Melkizedekovo duhovništvo in ključi
V Cerkvi se polnomočje duhovništva izvaja pod vodstvom duhovniškega voditelja, ki ima ključe tega duhovništva.
Odločil sem se, da bom še več govoril o Božjem duhovništvu, o temi, o kateri so že prej govorili trije govorniki, ki so nas učili o tem, kako duhovništvo blagoslavlja ženske, mladenke in mladeniče.
Duhovništvo je božanska moč in polnomočje, ki nam je zaupano, da ga uporabljamo pri Božjem delu v korist vsem Božjim otrokom. Duhovništvo niso tisti, ki so bili posvečeni v duhovniško službo oziroma tisti, ki uporabljajo njegovo polnomočje. Duhovništvo niso moški z duhovništvom. Medtem ko posvečenih moških ne bi smeli imenovati duhovništvo, je prav, da jih imenujemo bratje z duhovništvom.
Moč duhovništva obstaja tako v Cerkvi kot v družinski organizaciji. Vendar duhovniška moč in duhovniško polnomočje v Cerkvi in v družini delujeta drugače. Vse to je v skladu z načeli, ki jih je postavil Gospod. Namen Božjega načrta je voditi Božje otroke do večnega življenja. Zemeljske družine so bistvene za ta načrt. Cerkev obstaja zato, da poskrbi za nauk, polnomočje in uredbe, potrebne za nadaljevanje družinskih odnosov v večnostih. Tako se družinska organizacija in Cerkev Jezusa Kristusa dopolnjujeta. Blagoslovi duhovništva – na primer polnost evangelija in uredbe, kot so krst, potrditev in prejetje daru Svetega Duha, tempeljska obdaritev in večna poroka – so na voljo tako moškim kot ženskam.1
Duhovništvo, o katerem zdaj govorimo, je Melkizedekovo duhovništvo, ki je bilo obnovljeno v začetku obnove evangelija. Josepha Smitha in Oliverja Cowderyja so posvetili Peter, Jakob in Janez, ki so razglasili, »da posedujejo ključe kraljestva in razdobja polnosti časov.« (Nauk in zaveze 128:20) Ti apostoli so to polnomočje prejeli od samega Odrešenika. Vsa druga polnomočja ali službe v duhovništvu so dodatek Melkizedekovemu duhovništvu (Nauk in zaveze 107:5), ker »ima pravico do predsedovanja in ima moč in polnomočje nad vsemi službami v cerkvi v vseh dobah sveta« (Nauk in zaveze 107:8).
V Cerkvi se polnomočje višjega, Melkizedekovega duhovništva, in nižjega oziroma Aronovega duhovništva izvaja pod vodstvom duhovniškega voditelja, kot je škof ali predsednik, ki ima ključe tega duhovništva. Da bi razumeli izvajanje duhovniškega polnomočja v Cerkvi, moramo razumeti načelo duhovniških ključev.
Melkizedekove duhovniške ključe kraljestva so podelili Peter, Jakob in Janez, vendar to ni končalo obnove duhovniških ključev. Nekateri ključi duhovništva so prišli kasneje. Po posvetitvi prvega templja v tem razdobju v Kirtlandu v Ohiu so trije preroki – Mojzes, Elias in Elija – obnovili »[ključe] tega razdobja«, vključno s ključi, ki se nanašajo na zbiranje Izraela in delo v Gospodovih templjih (gl. Nauk in zaveze 110), kot je predsednik Eyring pravkar tako prepričljivo opisal.
Najbolj znan primer delovanja ključev je izvajanje duhovniških uredb. Uredba je svečano dejanje, ki predstavlja sklenitev zavez in obljubo blagoslovov. V Cerkvi se vse uredbe izvaja po odobritvi duhovniškega voditelja, ki ima ključe za tisto uredbo.
