»Družinski pogovori o samomoru«, Liahona, julij 2024.
Družinski pogovori o samomoru
Starši želimo svoje otroke pripraviti na vsakršne morebitne nevarnosti, s katerimi bi se morda soočili. Čeprav je morda neprijetno govoriti o tem, je ena od teh nevarnosti samomor.
Družinsko življenje je podobno raftingu na divjih vodah. Ko si družinski člani nadenejo rešilne jopiče in čelade, so starši kakor rečni vodniki, ki so že šli po tej poti. Otroke moramo posvariti pred močnimi tokovi ali skalami pred njimi. Če bi bil nižje po reki nemara strm slap, ali bi svoje otroke opozorili nanj? Ali bi jih poučili, kako naj veslajo in kam naj krmarijo, da bi preusmerili pot, ali pa bi jih opozorili šele, ko bi viseli s pečine?
Kot staršem nam je morda nelagodno govoriti o tako neprijetni temi, kot je samomor, toda svoje otroke lahko zaščitimo in pripravimo, preden se jim porodijo nevarne misli.
Starši lahko pomagajo otrokom, da se naučijo postati čustveno odporni in da vedo, kam se lahko obrnejo, ko potrebujejo čustveno podporo. Reyna I. Aburto, nekdanja druga svetovalka v generalnem predsedstvu Društva za pomoč, je učila: »To morda vključuje to, da se pozanimamo o čustvenih boleznih, poiščemo vire, ki nam lahko pomagajo vedeti, kako se lotiti teh težav, in navsezadnje pripeljemo sebe in druge h Kristusu, ki je veliki Zdravitelj«.
Pomembna tema za pogovor
Nekateri samomori se zgodijo brez očitnega opozorila. Pri nekaterih so znaki komaj opazni, včasih pa so znaki nedvomni. Ne moremo z gotovostjo vedeti, o čem razmišljajo naši otroci, zato jih moramo pripraviti že mlade – za primer, da se v njihovih razmišljanjih pojavijo samomorilne misli.
Sestra Aburto je poudarila: »Pomembno je, da o teh vprašanjih govorimo s svojimi otroki, družinami in prijatelji v svojih domovih, oddelkih in skupnostih.«
Starešina Dale G. Renlund iz zbora dvanajstih apostolov je učil: »Vsak od nas ima družinske člane, drage prijatelje ali znance, ki so izkusili samomorilne misli, poskušali narediti samomor ali so si vzeli življenje. /…/ Veliko oddelkov in kolov [ter družin] razmišlja, da bi razpravljali o preprečevanju samomora, potem ko si je nekdo vzel življenje. Moje vprašanje se glasi: Zakaj bi čakali? Zakaj tega ne bi storili zdaj? Kajti nekdo v oddelku ali kolu ima samomorilne misli.«
Ko se je pred leti zgodila tragedija v lokalnem okolju, sem se pogovorila s svojimi otroki. Čutila sem se dolžno, da jim povem, da je zaradi Jezusa Kristusa vselej pot naprej. Samomor ne bo razrešil ničesar, kar so storili ali česar niso storili. Ker so bili še rosno mladi, nisem imela nobenega razloga, da bi pomislila, da so v nevarnosti, vendar sem vedela, da lahko naredim več, da svoje otroke pripravim na obvladovanje nevarnih, potencialno samomorilnih misli.
Pogovori o samomoru preprečijo samomore
Cerkveni vodič za preprečevanje samomora pravi: »Če bomo govorili o samomoru, ne bomo povečali verjetnosti, da bo nekdo poskusil narediti samomor. Pravzaprav je odkrit pogovor o samomoru učinkovit način za preprečevanje samomora.«
Dr. John Ackerman, klinični vodja za preprečevanje samomorov v otroški bolnišnici Nationwide Children’s Hospital, je rekel: »Ustvarjanje varnega okolja za pogovor o samomoru lahko otroku reši življenje.« Dodaja: »Pravzaprav je za otroka, ki se bori s samomorilnimi mislimi, spoznanje, da je zaskrbljena odrasla oseba pripravljena na odkrit pogovor, pogosto olajšanje.«
Sestra Aburto je učila, da z ustreznim pogovorom samomor »pravzaprav pomagamo preprečiti in ga ne spodbujamo«. Njen oče je storil samomor. Veliko let se je izogibala pogovorom o njegovi smrti s člani svoje družine. Vendar je od takrat spoznala, kako pomembno je, da o tem govorimo iskreno in jasno. »S svojimi otroki sem se torej odkrito pogovorila o očetovi smrti in jim pričevala o zdravljenju, ki ga Odrešenik lahko opravi na obeh straneh tančice.«
Odkriti pogovori o samomoru lahko opolnomočijo otroke, da se zatečejo k svojim staršem in drugim zaupanja vrednim odraslim, namesto da bi samomorilne misli skušali prebroditi sami, če bi se te kdaj pojavile.
