Z drugačno notranjo držo do pričevanja

Dara Layton

Prvič sem imela preprosto, pristno seme vere.

Slika

različne vrtnarske stvari, tudi lončnica, ki jo držita dve roki

Odraščala sem v Cerkvi – obiskovala sem dejavnosti, sodelovala pri družinski molitvi in proučevanju svetih spisov. Vendar nisem imela pravega pričevanja. Nisem vedela, ali verjamem v Boga ali njegovega Sina. Nisem vedela, ali Mormonova knjiga izpričuje resnico.

Želela sem si pričevanje, vendar sem se počutila razočarano, potem ko sem velikokrat molila, ne da bi čutila, da sem prejela odgovor. Začela sem se spraševati: »Če je Bog resničen, zakaj mi tega ne pokaže? Zakaj me pusti, da sedim tu in se sprašujem?«

Če pogledam nazaj, lahko jasno vidim, zakaj nisem dobila odgovora: Nisem vložila pravega truda. Enkrat na teden sem pet minut brala svete spise in pričakovala neko izkušnjo z razodetjem samo zato, ker sem zanjo prosila.

Nisem razumela, da je vera načelo delovanja.

Seme vere

Vsak, ki bi me pogledal, bi rekel, da sem »dejavna« v Cerkvi, vendar še vedno nisem vedela, ali je Cerkev prava. A res sem želela vedeti.

Zato sem se odločila, da bom služila misijon. Napačno sem domnevala, da bom kot misijonarka samodejno dobila več odgovorov od Boga. Še vedno nisem vložila veliko truda v molitev ali proučevanje, vendar sem kmalu dobila svojo zadolžitev.

Na začetku misijona sem med spletnim usposabljanjem med pandemijo zaradi medlega truda težko čutila Duha. Potem pa sem prišla v središče za usposabljanje misijonarjev. In čas, ki sem ga tam preživela, je bil najbolj duhovna izkušnja v mojem življenju. Takrat sem prvič imela preprosto, pristno seme vere.

Spreminjanje

Ko sem navsezadnje prispela na misijon, mi je bilo težko. Počutila sem se, kot da je skromno pričevanje, ki sem ga pridobila, izginilo.

Nekega dne sem jokala, potem pa se mi je v glavi pojavil spomin. Oče me je običajno spraševal, kakšen je bil moj dan v šoli, in vedno sem rekla, da je bil dolgočasen. On pa je rekel: »To pa zato, ker si ga ti naredila dolgočasnega. Če želiš, da je šola zabavna, si jo naredi zabavno.« Spoznala sem, da lahko svoj čas na misijonu izkoristim za učenje in rast ali pa sem nesrečna.

Zato sem bolj iskreno kot kdaj prej molila in nebeškemu Očetu povedala, da bom poskušala spremeniti svojo notranjo držo. Po tem sem začutila motivacijo, da vložim še več truda. Začela sem resnično proučevati, moliti in premišljevati in sčasoma se je tisti kanček pričevanja vrnil – in še naprej rasel. Čutila sem manj nezadovoljstva in začela sem odkrivati radost v evangeliju.

Kar damo, to tudi dobimo

Ko ste nezadovoljni zaradi občutka, da vaša vera ne raste, se morda sprašujete, ali Bog obstaja in ali mu je mar. Toda naučila sem se, da je vedno z nami in nam bo pomagal okrepiti vero in pričevanje, če prevzamemo odgovornost in vložimo trud (gl. Moroni 10:4).

Starešina Robert D. Hales (1932–2017) iz zbora dvanajstih apostolov je dejal: »Čeprav je videti, da ni natančne formule, po kateri bi vsak od nas prejel pričevanje, se zdi, da obstaja razpoznaven vzorec.«¹ Ta vzorec zajema tudi iskreno željo po spoznavanju resnice, molitev, pripravljenost, da služimo, kamor smo poklicani, prizadevanje za poslušnost, proučevanje in udejanjanje svetih spisov v življenju ter držo ponižnosti.

Nikoli ne bi okrepila vere, če ne bi spremenila svoje notranje drže, upoštevala tega vzorca in se z vsem srcem povezala z nebeškim Očetom in Jezusom Kristusom. Ko sem spremenila to, sem začela prejemati odgovore in verjeti resnicam.

Sestra Rebecca L. Craven, druga svetovalka v generalnem predsedstvu Mladenk, je nedavno dejala: »To, da smo učenci Jezusa Kristusa, zahteva več kot samo upanje in vero. /…/ Zahteva, da nekaj naredimo.«² Sama sem spoznala, da to drži: kar vložim v evangelij, to tudi dobim.

Za opazovalce je moja stopnja dejavnosti v Cerkvi verjetno videti enaka, kot je bila vedno. Toda predanost evangeliju se je v mojem srcu spremenila. In to pomeni vso razliko.

Avtorica živi v Washingtonu v ZDA.