Ko v svojem življenju vidimo Odrešenikove čudeže

starešina Carlos A. Godoy

od sedemdeseterih

Štiri lekcije iz Odrešenikovega ozdravljenja slepega

V življenju napočijo trenutki, ko upamo in molimo za čudeže. Morda za najdražjega ali v naše dobro. Upamo, da bo prošnja uslišana, da se bo težavna situacija uredila, zagrenjena duša omehčala in bo Gospod čudežev to razrešil tako, kot si želimo. Kadar rezultat ni tak, kakor pričakujemo, ali v časovnem okviru, za katerega smo molili, se običajno sprašujemo, zakaj.

Moroni uči: »In opomnil bi vas, moji ljubljeni bratje, da pomnite, da je isti včeraj, danes in za vekomaj in da vsi ti darovi, o katerih sem govoril, ki so duhovni, nikoli ne bodo prenehali, in sicer tako dolgo, dokler bo stal svet, drugače kakor samo z nevero človeških otrok.« (Moroni 10:19)

So darovi in čudeži, o katerih pišejo sveti spisi, še vedno na voljo v današnjem času? Kako izpolnimo pogoje za te blagoslove? Se Odrešenik zaveda, kaj se dogaja v našem življenju, in nas je pripravljen rešiti iz naših izzivov?

Kot osnovo za odgovor na ta vprašanja bi rad uporabil čudež, ko Odrešenik slepemu povrne vid. (Za primere gl. Matej 9:27–31, 12:22–23, Marko 8:22–26, 10:46–52, Janez 9:1–11.)

Kaj se o Odrešenikovem poslanstvu naučimo iz njegovih čudežev?

Da bi razumeli vpliv čudeža na nas in v našem življenju, začnimo z opredelitvijo, kaj čudež je. Čudeži »naj bi Judom dokazali, da je Jezus bil Kristus. /…/ Veliko jih je bilo simboličnih in so učili /…/ božanske resnice. /…/ Čudeži so bili in so odgovor na vero in jo najboljše spodbujajo. Nikoli se niso zgodili brez molitve, občutne potrebe in vere.«¹

Starešina Ronald A. Rasband iz zbora dvanajstih apostolov je to povedal preprosto in lepo:

»Čudeži so božanska dejanja, prikazovanja in izrazi Božje brezmejne moči ter potrditev, da ‘je isti včeraj, danes in za vekomaj’. [Moroni 10:19] /…/

Čudeži so razširitev Božjega večnega načrta; čudeži so življenjsko pomembni vse od nebes do zemlje.«²

Tako nam bo pri proučevanju Odrešenikovih čudežev in učenju iz njih koristilo, če se bomo spomnili, da vsak čudež kaže na nekaj, kar presega sam dogodek, in bomo iskali posebne resnice o Bogu in njegovem delu.

Pogovorimo se o nekaterih resnicah, ki se jih lahko naučimo iz Odrešenikovih čudežev, ko je slepim povrnil vid. Razdelimo jih lahko na naslednje štiri lekcije.

1. Povrnitev vida je bilo znamenje Mesija

Starodavni preroki, ki so pričevali o Mesijevem prihodu, so govorili o čudežih, ki jih bo delal, med drugim tudi o vračanju vida slepim.

Sveti angel je povedal kralju Benjaminu, da bo Odrešenik »šel med ljudi in delal velike čudeže, kot je zdravljenje bolnih, obujanje mrtvih« (Mozija 3:5, gl. tudi Izaija 35:4–5).³

Tako čudeži vračanja vida slepim potrjujejo te prerokbe o Odrešenikovem prihodu in njegovem delovanju med Božjimi otroki.

2. Jezus je luč sveta

Ta resnica je bila jasno izrečena, ko je Jezus naletel na moža, ki je bil slep od rojstva (gl. Janez 9:1–11). Ko so učenci vprašali, ali se je rodil slep zaradi greha, je Jezus zanikal, »ampak da se na njem razodenejo Božja dela« (3. verz). Preden je Odrešenik možu povrnil vid, je rekel: »Dokler sem na svetu, sem luč sveta« (5. verz).

Starešina Bruce R. McConkie (1915–1985) iz zbora dvanajstih apostolov je pojasnil: »Preden je Jezus dejansko odprl oči slepemu, je svoje poslušalce spomnil na svoje prejšnje besede: ‘Jaz sem luč sveta’, kot bi jih želel učiti: ‘Kadarkoli se spomnite, da sem dejansko odprl oči slepih, se spomnite tudi, da sem prišel, da duhovno prinesem očem luč.’«⁴

Ne smemo pozabiti, kako pogosto se v svetih spisih greh obravnava kot moralno slepoto in osvoboditev od greha kot odpravljanje te slepote. Ta, ki je »luč sveta«, je s tem dogodkom simbolično pokazal na višje delo, zaradi katerega je prišel na svet, da ga opravi.

