»Vaše telo: skrb za ta božanski dar«, Liahona, julij 2024.

Vaše telo: skrb za ta božanski dar

Gail Newbold

Cerkvene revije

Naše telo je Božji dar in tempelj za našo dušo, vendar sta za to, da ju pravilno hranimo in zanju skrbimo, potrebna samoobvladovanje in disciplina.

Dobro zdravje zlahka jemljemo za samoumevno – vse dokler se nam ne maščuje za tistih deset gaziranih pijač na dan, sedeči življenjski slog in pomanjkanje spanca. Ali pa nam navzlic zdravim odločitvam, ki jih sprejemamo, genetika zada nepričakovan udarec in nas doletijo zdravstveni izzivi.

Vsem so bile dane različne stopnje telesnega zdravja, ki jih ne moremo vedno nadzorovati. Toda eno je gotovo: Božji načrt zahteva, da izboljšamo, kar nam je dano. Za to sta potrebna ista samodisciplina in predanost, ki ju potrebujemo za negovanje svojega duhovnega zdravja. To pomeni obvladovanje naše naravne težnje po tem, da sedimo, namesto da bi tekli, jemo sladkarije namesto zelenjave, in ostajamo dolgo pokonci, namesto da bi spali.

Ko prosimo za navdih za izboljšanje telesnega zdravja in ko razvijemo samodisciplino, da ga bomo ohranjali, bomo odkrili večjo sposobnost služenja Bogu in iskanja radosti.

Vaše telo je tempelj

Duša uspeva, ko je za duha in telo dobro poskrbljeno. »Duh in telo sta človekova duša.« (Nauk in zaveze 88:15) Predsednik Russell M. Nelson je o tem verzu učil, da sta tako telo kot duh »zelo pomembna. Vaše fizično telo je veličastna Božja stvaritev. Je Božji tempelj, pa tudi vaš, in z njim je treba ravnati spoštljivo.«

Predsednik Nelson pri devetindevetdesetih letih še naprej opravlja naloge predsednika Cerkve, ob tem pa priznava, da včasih za ravnotežje uporablja hoduljo in da zdaj svoje generalnokonferenčne govore raje podaja sede. »Občasno imam manjši izziv z ravnotežjem,« je maja 2023 zapisal na svoji strani na družbenem omrežju. »Mislim, da me ne bi smelo presenečati, da me, ko se bližam stoletnici, doletijo majhne težave. K sreči je moje srce zdravo, moj duh je močan, pa tudi moje noge, in moji možgani še vedno delujejo.«

Predsednik Nelson je znan po svojih dobrih zdravstvenih navadah in aktivnem življenjskem slogu. Vedno je bil vitek, trdo je delal, da je ostal tak. Redno je telovadil, najraje je bil na prostem. Pri svojih devetdesetih je kidal sneg s svojih pločnikov in pločnikov sosedov, potiskal zabojnike za odpadke nazaj v garaže in delal na svojem dvorišču. Dokler ni postal predsednik Cerkve, je smučal tako pogosto, kot mu je urnik dopuščal.

Razvijanje samodiscipline

Poznamo osnove dobrega telesnega zdravja:

redna telovadba,
dovolj spanja,
uravnotežena prehrana,
vzdrževanje zdrave telesne teže,
obvladovanje stresa.

Bistvo je v tem, da telo pripravimo do tega, da naredi, kar naš duh ve, da bi moralo. Po mnenju predsednika Nelsona je ena od preizkušenj tega življenja, da telesna poželenja obvladujemo z duhom, ki prebiva v nas:

»Satan pozna moč naših poželenj. Zato nas skuša, naj jemo, česar ne bi smeli jesti, pijemo, česar ne bi smeli piti. /…/

Ko zares poznamo svojo božansko naravo, bomo takšna poželenja želeli obvladati. /…/ V vsakodnevni molitvi bomo [Boga] hvaležno priznali za svojega Stvarnika in se mu zahvalili za veličastnost svojega fizičnega templja. Zanj bomo skrbeli in ga negovali kot osebni Božji dar.«

Razvijanje hvaležnosti in odkrivanje veselja zaradi telesa, ki nam ga je dal Bog

Pri sedemindvajsetih in kot materi treh otrok so odkrili, da imam revmatoidni artritis, avtoimuno bolezen, ki sčasoma uniči sklepe. Moje življenje je telesno in psihično ušlo izpod nadzora. K Bogu sem se zatekla po pomoč, da bi se mi povrnila duševna stabilnost in odlično zdravje, ki sem ju prej imela za samoumevna.

Za anksioznost sem poiskala pomoč psihologa. Z revmatologom sva se posvetovala o tem, katera zdravila naj jemljem, uporabljala pa sem tudi naravne rešitve. Nikoli nisem obupala. Po mnogih letih in veliko trpljenja se mi je zdravje telesno in psihično izboljšalo.

Spomnim se nekega popoldneva, ko sem hodila mimo polja divjih rož do gorskega jezera. S solzami, ki so mi tekle po licih, sem se Bogu zahvalila, da sem blagoslovljena s fizičnim telesom, in da se lahko ukvarjam z nečim, kar sem mislila, da je zame izgubljeno. Za moje stanje ni zdravila in bolezen je pustila vidne posledice na telesu. Toda pohodništvo in telovadba sta postala moja strast in svojega zdravja nikoli ne jemljem za samoumevno.

Navkljub telesnim omejitvam sem z možem nedavno služila misijon za starejše v Washingtonu v ZDA (ki velja za pohodniško meko!). Hvaležna sem, da sem v življenju služila v skoraj vseh cerkvenih poklicih, ki so na voljo.

Predsednik Nelson je rekel: »Da bi bili vselej hvaležni za neverjeten blagoslov veličastnega fizičnega telesa, najvišje stvaritve ljubečega nebeškega Očeta! Čeprav je naše telo čudovito, ni samo sebi namen. Je bistveni del velikega Božjega načrta sreče za naš večni napredek.«