Resnici, ki mi pomagata razumeti ponižnost

David Adriano

Ponižnost lahko pomaga tako pri ponosu kot pri občutku nezadostnosti.

Slika

mladi odrasli v cerkveni učilnici

Leslie Nilsson: fotografija članov v Paragvaju

Dejstvo: Sem Božji otrok. In to je čudovita in božanska resnica.

Enako pomembno dejstvo: Ker so vsi drugi na tej zemlji prav tako Božji otroci, so prav tako čudoviti in božanski.

Obe resnici se verjetno zdita očitni, vendar sem potreboval nekaj časa, da sem ju resnično ponotranjil in razumel, kaj pomenita v mojem življenju. Včasih se situacij zmotno lotevam s ponosom, ker predpostavljam, da se jih lotevam pravilno ali da sem sposobnejši od drugih ljudi. Spet drugič delam prav nasprotno, ker menim, da sem manj vreden ali dragocen kot drugi okrog mene.

Odgovor na obe tegobi je isti:

ponižnost.

Ali nisem bil dovolj dober?

Izkušnja, ki me je zares napravila ponižnega, se je zgodila na mojem misijonu. Mislim, da se večina misijonarjev spopada z občutki nezadostnosti, medtem ko skušajo ljudi pripeljati k Jezusu Kristusu. Na misijonu sem ure na dan porabil zgolj za to, da sem skušal najti nekoga, ki bi ga poučeval, in vedno znova so me zavrnili. Nisem se čutil uspešnega. Zdelo se mi je, da moja prizadevanja niso dovolj dobra. Sčasoma sem začel čutiti, da nisem dovolj dober.

Čeprav se morda ni zdelo, da je to, kar potrebujem, ko sem svoja čustva pojasnil svojemu predsedniku, ponižnost, mi je pomagal razumeti, da je del mojih težav to, da mislim, da sem izvzet težav, s katerimi se soočajo misijonarji po vsem svetu. Toda nisem prvi misijonar, ki se počuti zavrnjenega, in zagotovo ne bom zadnji.

Nekako sem se prepričal, da sem za svoje težave v celoti kriv sam, kljub dejstvu, da so se nekateri najboljši misijonarji v zgodovini – denimo prvotnih dvanajst apostolov, Mozijevi sinovi in Alma mlajši – soočali s še hujšo zavrnitvijo in preganjanjem, kot sem se jaz kdajkoli.

Namesto da bi se smilil samemu sebi, sem lahko začutil, da v svojih tegobah stojim z ramo ob rami z Jezusom Kristusom. In ko sem se sramoval svojih nepopolnih prizadevanj, sem se spomnil, kaj je učil predsednik Jeffrey R. Holland, vršilec dolžnosti predsednika zbora dvanajstih apostolov: »[Kristusova] odkupna daritev bo misijonarje podpirala nemara celo bolj pomembno, kot bo podpirala raziskovalce. Kadar trpite zaradi zavrnitve, /…/ stojite z najboljšim življenjem, kar ga je ta svet kdaj poznal, edinim čistim in popolnim življenjem, ki je kdaj živelo.«

Še vedno se ozrem na to izkušnjo, ko se moram spomniti, da moram biti ponižen in zaupati v Gospoda.

Lekcija o ponižnosti

O svoji identiteti Božjega otroka sem se veliko naučil na misijonu. Ko pa sem prišel domov, sem spoznal, da se moram še veliko naučiti o tem, kako pomembno je, da se spomnimo, da so tudi drugi ljudje Božji otroci.

Kmalu po vrnitvi domov sem bil postavljen pred težak poklic in zadolžen za pomemben dogodek. Bil sem preobremenjen in nisem mogel priklicati ljudi, ki bi mi morali pomagati. Poslal sem e-pismo, ki je bilo resnici na ljubo precej ostro.

Imel sem prav, da je poklic pomemben in da potrebujem več podpore, vendar sem hitro spoznal, da to morda ni najboljši pristop za motiviranje ljudi. Moral sem biti ponižen; moral sem se opomniti, da so drugi verjetno imeli svoje zadeve, zaradi katerih so bili pod stresom.

Ko je bil starešina Steven E. Snow član sedemdeseterih, je učil: »Če postanemo ponižni, so naše molitve uslišane; uživamo duševni mir; učinkoviteje služimo v svojih poklicih; in če bomo še naprej zvesti, se bomo naposled vrnili v navzočnost nebeškega Očeta.«

Ko sem se naučil biti bolj ponižen, sem zares občutil več radosti v svojem poklicu in v življenju.

Uravnoteženje dveh resnic

Menim, da pravo ponižnost lahko spoznamo, ko uravnotežimo naslednji resnici:

Sem Božji otrok. In obdan sem z drugimi Božjimi otroki.

Ko sem se naučil več o ponižnosti, sem spoznal, da je to, kar je učil starešina Quentin L. Cook iz zbora dvanajstih apostolov, res: »Ponižnost ni nekakšen velik prepoznavni dosežek ali celo zmaga nad nekim velikim izzivom. /…/ Pomeni, da smo tiho odločni, da se iz dneva v dan in iz ure v uro zanašamo na Gospoda, mu služimo in uresničujemo njegove namene.« Spoznal sem, da zares lahko dosežem Gospodove namene – vendar le, če svojo voljo predam Gospodu in zaupam, da ve, kaj je najbolje.

Vem, da nas bo nebeški Oče blagoslovil v naših prizadevanjih, da bi postali bolj ponižni in bolj podobni Kristusu.

Avtor živi v Frankfurtu v Nemčiji.