»Kako naj bi zaupala nebeškemu Očetu, ko sem čutila, da sem sama?«, Liahona, julij 2024.
Mladi odrasli
Kako naj bi zaupala nebeškemu Očetu, ko sem čutila, da sem sama?
Poskušala sem verovati, a sem se še naprej soočala s toliko izzivi. Kako naj bi še naprej zaupala Gospodu?
Ilustrirala: Kathleen Peterson
Ko sem bila stara devet let, so me sestrične in bratranci predstavili misijonarjem. Pridružila sem se Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, vendar sem bila ena redkih članov moje ožje družine, ki je to storila. Od takrat mi je evangelij Jezusa Kristusa vse bolj ljub. Vendar sem nekaj časa zelo težko zaupala v nebeškega Očeta in njegove resnice ter sem se zelo trudila, da sem vztrajala v veri.
Živeti drugače, kot živi svet, je za učenca Jezusa Kristusa lahko povsod težko, a odraščanje v Hong Kongu je za člana Cerkve zahtevnejše, kot bi nekateri nemara pričakovali.
Na primer, veliko ljudi na tem področju ne mara Cerkve in mislijo, da je povezana s slabimi stvarmi. Prej uporabljana kitajska beseda za »mormon« v povezavi s Cerkvijo je zajemala glas, povezan s kitajsko besedo »hudič«. Pri nekaterih je to povzročilo neljubo napačno dojemanje vrednot Cerkve.
Ker je v Hong Kongu uveljavljenih že toliko drugih tradicionalnih veroizpovedi in ker je tu le malo članov Cerkve, se zlahka počutiš osamljenega ali izoliranega. Veliko ljudi dvomi v Cerkev, saj ne razumejo popolnoma njenih naukov in niso pripravljeni prisluhniti temu, kar želijo povedati člani.
Posledice teh ovir sem najbolj občutila, ko sem bila najstnica, a skozi te izkušnje sem se veliko naučila o tem, kaj pomeni zaupati nebeškemu Očetu in Jezusu Kristusu.
Ali je bilo življenje po evangeliju tega vredno?
V srednji šoli sta bila starša prijatelja z eno od mojih učiteljic. Ta učiteljica je bila dejavna kristjanka druge veroizpovedi. Takrat sem bila v razredu edina članica Cerkve in veliko sošolcev in učiteljev je že imelo nekaj domnev o Cerkvi Jezusa Kristusa in njenih članih.
Ta dotična učiteljica je imela zelo močno negativno mnenje o moji veri, kar je stvari zapletlo, saj je bila družinska prijateljica.
Na primer, v njenem razredu sem bila pogosto zaspana, saj sem vstajala zgodaj, da sem šla na zgodnji jutranji seminar, zato jo je skrbelo, da bom zaostajala s šolskimi obveznostmi. Prav tako me je izpostavila in me izzvala z veliko zapletenimi doktrinarnimi vprašanji, na katera nisem znala odgovoriti. Za šolsko nalogo sem morala celo brati proticerkveno literaturo! Na vse pretege me je poskušala prepričati, naj se odrečem svoji veri.
Za mojo vero so bili to težki časi. Zakaj mi je to, da sem se trudila ostati blizu nebeškemu Očetu in Jezusu Kristusu in sem ostajala zvesta, v življenju povzročalo izzive in stiske? Mar ne bi morala biti blagoslovljena, ker sem spolnjevala zapovedi in se odrekla spancu, da sem hodila na seminar?
Namesto tega sem v šoli popuščala, moja vera je usihala, moji odnosi z učitelji, družino in nebeškim Očetom pa so trpeli.
Nekaj časa sem se spraševala, ali se življenje po evangeliju splača. Začela sem izostajati od seminarja in kmalu sem začutila, kako mi vera slabi. Zdelo se mi je lažje, da se preprosto prepustim temu, k čemur me sili svet okrog mene.
Odločitev za zaupanje
Še naprej sem k nebeškemu Očetu molila za vodstvo in razumevanje. Navkljub globoki zmedi in razočaranju, ki sem ju občutila zaradi svoje situacije, se je nekaj v mojem srcu še naprej oklepalo vere. O svojih doživljanjih sem se pogovarjala z zvestimi prijatelji in se zaupala sovrstnikom iz cerkve, ki so me spodbudili, naj o svojih izzivih govorim z učiteljico seminarja.
Odzvala se je sočutno in me spodbudila, naj še naprej hodim na seminar z upanjem v srcu. Obljubila je, da se mi bodo razodeli blagoslovi, če bom še naprej vztrajno verovala in zaupala, da ima Gospod zame pripravljenega še marsikaj in da bo posvetil moje izzive (gl. 2 Nefi 2:1–2).