Uredbo običajno izvaja nekdo, ki so ga posvetili v službo v duhovništvu in deluje pod vodstvom tistega, ki ima duhovniške ključe. Na primer, bratje z različnimi službami v Aronovem duhovništvu izvajajo uredbo zakramenta pod ključi in vodstvom škofa, ki ima ključe Aronovega duhovništva. Isto načelo se nanaša na duhovniške uredbe v templju, ki jih izvajajo ženske. Čeprav ženske nimajo službe v duhovništvu, izvajajo svete tempeljske uredbe z dovoljenjem predsednika templja, ki ima ključe za tempeljske uredbe.
Drug primer duhovniškega polnomočja pod vodstvom tistega, ki ima ključe, je poučevanje moških in žensk, ki so poklicani, da učijo evangelij bodisi v razredih v svojem oddelku bodisi med misijonarskim oznanjevanjem. Drugi primeri so moški, ki imajo vodstvene položaje v oddelku in izvajajo duhovniško polnomočje pri svojem vodenju zaradi svojega poklica, po oddelitvi ter pod vodstvom duhovniškega voditelja, ki ima ključe v oddelku oziroma kolu. Tako v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni izvajamo in prejemamo polnomočje in moč duhovništva.2
Duhovniško polnomočje se prav tako izvaja v družinah svetih iz poslednjih dni in jih blagoslavlja. Z družino mislim poročen par moškega z duhovništvom in ženske ter njune otroke. Dodajam še odstopanja od idealnih partnerskih zvez zaradi smrti ali ločitve.
Načelo, da se duhovniško polnomočje lahko izvaja le pod vodstvom nekoga, ki ima ključe za to službo, je v Cerkvi temeljno, vendar se ne nanaša na družino. Na primer, oče predseduje in izvaja duhovništvo v svoji družini s polnomočjem duhovništva, ki ga ima. Ne potrebuje navodil oziroma odobritve nekoga, ki ima duhovniške ključe, da bi izvajal različne družinske naloge. Te vključujejo svetovanje družinskim članom, vodenje družinskih posvetov, dajanje duhovniških blagoslovov ženi in otrokom ali dajanje blagoslovov za zdravje družinskim članom ali drugim.3 Cerkveni voditelji učijo družinske člane, vendar ne vodijo izvajanja duhovniškega polnomočja v družini.
Če je oče odsoten in je vodja družine mati, veljajo ista načela. Predseduje v svojem domu in je odločilna pri tem, da s svojo obdaritvijo in pečatenjem v templju prinese duhovniško moč in blagoslove svoji družini. Čeprav nima polnomočja, da bi dajala duhovniške blagoslove, ki jih lahko dajo samo tisti, ki imajo določeno službo v duhovništvu, lahko pri vodenju družine izvaja vse ostale vloge. Tako udejanja moč duhovništva za dobro otrok, ki jim predseduje na svojem vodstvenem položaju v družini.4
Če bi očetje zvesto spoštovali duhovništvo v svojih družinah, bi to pripomoglo k poslanstvu Cerkve bolj kot vse drugo, kar morda počnejo. Očetje, ki imajo Melkizedekovo duhovništvo, naj svoje polnomočje udejanjajo »s prigovarjanjem, z velikim potrpljenjem, z ljubeznivostjo in krotkostjo in z nehlinjeno ljubeznijo« (Nauk in zaveze 121:41). To visoko merilo za izvajanje vsega duhovniškega polnomočja je v družini nadvse pomembno. Bratje z duhovništvom naj tudi spolnjujejo zapovedi, zato da bodo imeli duhovniško moč za blagoslavljanje družinskih članov. Prav tako naj razvijajo ljubeče družinske odnose, zato da jih bodo družinski člani želeli prositi za blagoslove. In starši naj spodbujajo več duhovniških blagoslovov v družini.5
Na teh konferenčnih sestankih, ko za kratek čas iščemo zavetje pred zemeljskimi skrbmi zaradi uničujoče pandemije, so nas učili velika načela večnosti. Vsakega od nas spodbujam, naj ima oko »predano«, da bomo sprejeli te resnice o večnosti, tako da bo naše telo »polno svetlobe« (3 Nefi 13:22).
