»Božji čudeži se nadaljujejo«, Liahona, julij 2023
Portreti vere
Božji čudeži se nadaljujejo
Spoznal sem, da so prepričanja svetih iz poslednjih dni bolj skladna s Svetim pismom kot trditev, da je Sveto pismo nadomestilo preroke in razodetja. Res sem se vzradostil, ko sem spoznal, da morda živim v sodobnih »svetopisemskih časih«.
Fotografija z avtorjevim dovoljenjem
Devetega novembra 1989 je vzhodnonemški vladni uradnik pomotoma naznanil, da prebivalci glavnega mesta lahko od zdaj naprej prehajajo berlinski zid. Nekaj minut pozneje običajno zdolgočaseni mejni stražarji niso imeli druge izbire, kot da so veliki in vse večji množici dovolili zapustiti ozemlje Nemške demokratične republike.
Z najboljšim prijateljem Jakubom Górowskijem sva – takrat še najstnika – nepričakovani čudež spremljala po televiziji iz našega doma na Poljskem. Svet je bil resnično kot v ognju, vendar ne uničevalnem. Duh svobode in upanja je prežel srca milijonov ljudi.
Z Jakubom sva sanjala o tem, da se bova nekega dne iz Poljske preselila na Zahod – na Dansko, Švedsko, v Zahodno Nemčijo. Navdihovali so naju ameriški filmi in televizijske oddaje. Moja najljubša oddaja je bila The Wonder Years (Zlata leta). Všeč mi je bilo vzdušje ameriškega predmestnega življenja.
Po moje nihče na obeh straneh železne zavese ni pričakoval konca hladne vojne. Toda nebeški Oče je imel drugačen načrt. Nismo vedeli, a leta 1975 je predsednik Spencer W. Kimball (1895–1985) povabil svete iz poslednjih dni, naj »odločno in nenehno prosijo Gospoda, naj odpre vrata narodov in omehča srca kraljev in vladarjev, da bi lahko misijonarji vstopili v vse dežele in učili evangelij«.1
Dve leti pozneje je predsednik Kimball obiskal Varšavo na Poljskem. Nekega jutra je predsednik Kimball v spremstvu majhne skupine svojih sodelavcev, med katerimi je bil tudi starešina Russell M. Nelson, zapustil hotel, se sprehodil mimo groba neznanega vojaka in vstopil v Saski park. Nedaleč od velikega vodnjaka, ki tam stoji še danes, je pokleknil in ponovno posvetil Poljsko za oznanjevanje evangelija.
Sledilo je desetletje nemirov in množičnih protestov. Medtem ko odrasli niso zaupali političnim voditeljem in so jim nasprotovali, je veliko mladih dvomilo o nekaterih vrednotah, izročilih in stališčih svojih staršev. S prijateljem Jakubom sva čutila razočaranje nad krščanstvom, kot sva ga razumela. On je izgubil zanimanje za vero na splošno, mene pa so pritegnile filozofije, ki so izvirale iz Azije.
Aprila 1990 sva z Jakubom štopala v Avstrijo. Na Dunaju sva srečala dve prijetni ženski, ki sta stali na pločniku živahne ulice. Ena od njiju je v rokah držala Mormonovo knjigo v poljščini. Povedala nama je, kako je Jezus prišel med prebivalce starodavne Amerike, in obljubila, da nama bo knjigo poslala na dom, če ji bova dala svoja naslova. Odprla sva tudi svoja adresarja in prepisala naslove številnih najinih prijateljev. Menila sva, da bodo prijetno presenečeni, če bodo prejeli darilo.
Nekaj mesecev pozneje je bil ustanovljen misijon Poljska –Varšava in v naše mesto so prišli štirje misijonarji. Pozneje sem izvedel, da je veliko število »priporočil« – naslovov najinih prijateljev – igralo ključno vlogo pri odločitvi, da naše mesto odprejo za misijonarje. Na moje presenečenje mi je nekaj mesecev pozneje Jakub povedal, da sta ga obiskala dva »mormonska« misijonarja in da se je odločil pridružiti njuni cerkvi.
Njegovo naznanilo me je prizadelo. Več let sem se trudil, da bi v njem spodbudil zanimanje za veroizpoved, vendar brez uspeha. Kako sta ga lahko kar naenkrat spreobrnila neznanca iz druge države? Bil sem odločen, da se bom soočil z njima in Jakubu pokazal, da v debati z mano nimata nikakršnih možnosti.