Zato sem se navzlic izzivom, s katerimi sem se soočala, odločila zaupati.
Čez nekaj časa sem začutila, da se je moj odnos spremenil. Namesto da bi se osredotočala na stiske, s katerimi sem se soočala, sem se osredotočila na hvaležnost, ki sem jo čutila do evangelija. Začela sem se osredotočati na to, da sem blagoslovljena z družino, na svojo božansko identiteto in večne evangelijske resnice. In naposled sem spoznala, da se nebeški Oče in Jezus Kristus zavedata mojih okoliščin in da sta bila vedno z mano v tistih trenutkih, ko sem čutila, da sem zelo sama.
To je spremenilo vse.
Ko sem še naprej zaupala vanju, spolnjevala zapovedi, se vsak dan kesala in vsak dan delala preproste stvari, da bi se z njima povezala, sem začutila, kako se moj temelj vere poglablja in krepi.
Predsednik Russell M. Nelson je nedavno rekel: »Prevzemite odgovornost za svoje pričevanje o Jezusu Kristusu in njegovem evangeliju. Trudite se zanj. Gojite ga, da bo raslo. Hranite ga z resnico. Na omadežujte ga z lažnimi filozofijami nevernih moških in žensk. Ko bo nenehna krepitev pričevanja vaša najvišja prioriteta, opazujte čudeže, ki se vam bodo dogajali v življenju.«
In ko sem to upoštevala, se je čudež zgodil.
Kaj pomeni zaupati v Gospoda
Potem ko sem se nekaj časa izogibala vsakršnim pogovorom z učiteljico o veri, sem nekega dne, ko je pristopila k meni z vprašanji, čutila, da sem nanje pripravljena odgovoriti s svojo prenovljeno vero. Prijazno sem jo vprašala, ali je že kdaj bila na enem od naših cerkvenih sestankov ali prebrala kaj iz Mormonove knjige. Ko je rekla, da ni, sem začutila navdih, naj pričujem o preprostih resnicah.
Rekla sem ji, da nikoli ne moremo vedeti, ali je nekaj res, ne da bi to sami doživeli ali iskali odgovore. Pojasnila sem, da vem, da je evangelij pravi, saj sem delala na teh odgovorih in v srcu čutila, da izpričujejo resnico. Povabila sem jo, naj stori enako, in od takrat naprej je bil najin odnos veliko bolj miren.
Ta izziv z vero, ki sem ga imela kot najstnica, me je zares pripravil na prihodnost Kristusove učenke. Videla sem, kako so se uresničili številni blagoslovi in obljube, ker še naprej Gospodu zaupam bolj kot mnenju drugih. Nefi je izjavil: »O Gospod, zaupal sem vate in vate bom vekomaj zaupal. Ne bom zaupal v roko iz mesa.« (2 Nefi 4:34)
Ko stvari ne gredo po načrtu ali se soočamo s težavami, ki jih nismo nikoli pričakovali, se zlahka lahko počutimo, kot da nas je nebeški Oče usmeril narobe, nas zapustil ali da mu preprosto ni mar.
Ampak to ni res.
Pravzaprav se prav v takih časih zmede in srce parajočih izzivov vselej spomnim, kaj pomeni povsem zaupati v Gospoda. Moram dopustiti, da moja pot učenca in moja vera postaneta osmišljeni in da spreminjata življenja, namesto da postaneta samodejnost in rutina. Predsednik Nelson je tudi učil: »Vaša cvetoča vera vam bo pomagala spremeniti izzive v neprimerljivo rast in priložnosti.«
Vidim, kako me je odločitev za vero v Jezusa Kristusa blagoslovila na več načinov, kot sem kdaj pomislila, da je mogoče. To ne pomeni, da vedno ubežim žalosti, težavam ali zmedi, ampak to pomeni, da vem, kam se lahko obrnem za mir in stabilnost.
Predsednik Nelson nas ljubeče opominja: »Prosim, vedite to: Če se vam vse in vsakdo na svetu, ki mu zaupate, izneveri, se vam Jezus Kristus in njegova Cerkev ne bosta nikoli izneverila.«
Ne glede na to, s čim se v življenju soočate, naj gre za neizpolnjena pričakovanja, pritiske glasov sveta, družinske težave, težave z duševnim zdravjem, finančno nestabilnost, srčno bolečino, nepravičnost ali druge izzive, bi vas prosila, da še naprej zaupate v Gospoda. Popolnoma se zaveda vaših okoliščin. Pozna vas. Za vas ima pripravljene čudovite blagoslove. Celo v tistih trenutkih, ko mu nočete zaupati, se vseeno odločite za to. Njegove obljube so zanesljive. V ustreznem času vas bo vodil v radost, upanje in čudeže.
To počne zame, ker mu še naprej zaupam.