»Zgodba o misijonarskem uspehu: šestdeset let do rezultata,« Liahona, julij 2024.
Zgodba o misijonarskem uspehu: šestdeset let do rezultata
Kako zelo sem se vzradostila, ko sem slišala, da je evangelijsko seme, posajeno pred leti, obrodilo sad.
Illustrirala: Carolyn Vibbert
Vedno sem imela rada Nauk in zaveze 18:10: »Vrednost duš je velika v Božjih očeh.« In včasih je potrebno, da številni med nami skupaj pričujemo, da pripeljemo duše k Odrešeniku (gl. 2 Korinčanom 13:1).
Na ta čudoviti koncept skupnega misijonarskega dela sem se spomnila, ko sem nekega dne prejela e-pismo. Brata, ki je rekel, da je sin predsednika misijona v Wichiti v Kansasu, je zanimalo, ali sem žena Roberta Monsona. Ta brat je nadalje rekel, da išče starešino Monsona, ki je leta 1959 služil v misijonu osrednjih Združenih držav. To je bil moj mož.
Povedal mi je o dveh mladih starešinah, ki sta bila nedavno navdihnjena, naj vstopila v stanovanjsko poslopje. Potrkala sta na prva vrata in našla starejšo gospo, ki ju je povabila, naj se vrneta naslednji dan. Dogovorili so se za termin.
Ko sta se vrnila na srečanje, sta izvedela, da ima ta starejša sestra staro trojno izdajo (Mormonova knjiga, Nauk in zaveze in Dragoceni biser), ki so ji jo leta 1959 dali misijonarji. Velikokrat jo je prebrala in vedela, da nauki v njej izpričujejo resnico. Takrat se ni pridružila Cerkvi, ker mož ni hotel, da bi hodila v cerkev ali se krstila. Mož ji je nedavno umrl in molila je, da bi spet našla misijonarje. V njeni trojni izdaji sta bili imeni in priimka dveh misijonarjev iz leta 1959: Robert Monson in Granade Curran, moj mož in njegov družabnik.
V naslednjih nekaj tednih je ta ženska izvedela za načrt odrešitve in blagoslove templja. Sin ji je umrl pri dvaindvajsetih letih in bila je navdušena nad možnostjo ponovnega srečanja z njim. Ko so jo misijonarji povabili, naj se krsti, je njuno povabilo radostno sprejela.
Oba, moj mož in njegov družabnik starešina Curran, sta že umrla, vendar si lahko predstavljam, da sta se tega čudovitega krsta udeležila z druge strani tančice.
Ko mi je sin predsednika misijona povedal zgodbo, sem se spomnila, da Odrešenik ne pozabi nobenega od nas. Vselej je z nami, če ga spustimo v svoje življenje. Nova zaveza pripoveduje zgodbo o Zaheju, ki je splezal na divjo smokvo, da bi videl Odrešenika (gl. Luka 19:1–10). Odrešenik je našel Zaheja, četudi na drevesu, in ga prosil, naj večerja z njim. Starejša sestra je podobno molila in čakala, da bi na njena vrata potrkali misijonarji in so. Odrešenik nas vse pozna. »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« (Luka 19:10)
Dva para misijonarjev – en pred več kot šestdesetimi leti in drugi nedavno – sta to sestro privedla k Jezusu Kristusu in v zameno okrepila svoja pričevanja in našla radost v Gospodu. Počaščena sem, da sem lahko opazovala to zgodbo in občutila radost vseh vpletenih, ki so to sestro pripeljali k Odrešeniku (gl. Nauk in zaveze 18:15).
Avtorica živi v Utahu v ZDA.