potovanju na poseben način občutila njegovo ljubezen do njegovih otrok.

Ko sem diplomirala, sem se odločila, da bom še naprej vedno poiskala nekoga, kateremu bom pričevala. Sčasoma sem razvila večjo sposobnost in sproščenost za pričevanje. Naučila sem se, da me tega ni več strah. Verjamem, da z vajo in molitvijo za božansko pomoč vsakdo lahko lažje pričuje.

Ker sem se odločila slediti zgledoma svojega dobrega škofa in njegove žene, je bilo moje življenje vsestransko bolj osmišljeno. Naučila sem se uvideti, da Gospod pozna prav vsakega svojega otroka. Ljubi nas in nas vse želi zbrati pod svoje okrilje. Kakšen blagoslov je, da razumemo čudovite metafore, ki jih Gospod uporablja, ko opisuje svoje zbiranje. Zbere nas, kakor koklja zbira svoja piščeta in jih nežno varuje.

Avtorica živi v Utahu v ZDA.