mladi odrasli

Spremembe, s katerimi se želimo – in nočemo – soočiti

starešina Ciro Schmeil

od sedemdeseterih

Kakšen je vaš dolgoročni cilj? Če veste, kaj želite doseči, boste pripravljeni in celo vzhičeni, da boste v življenju kaj spremenili.

Ste morali kdaj spremeniti nekaj, za kar niste imeli prave motivacije? Ali spremeniti nekaj, kar niste pričakovali, da boste morali?

Pred približno 15 leti mi je zdravnik rekel, da moram spremeniti življenjski slog: »Začni živeti bolj aktivno, sicer ne boš dolgo živel,« mi je rekel. Njegovo opozorilo sem vzel resno. Odločil sem se, da se bom začel ukvarjati s tekom.

Da bi bila ta sprememba življenjskega sloga uspešna, sem moral imeti v mislih dolgoročno perspektivo, če bi imel namreč le kratkoročno, ne bi prišel daleč.

Moj dolgoročni cilj je, da vsako leto pretečem en maraton. Zaradi tega cilja lažje vsak dan vstanem in tečem, ker vem, da bom moral na določen dan naslednjega leta preteči 42,2 kilometra. Vsak teden disciplinirano treniram in izpolnjujem svoje kratkoročne cilje, saj vem, da me pripravljajo na dan tekmovanja.

Včasih se pojavi nekaj, kar me preizkuša in ustavi, denimo vreme. Morda je zunaj prevroče ali prehladno ali morda dežuje. Zato moram teči v notranjosti na tekalni stezi, čeprav bi bistveno raje tekel na ulici. Tudi poškodbe me poskušajo ustaviti. Morda si pred tekom nisem pravilno raztegnil stegenske mišice, zato sem si jo nategnil. Morda pa se nisem poškodoval po svoji krivdi. A ne glede na to, kako se to zgodi, ne smem odnehati, saj vem, da bom naslednje leto tekel maraton. Tako spremenim svoj trening. Naberem si moči in se vrnem k teku.

Tek me je veliko naučil o evangeliju. Vsi imamo dolgoročni evangeljski cilj, da bi vztrajali do konca in dosegli povzdignjenje. Vendar si postavljamo kratkoročne cilje, denimo vsakotedensko prejemanje zakramenta v cerkvi, ki nam pomagajo, da to dosežemo. Ko delamo napake, se duhovno poškodujemo. Vendar ne odnehamo. Pokesamo se in se vrnemo na pot. Dolgoročni cilj lahko dosežemo le z nenehnimi majhnimi spremembami, ki nam bodo pomagale ostati na pravi poti.

Odločitev za spremembo

Več kot deset let sem delal kot višji podpredsednik podjetja Walmart v Braziliji. Z družino smo bili finančno stabilni, užival sem v delu in dobro živel. Toda delo je bilo zahtevno. Zahtevalo je, da sem veliko potoval, kar je vplivalo na družino in služenje v Cerkvi. Po enajstih ali dvanajstih letih je postajalo prehudo.

Z ženo sva se posvetovala in predlagala, da to službo pustim. Pogovorila sva se še z otroki in skupaj smo rekli: »Čas je za spremembo.«

Ko sem dal odpoved, sem iz višjega podpredsednika padel v brezposelnost. Trajalo je skoraj eno leto, da sem našel in sprejel novo službo. Ko sem navsezadnje sprejel službo v majhnem nepremičninskem podjetju v Združenih državah Amerike, sem imel dober občutek. To delo mi je omogočilo, da sem več časa posvetil temu, kar je zares pomembno.

A drugi so mi govorili, da sem nor. Zakaj bi zapustil stabilno službo zaradi nepremičninskega podjetja, za katerega nihče ni niti slišal? In se preselil čez pol sveta v Združene države Amerike?

Imeli so prav, odločili smo se za veliko spremembo. Vendar so se motili, saj to ni bila slaba izbira.

Za zamenjavo službe in selitev v novo državo smo potrebovali veliko vere, a Gospod je poskrbel za nas. In imel sem več časa za izpolnjevanje svojih obveznosti kot mož, oče in član oddelka.