Odrešenik je v svoji pridigi množicam, zapisani v Svetem pismu in Mormonovi knjigi, učil, da so umrljiva telesa lahko polna svetlobe ali polna teme. Mi seveda želimo biti polni svetlobe, Odrešenik pa nas je učil, kaj naj naredimo, da se bo to zgodilo. Poslušati bi morali sporočila o resnicah večnosti. Kot primer je uporabil naše oko, skozi katerega prihaja svetloba v naše telo. Če bo naše »oko predano« – drugače rečeno, če se osredotočamo na prejemanje večne luči in razumevanja – je pojasnil, »bo celo tvoje telo polno svetlobe« (Matej 6:22; 3 Nefi 13:22). Če pa bo naše »oko zlobno« – in sicer, če iščemo zlobo in to vnesemo v svoje telo – je opozoril, »bo celo tvoje telo polno teme« (23. verz). Drugače rečeno, svetloba ali tema v naših telesih je odvisna od tega, kako vidimo – oziroma sprejmemo – večne resnice, ki nas jih učijo.
Slediti bi morali Odrešenikovemu klicu, naj iščemo in prosimo za razumevanje resnic večnosti. Obljublja, da je naš Oče v nebesih vsakogar voljan učiti resnic, ki jih išče (gl. 3 Nefi 14:8). Odrešenik nam obljublja, da se nam bodo resnice večnosti odprle, če to želimo in imamo predano srce, da bi jih prejeli (gl. 3 Nefi 14:7–8).
Satan si nasprotno želi, da bi zbegal naše misli oziroma da bi nas zavedel glede tako pomembnih stvari, kot je delovanje Božjega duhovništva. Odrešenik je svaril glede »lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi« (3 Nefi 14:15). Ponudil nam je naslednji preizkus, da bi se nam pomagal odločiti za resnico med različnimi nauki, ki nas lahko zmedejo: »Spoznali jih boste po njihovih sadovih,« je učil. (3 Nefi 14:16) »Dobro drevo ne more obroditi slabega sadu, niti slabo drevo ne [more obroditi] dobrega sadu.« (18. verz) Torej, gledati moramo rezultate – »sadove« – načel, ki jih učijo, in ljudi, ki jih učijo. To je najboljši odgovor na številne pomisleke, ki jih slišimo proti Cerkvi in njenemu nauku in praksam in voditeljem. Preizkusite to, kar je učil Odrešenik. Glejte sadove – rezultate.
Ko razmišljamo o sadovih evangelija in o obnovljeni Cerkvi Jezusa Kristusa, nas radosti, kako se je Cerkev za časa življenja zdaj živih članov razširila iz krajevnih občestev goratega zahoda Združenih držav do tega, da večina od več kot šestnajstih milijonov članov prebiva v državah izven Združenih držav. Zaradi te rasti je Cerkev vse bolj sposobna, da pomaga svojim članom. Pomagamo spolnjevati zapovedi, izpolnjevati odgovornosti za pridiganje obnovljenega evangelija, zbirati Izrael in graditi templje po vsem svetu.
Vodi nas prerok, predsednik Russell M. Nelson, ki ga je Gospod uporabil kot voditelja, da bi dosegel napredek, ki ga vselej čutimo v več kot dveh letih njegovega vodenja. Zdaj bomo blagoslovljeni, da bomo prisluhnili predsedniku Nelsonu, ki nas bo učil, kako pospešiti naš napredek v obnovljeni Cerkvi Jezusa Kristusa v teh časih izzivov.
Pričujem o resničnosti tega in se vam pridružujem v molitvi za našega preroka, ki ga bomo zdaj poslušali, v imenu Jezusa Kristusa, amen.