»Čudovite priprave na življenje«, Liahona, julij 2024.
Čudovite priprave na življenje
Življenja fantov in deklet bodo za vselej blagoslovljena zaradi tega, kar se bodo naučili na misijonu.
Že od malih nog sem bil vselej očaran nad navdušenjem misijonarjev. Neki misijonar je na zakramentnem sestanku v moji majhni veji v Minasu v Urugvaju pričeval in izrazil svoje občutke o svojem misijonu. Njegove besede so se mi usidrale v misli in srce.
»Nekega dne,« sem si rekel, »bom služil misijon.«
Nekoliko kasneje sem imel kot duhovnik priložnost spremljati misijonarje pri lekcijah. Biti misijonar pri šestnajstih letih je bila nepozabna izkušnja!
Ko sem dopolnil osemnajst let, se je z misijona vrnilo več mladih iz moje veje, tudi moja sestra Ana, ki se je vrnila z misijona v Argentini. Tudi njihove izkušnje in pričevanja so mi segla v srce.
Ko se je bližal moj devetnajsti rojstni dan, sem želel posredovati svoje podatke, da bom šel razglašat Odrešenikov evangelij in služil v njegovem vinogradu (gl. Nauk in zaveze 75:2). Pripravil sem misijonarsko dokumentacijo in jo poslal. Ko je prišel moj vpoklic, sem odprl pismo, ki ga je podpisal predsednik Spencer W. Kimball, in prebral, da bom služil v urugvajsko-paragvajskem misijonu. Služil bom v svoji domovini! Vesel sem bil priložnosti, da bom razglašal »vesele novice o veliki radosti, in sicer večni evangelij« (Nauk in zaveze 79:1).
Po dvourni vožnji z avtobusom sem prispel v misijonsko pisarno v Montevideu v Urugvaju. Predsednik misijona me je oddelil za misijonarja Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in mi dodelil družabnika. Že tistega popoldneva sva začela trkati na vrata.
Na začetku so bili trenutki, ko misijon ni bil tako vznemirljiv, kot sem si predstavljal, da bo. Na srečo sem imel poslušnega in delavnega družabnika, ki mi je pomagal odkriti, kakšno radost občutiš, če se zatopiš v služenje Gospodu. Njegov zgled me je blagoslavljal ves čas misijona.
Toda moje priprave za predstavnika Odrešenika Jezusa Kristusa so se začele veliko prej.
Vse se je začelo s kravatno sponko
Januarja 1962, ko sem bil star šest let, sta pred očetovo trgovino z nakitom prispela misijonarja, ki sta hotela nadomestiti kravatno sponko, ki jo je eden od njiju izgubil. Tam sta zaslišala, kako nekdo igra na kitaro. Ko sta povprašala o tem, ju je moj oče povabil, naj vstopita in spoznata njegovega prijatelja.
Med pogovorom sta oče in njegov prijatelj misijonarja vprašala, ali igrata kitaro. En starešina je rekel, da igra malo. Očetov prijatelj mu je podal kitaro in ga prosil, naj igra. Zaigral je nekaj pesmi, medtem ko je njegov družabnik pel.
Misijonarjevo preprosto iskanje kravatne sponke je pripeljalo do tega, da se je moja družina seznanila z evangelijem Jezusa Kristusa. Z misijonarjema smo postali dobri prijatelji in začeli poslušati lekcije. Evangelijsko seme je bilo posajeno in je začelo rasti, najprej v moji materi Elsi in mojih sestrah Ani in Stelli, nato pa še v meni.
Od tistega dne se je v moji družini poglabljala ljubezen do misijonarskega dela. Služil sem misijon, moji sinovi so služili misijon, zdaj pa se najini vnuki začenjajo pripravljati na misijon, služijo misijon in tako ustvarjajo tretji rod misijonarjev.
Biti misijonar ni vedno lahko. Preden sta fant ali dekle pripravljena na misijon, so potrebne priprave. Starši, družina in cerkveni voditelji so pri tem lahko dober zgled in delujejo kot ekipa, da bi mlade pripravili že zgodaj v mladosti.
Pri pripravah jim lahko pomagate tudi tako, da jih naučite praktičnih veščin. Veščine, denimo varčevanje denarja, pranje in likanje oblačil, šivanje, loščenje čevljev, kuhanje, pogovor z drugimi in služenje drugim, jim bodo na misijonu prišle prav. Sodelovanje na seminarju in inštitutu prav tako pripomore pri teh pripravah in dopolnjuje tisto, kar so se naučili doma ter v svojih zborih in razredih.