O samomorilnih mislih so poročali otroci, stari komaj šest ali sedem let. »Včasih /…/ terapevti in raziskovalci ter starši niso verjeli, da imajo celo majhni otroci, mlajši od deset ali enajst let, samomorilne misli,« pravi dr. Ackerman. »Vemo, da to dejansko ni res.« Navaja, da celo majhni otroci lahko povežejo samomorilne misli z občutkom bremena, čustvene bolečine ali doživljanja brezupnosti.
Sestra Aburto je zagotovila: »Pomagalo nam bo, če bomo vedeli, kako prepoznati znake in simptome pri sebi in drugih. Lahko se tudi naučimo prepoznati napačne ali nezdrave miselne vzorce in kako jih nadomestiti s pravilnejšimi in bolj zdravimi.«
Samomor se pojavlja pogosteje, kot morda mislimo
V svetu vsakih štirideset sekund nekdo umre zaradi samomora in to je za ljudi od petnajstega do štiriindvajsetega leta drugi vodilni vzrok smrti na svetu. V nedavni raziskavi, ki je potekala med več tisoč najstniki v Utahu v ZDA, so raziskovalci z Univerze Brighama Younga odkrili, da je približno dvanajst odstotkov mladine svetih iz poslednjih dni resno razmišljalo o samomoru, štirje odstotki pa so to poskusili.
Za boljši vpogled: V skupini petindvajsetih najstnikov so, statistično gledano, trije od teh resno razmišljali o samomoru, eden pa je poskušal narediti samomor.
Če otrokom lahko pomagamo najti pomoč, ki jo potrebujejo, preden dosežejo krizno točko – ko se zamisel spremeni v načrt – jim bomo morda lahko pomagali spremeniti smer, preden bo prepozno.
Kako začeti
Otroci lahko že pri rosnih letih začnejo dojemati občutke, mi pa jih lahko ubesedimo, da bodo svoje občutke opisali pravilno. Prvi korak je lahko ta, da mlajšemu otroku pomagamo obogatiti čustveni besednjak. Otroke lahko naučimo, da bodo razumeli razliko med jezo, žalostjo, razočaranjem in tako naprej. Če otrok zna pojasniti, kaj občuti, lahko začnemo s tem. Že od starosti komaj šest let se lahko z otroki - ustrezno njihovi starosti - pogovarjamo o njihovih globokih čustvih in jim pomagamo, da ta čustva prepoznajo in o njih govorijo.
S temi zgodnjimi pogovori se bodo starši tudi bolje seznanili s tipično paleto čustev svojih otrok. Večina otrok doživlja vzpone in padce v čustvenem počutju. To je normalno. Staršem zgodnji in pogosti pogovori z malimi otroki lahko nudijo čustveni termometer za prepoznavanje razlik med tipičnimi vzponi in padci otroštva ter nevarnimi zamislimi.
Preventivni pogovori o samomoru so kakor drugi preventivni poduki, ki jih nudijo starši. Otroke in mladostnike lahko pripravimo na možnost pojava samomorilnih misli tako, kot jih pripravimo na to, kako voziti avto in kaj storiti v primeru nesreče. »Svoje otroke želimo pripraviti, da bodo razumeli, kaj se lahko zgodi čustveno in kaj lahko vidijo pri svojih prijateljih«, pravi dr. Ackerman.
Nadaljevanje pogovora
Z odraščanjem otrok se bodo poglabljali tudi pogovori, ki jih imamo z njimi. Otrokom lahko postavimo odprta vprašanja in jim potem pustimo, da iskreno odgovorijo. Spodbujajte jih, naj bodo iskreni glede svojih težavnih čustev. Raziskava kaže, da naslavljanje težkih čustev lahko zmanjša njihovo intenzivnost in trajanje.