Verjamem, da so spremembe obvezne za doseganje naših potencialov. Nikoli ne bomo postali to, kar nebeški Oče želi, da postanemo, če bomo v življenju stali na mestu. Nebeškemu Očetu pa postanemo podobni, ko se z vero zavestno spreminjamo.

Ko smo prisiljeni k spremembam

Druga velika sprememba, ki se je zgodila v moji družini, je bila, ko je v prometni nesreči umrl moj najmlajši brat. Tega nismo izbrali ali želeli ne zanj ne za nas in še vedno je boleče, tudi po desetih letih. Če smo k spremembam prisiljeni, nikdar ni enostavno.

Toda spremembe, ki jih ne izberemo, se lahko prelevijo tudi v priložnosti za krepitev naše vere v nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa. Kadar nam gre vse po načrtih, je lahko ostati zvest. Ali pa lahko ohranimo vero in vztrajamo, ko nam spremembe niso naklonjene?

Ločitev, neplodnost, brezposelnost, bolezen in druge podobne boleče izkušnje niso izkušnje, ki se jih nadejamo in jih načrtujemo. Zaradi njih se lahko počutimo, kot da življenja nimamo pod nadzorom. Vendar to ni povsem res – sredi neželenih okoliščin še vedno obstaja nekaj, kar lahko nadzorujete. Postavite si lahko majhne cilje, tudi samo cilj, da preživite še en dan. Uspelo vam bo! Vse lahko prenesete s potrpežljivostjo! (Gl. Alma 38:4.)

Jožef iz Egipta je odličen primer za to. V življenju je bil velikokrat prisiljen v spremembe – dvakrat je izgubil svobodo! (Prvič, ko so ga bratje prodali v suženjstvo, in drugič, ko ga je Potifar zaprl v ječo.) Toda Jožef se ni zlomil, ker so bile njegove okoliščine nezaželene ali nenačrtovane. Prilagodil se je in zorel skozi svoje izkušnje. In navsezadnje je rešil svojo družino in celoten narod. Gospod ga je ves čas oblikoval in pripravljal (gl. 1 Mojzes 37–46).

Težko je biti potrpežljiv, ko vsiljene spremembe zamajejo vaš načrt, vendar ne pozabite, da je dolgoročni cilj doseči povzdignjenje. Nebeški Oče ve, kaj potrebujemo, da pridemo do tega: »Sedaj ne zmorete prenesti Božje navzočnosti, niti delovanja angelov; zatorej bodite še naprej potrpežljivi, dokler ne boste izpopolnjeni.« (Nauk in zaveze 67:13)

Spremembe nam pomagajo, da postanemo podobni Odrešeniku

Nebeški Oče vas ima rad in želi, da bi bili uspešni. Želi, da bi bili srečni. In pripravil je načrt, da boste dosegli oboje.

Ko vidim, da je zemeljsko življenje to, kar naj bi bilo – trening – postanejo spremembe v mojem življenju bolj smiselne. S spremembami lažje dosežem dolgoročni cilj, da postanem podoben Odrešeniku Jezusu Kristusu. Vem, da ima nebeški Oče isti dolgoročni cilj zame in za vse svoje otroke. Tako kot je moj zdravnik vedel, da moram nekaj spremeniti zaradi svojega zdravja, tudi Bog jasno vidi spremembe, ki jih moramo narediti, da bi mu postali podobni. Podpira nas in nam zagotavlja vire, kot so sveti spisi, lokalno občestvo in živi prerok, ki nam pomagajo pri našem prizadevanju, da bi se spremenili na bolje.

V najtežjih dneh – tistih dneh, ko je težko vstati iz postelje in obuti tekaške copate, ko veste, da se morate pokesati, ali ko se spopadate z neko drugo nepričakovano spremembo – se spomnimo na Božjo neskončno ljubezen in kako si želi, da bi bili še srečnejši, kot smo prav zdaj.

To nam daje moč, da naredimo spremembe, h katerim nas spodbuja Duh. In lažje zaupamo, da so nepričakovane spremembe, ki smo jih prisiljeni narediti, del njegovega načrta za našo največjo srečo.