3. Vera je predhodnica čudežev

Ko je Jezus hodil po ulicah Kafarnauma, sta mu sledila dva slepa moža, ki sta zaklicala: »Usmili se naju, Davidov sin!« Nato ju je nagovoril in ju vprašal: »Ali verujeta, da morem to storiti?« Odgovorila sta: »Da, Gospod.«

To, da sta verjela, da jima Gospod lahko pomaga, sta dokazala tako, da sta mu vztrajno sledila, in sta mu takoj in odkrito priznala to vero, ko ju je vprašal. Odrešenik se je dotaknil njunih oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini veri!« Učinek je bil takojšen: »[O]či so se jima odprle« (Matej 9:27–31).

Starešina McConkie je opazil: »Jezus je pri odpiranju oči slepih pogosto, tako kot tukaj, združil svoj izgovorjeni ukaz z nekim fizičnim dejanjem. Ob tej in drugih priložnostih se je dotaknil slepih oči.«

Zakaj je Odrešenik to storil? »Niti eno od teh neobičajnih /…/ dejanj ni bistveno za izvajanje zdravilne moči,« je pojasnil starešina McConkie. A vemo, da je vera predhodnica čudežev, torej »je bil očiten Učenikov namen, da utrdi vero slepim ali nemim«.⁵

4. Čudeži včasih pridejo vrstico za vrstico

Ljudje v Betsajdi so pripeljali slepega k Jezusu. Jezus ga je povedel iz mesta, mu »s slino omočil oči, položil nanj roke«. Možu se je vid tedaj le delno povrnil, tako mu je Odrešenik »ponovno položil roke na oči« in mu povsem povrnil vid. (Gl. Marko 8:22–26.)

Starešina McConkie je izpostavil resnice, ki se jih lahko naučimo iz tega dogodka:

»Zdi se, da so zaporedni primeri dejanskega stika z Jezusom nekomu brez vida vlili dodatno upanje, gotovost in vero.

/…/ Ljudje bi si morali z vso močjo in vero prizadevati za zdravilno milostljivost, četudi zadošča le za delno ozdravitev. /…/ Nato lahko prejmejo dodatno zagotovilo in vero, da bodo povsem ozdraveli in se počutili dobro. Ljudje od duhovnih bolezenskih tegob pogosto ozdravijo postopoma, korak za korakom, ko življenje uskladijo z božanskimi načrti in cilji.«⁶

S tem, ko je Gospod ta čudež izvedel v dveh različnih korakih, je slepemu pomagal, da se je pripravil in prejel celovit blagoslov. Mar opazimo ta vzorec tudi, ko sami prosimo za čudeže – nekaj, kar bi morali storiti ali ne smeli storiti, preden smo pripravljeni na posredovanje z višav?

Vera v primeru neozdravljenja

Čeprav vidimo pomen vere pri opravljanju čudežev, je pomembno upoštevati, da včasih celo najzvestejšim svetim želje in prošnje ne bodo uslišane.

Starešina David A. Bednar iz zbora dvanajstih apostolov nas je učil:

»Pravičnost in vera sta zagotovo bistveni pri premikanju gora – če je premikanje gora v skladu z Božjimi nameni in v skladu z Božjo voljo. Pravičnost in vera sta gotovo bistveni pri ozdravljenju bolnih, gluhih in hromih – če je takšno zdravljenje v skladu z Božjimi nameni in v skladu z Božjo voljo. Tako se številne gore ne bodo premaknile, tudi če imamo močno vero. In vsi bolni in bolehni ne bodo ozdravljeni. Če bi bilo vse nasprotovanje omejeno, če bi bile odpravljene vse bolezni, potem bi bili poglavitni cilji Očetovega načrta onemogočeni.

Veliko lekcij, ki naj bi se jih naučili v zemeljskem življenju, lahko pridobimo le preko tega, kar doživljamo in včasih trpimo. In Bog pričakuje in nam zaupa, da se bomo z začasnimi nadlogami smrtnika spopadali z njegovo pomočjo, tako da se lahko naučimo, kar se moramo naučiti, in bomo sčasoma postali to, kar naj bi postali v večnosti.«⁷

Pričevanjem starodavnih in današnjih prerokov bi želel dodati svoje pričevanje. Čudeži se še vedno dogajajo med nami. Odrešenik Jezus Kristus je vir vse moči, luči in pomoči. Pričujem, da smo z vero vanj lahko ozdravljeni, če pa nismo ozdravljeni, lahko najdemo mir v Princu miru, Luči sveta in Zdravilcu vseh zdravilcev.