Otroci se z odprtim pogovorom o depresiji, samomoru ali občutkih malodušja naučijo, da lahko iskreno izrazijo svoje misli in da so z nami čustveno varni. »Dobijo tudi nedvomno sporočilo, da vam je zanje zelo mar in da sta njihova sreča in blaginja za vas pomembna,« pravi neki svetovalec za duševno zdravje.
Naša ljubezen in podpora do otrok sta lahko vzor ljubezni, ki jo ima nebeški Oče do vsakega od nas. »Nebeški Oče vas ljubi – vsakega od vas,« je učil predsednik Thomas S. Monson (1927–2018). »Ta ljubezen se nikoli ne spremeni. /…/ Preprosto vas spremlja, ko ste žalostni ali srečni, malodušni ali vas navdaja upanje. Božja ljubezen vas spremlja, najsi čutite ali ne, da si ljubezen zaslužite. Preprosto vas vedno spremlja.«
Takoj potem, ko sem se s svojimi otroki pogovorila o samomoru, me je devetletni sin vprašal, če z mano lahko govori na samem. Povedal mi je o trenutkih, ko si je predstavljal, da bi si vzel življenje, skupaj s tem, kako bi to storil. Niti približno si nisem predstavljala, da ima takšne misli. Objela sem ga, se mu zahvalila, ker je bil tako pogumen, da mi je povedal, in mu rekla, da ga ne glede na to, kaj je naredil ali mislil, v družini cenimo in potrebujemo. In zaobljubila sem si, da ga bom opazovala glede vsakršnih nadaljnjih znakov samomorilnih misli ali duševne bolezni.
Samomor ni rešitev
Nekateri mladi se morda bojijo, da je samomor zanje edini izhod iz brezupnosti. Predsednik Jeffrey R. Holland, vršilec dolžnosti predsednika zbora dvanajstih apostolov, zagotavlja: »Ne glede na to, koliko napak mislite, da ste naredili /…/ oziroma ne glede na to, kako daleč od doma in družine in Boga menite, da ste odpotovali, pričujem, da niste odpotovali onkraj dosega božanske ljubezni. Ni mogoče, da bi padli globlje, kot sveti neskončna luč Kristusove odkupne daritve.«
Poleg tega, da se pogovarjamo z našimi mlajšimi otroki, se lahko pogovarjamo z mladino po vzorcu, ki ga je dal predsednik Holland: »Vsakemu od naših mladih, ki se spoprijema s težavami, /…/ ne glede na to, kakšne so vaše skrbi oziroma težave, smrt s samomorom zagotovo ni rešitev. To ne bo ublažilo bolečine, ki jo trenutno čutite ali menite, da jo povzročate. V svetu, ki tako obupno potrebuje vso luč, ki jo lahko dobi, prosim, ne zmanjšujte večne luči, ki vam jo je Bog položil v dušo, še preden je svet sploh nastal. /…/ Ne uničite življenja, za katerega je Kristus dal svoje življenje, da bi ga ohranil. Zmogli boste prenesti notranje borbe tega zemeljskega življenja, ker vam bomo pomagali, da jih boste prenesli. Ste močnejši, kot si predstavljate. Pomoč je na voljo od drugih ljudi in še zlasti od Boga. Radi vas imamo, cenimo vas in vas potrebujemo. Potrebujemo vas!«
Z zakoncem se lahko pogovorite, kdaj je dober čas, da se začnete pogovarjati o tem – veliko pred morebitno krizo. V duhu molitve lahko prosite Duha, naj vas pri pogovoru z otroki usmerja glede pravega časa in besed.
Nikoli nismo odgovorni za odločitev nekoga drugega, da konča življenje, vendar lahko nekaj storimo, da bi to preprečili. Predsednik Holland je učil:
»Edinorojeni Božji Sin je prišel, /…/ da bi nam z zmago nad smrtjo podaril življenje.
V celoti se moramo zavezati daru življenja in priskočiti na pomoč tistim, ki so v nevarnosti, da bi se temu svetemu daru odrekli.«