Naša podpora naj se nadaljuje tudi, ko so na misijonu. Lepo je slišati čudovite izkušnje, ki jih imajo naši misijonarji skoraj vsak dan. Del teh izkušenj smo lahko tudi mi, če se obrnemo na tiste, ki jih učijo. Na primer, mati enega od misijonarjev, ki je učil našo družino, je navezala stik z mojo mamo, ji dolga leta pisala in ji pomagala ostati na poti zavez.
Ko bomo prihodnjim misijonarjem pomagali pri pripravah, bi se morali spomniti, da je misijonarsko delo veliko več kot običaj v Cerkvi – je Gospodovo povabilo in zapoved (gl. Matej 28:19). Na začetku sta bila Adam in Eva poučena o evangeliju. Nato sta evangelij poučevala svoje otroke (gl. Mojzes 5:6–12). »In tako se je začelo pridigati evangelij, od začetka, ko so ga razglasili sveti angeli, poslani iz Božje navzočnosti.« (Mojzes 5:58)
To pridiganje se zdaj nadaljuje z vojsko več kot 71.000 misijonarjev. Toda potrebujemo jih še več, veliko več, na prvih linijah - vojsko misijonarjev in članov.
Kaj se lahko naučimo na misijonu
Na misijonu sem se navadil na misijonarsko delo in začel globlje razmišljati o našem sporočilu. Vedno sem menil, da evangelij izpričuje resnico, vendar sem močno želel vedeti, da izpričuje resnico. Molil sem, se postil, preučeval, delal in nato čakal na odgovor.
Nekega dne sem med lekcijo prebral poročilo Josepha Smitha o prvem videnju:
»[N]atanko nad svojo glavo [sem] zagledal snop svetlobe, ki je bila močnejša od sijaja sonca, ki se je postopoma spuščala, dokler ni legla name. /…/
Ko je svetloba legla name, sem zagledal dve bitji, katerih sijaja in slave ni moč opisati, ki sta stali nad menoj v zraku. Eden od njiju mi je spregovoril, me poklical po imenu in rekel, pokazujoč na drugega: To je moj ljubljeni Sin. Poslušaj ga!« (Joseph Smith – Življenjska zgodba 1:16–17)
V tistem trenutku sem začutil, da mi Sveti Duh potrjuje, da je to, kar učim, res. Prerok Joseph Smith je zares videl Očeta in Sina; in Mormonova knjiga je Božja beseda in s Svetim pismom pričuje o našem Odrešeniku. Kakšen mir je to prineslo moji duši. Celo desetletja kasneje mi še vedno ogreje srce.
Moj misijon je bil podoben pridobivanju duhovnega magisterija. Življenja fantov in deklet bodo za vselej blagoslovljena zaradi tega, kar se bodo naučili na misijonu. Med drugim se naučijo, kako:
-
vsak dan preučevati, moliti, učiti in udejanjati evangelijska načela;
-
živeti z družabnikom štiriindvajset ur na dan;
-
skrbeti za svoje zdravje;
-
načrtovati;
-
izboljšati voditeljske sposobnosti;
-
pravilno vzpostaviti odnos z drugimi ljudmi;
-
iskati, poslušati in prejemati vodstvo Svetega Duha.
Fantje in dekleta, ki služijo misijon, bodo okrepljeni in pripravljeni, da se bodo soočili z življenjskimi izzivi, ko bodo še naprej udejanjali to, kar so se naučili na misijonu.
Danes je pravi dan
Naš ljubi prerok, predsednik Russell M. Nelson, je učil:
»Še nikdar v zgodovini sveta znanje o Odrešeniku ni bilo bolj osebnostno pomembno in koristno za vsako človeško dušo. Predstavljajte si, kako hitro bi bili razrešeni spori po svetu – in tisti v naših zasebnih življenjih – če bi se vsi odločili slediti Jezusu Kristusu in prisluhniti njegovim naukom.«
Danes je pravi dan, da pokažemo značaj in pogum ter oznanjamo evangelij Jezusa Kristusa. Danes je pravi dan, da se naši mladi pripravijo na služenje v Gospodovem bataljonu na oznanjevalskem ali neoznanjevalskem misijonu. Svet vas potrebuje! Treba je okrepiti kolena, dvigniti roke in pridigati resnico (gl. Nauk in zavez 81:5).
Naj nas naslednje Gospodovo povabilo spodbudi k dejanjem in da bi prapor resnice dvignili z močjo:
»Glejte, povem vam, da je moja volja, da pojdite /…/
povzdigujoč svoj glas kakor z glasom trobente, razglašajoč resnico glede na razodetja in zapovedi, ki sem vam jih dal.
In tako boste, če boste zvesti, /…/ okronani s častjo in slavo in nesmrtnostjo in večnim življenjem.« (Nauk in zaveze 75:3–5)