Začutil sem nekaj posebnega
Ko sem zagledal mlada, nasmejana misijonarja, ki sta stala na vratih stanovanja mojih staršev, sem pozabil na svoj cilj, da jima dokažem, da se motita. Bila sta srečna in zabavna. Postavila sta mi veliko vprašanj o meni in mojih prepričanjih. Pokazala sta spoštovanje do mojih prepričanj. Pozneje sta mi povedala, da sta si med prvim srečanjem z arogantnim fantom z dolgimi lasmi in raztrganimi kavbojkami, ki je kadil cigarete, težko predstavljala, da me bo kdaj zanimalo postati privrženec Jezusa Kristusa. A v njuni prisotnosti sem čutil nekaj posebnega in pritegnilo me je, da je bila po mojem vedenju njihova cerkev edina krščanska veroizpoved, ki verjame v predsmrtni obstoj.
Name sta naredili vtis tudi njuni pričevanji in trdni prepričanji Jakuba in Roberta Żelewskega, njegovega novega prijatelja iz Cerkve. Robert je bil psiholog, inteligenten, a prizemljen človek, ki je s svojimi vpogledi in izkušnjami okrepil moje zanimanje za vero svetih iz poslednjih dni.
Vse, kar sta mi povedala starešini, Jakub in Robert, je bilo osupljivo, zlasti nauk o načrtu odrešitve, ki se začne s predzemeljskim življenjem in konča s tremi stopnjami slave. Vendar nisem videl smisla, da bi se pridružil Cerkvi, dokler ne bom mogel bolje razumeti njihovih edinstvenih prepričanj. Kakor sem krščanstvo razumel sam, je v preteklosti Bog delal čudeže, pošiljal angele in klical preroke, a vse to je spadalo v svetopisemske čase. Ko je bilo Sveto pismo dokončano, človeštvo ni več potrebovalo čudežev in razodetij, saj Sveto pismo vsebuje vse, kar moramo vedeti.
Do preboja je prišlo med našim pogovorom o velikem odpadu in obnovi polnosti evangelija po preroku Josephu Smithu. Spoznal sem, da so njihova prepričanja bolj skladna s Sveto pismo kot trditev, da je Sveto pismo nadomestilo preroke in razodetja. Res sem se vzradostil, ko sem spoznal, da morda živim v sodobnih »svetopisemskih časih«.
Pripravljen sem bil iskreno prositi Boga za osebno razodetje, a odgovor ni prišel. Nazadnje sem rekel: »Nebeški Oče, če si Josepha Smitha poklical za svojega preroka, bom izpolnjeval vse zapovedi, ki si jih razkril po njem.« Tedaj sem z gotovostjo prejel odgovor v srcu in umu in vedel sem, da je Bog obnovil polnost evangelija in da jo najdemo v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.
Jakub se je krstil 3. novembra 1990 in je ostal zvest do svoje smrti v tragični nesreči med pohodom dve desetletji pozneje. Sam sem se Cerkvi pridružil 11. januarja 1991, odločen, da bom služil misijon. Roberta so poklicali za prvega lokalnega predsednika naše veje in peljal me je vse do Freiburga v Nemčiji, da sem lahko prejel tempeljsko obdaritev. Med zadnjim razgovorom z njim sem obljubil, da se bom po služenju v misijonu Illinois Chicago vrnil na Poljsko in s pomočjo svojih misijonarskih izkušenj krepil Cerkev v naši državi.
Dve leti pozneje me je moj predsednik misijona prepričal, da bi se moral izobraževati v Ameriki na Univerzi Brighama Younga. Toda nikoli nisem pozabil obljube, ki sem jo dal Robertu.
Po poroki leta 2000 sem se z ženo, ki je bila leta 1988 statistka v šesti epizodi serije The Wonder Years, preselil nazaj na Poljsko. Udeležujeva se cerkvenih sestankov v Krakovu, vzgajava dva fanta in ohranjava tesne stike s starejšima otrokoma. Starejši sin je pred kratkim sporočil, da se je odločil, da bo služil redni misijon.
Poleti 2021 sem družino peljal v Berlin in ji pokazal mesto, kjer je nekoč stal zid. Ta Božjim služabnikom ne preprečuje več, da bi ljudem v Vzhodni Evropi podali sporočilo o obnovi. Božji čudeži se nadaljujejo tudi v današnjem času.