Duhovniške moči
Poveličanje svetega duhovništva, ki ga imate, je bistveno za Gospodovo delo v vaših družinah in cerkvenih poklicih.
Moji ljubi bratje, slišali smo razodeto objavo predsednika Russella M. Nelsona. Slišali smo pomembne ugotovitve starešin Christoffersona in Rasbanda ter predsednika Eyringa. Kar bo še rečenega, vključno več s strani predsednika Nelsona, bo dopolnilo to, kar boste vi, Gospodovi voditelji in bratje z duhovništvom, sedaj naredili v svojih odgovornostih. Da vam bom pri tem pomagal, bom obnovil nekaj temeljnih načel upravljanja z duhovništvom, ki ga imate.
I. Duhovništvo
Melkizedekovo duhovništvo je božansko polnomočje, ki ga je Bog poveril za dovršitev svojega dela, da bi človek prejel večno življenje (Moses 1:39). Leta 1829 so ga Josephu Smithu in Oliverju Cowderyju podelili Odrešenikovi apostoli Peter, Jakob in Janez (gl. NaZ 27:12). Ni besed, s katerimi bi opisali, kako sveto in močno je.
Duhovniški ključi so moči za vodenje in izvajanje duhovniškega polnomočja. S tem ko so apostoli Josephu in Oliverju podelili Melkizedekovo duhovništvo, so jima prav tako dali ključe za vodenje izvajanja slednjega (gl. NaZ 27:12–13). Tistikrat pa niso bili podeljeni vsi duhovniški ključi. Vsi ključi in potrebno znanje za to razdobje polnosti časov (NaZ 128:18) so dani vrstico za vrstico (v. 21). Sedem let kasneje so bili v kirtlandskem templju dani dodatni ključi (gl. NaZ 110:11–16). Ti ključi so bili dani za vodenje duhovniškega polnomočja v dodatnih zadolžitvah, ki so bile dane tistikrat, kot je npr. krst za mrtve.
Pri Melkizedekovem duhovništvu ne gre za status ali nalepko. To je božanska moč, ki jo imamo v zaupanju, da jo uporabljamo v korist Božjega dela za Božje otroke. Vselej bi si morali zapomniti, da možje, ki imajo duhovništvo, niso »duhovništvo«. Ni primerno, da pravimo »duhovništvo in ženske«. Reči bi morali »bratje z duhovništvom in ženske«.
II. Služba v vlogi služenja
Sedaj pa premislimo, kaj Gospod Jezus Kristus pričakuje od tistih, ki imajo njegovo duhovništvo – kako naj duše pripeljemo k njemu.
Predsednik Joseph F. Smith je učil: »Resnično je bilo rečeno, da je Cerkev organizirana popolno. Edina težava je, da se te organizacije v celoti ne zavedajo dolžnosti, ki jih imajo. Ko se bodo v celoti prebudile za to, kar se od njih zahteva, bodo zvesteje opravljale svoje dolžnosti, Gospodovo delo pa bo v svetu še močnejše in silovitejše in vplivnejše.«1
Predsednik Smith je tudi svaril:
»Od Boga danih častnih nazivov /.../, ki so povezani z raznimi službami in redi svetega duhovništva, ne bi smeli uporabljati ne pojmovati kot nazive, ki jih je podelil človek; niso za občudovanje, niti niso izraz gospodovalnosti, temveč prej določila ponižnega služenja pri delu tistega Gospodarja, glede katerega izpovedujemo, da mu služimo. /.../
Delamo za odrešenje duš in čutiti bi morali, da je to največja dolžnost, ki nam je dana. Zatorej bi morali čutiti pripravljenost, da bi žrtvovali vse, če bi bilo treba, za Božjo ljubezen, človekovo odrešitev in zmagoslavje Božjega kraljestva na zemlji.«2
III. Duhovniške službe
V Gospodovi Cerkvi imajo službe v Melkizedekovem duhovništvu različne vloge. Nauk in zaveze velike duhovnike omenja kot stalne predsednike oziroma služabnike v različnih kolih, razkropljenih v tujini (NaZ 124:134). Starešine omenja kot stalne duhovnike v Božji cerkvi (NaZ 124:137). Naj zdaj navedem še druge nauke o teh ločenih vlogah.
Veliki duhovnik deluje in služi v duhovnih stvareh (gl. NaZ 107:10, 12). Predsednik Joseph F. Smith je prav tako učil: »Ker je bil posvečen za velikega duhovnika, bi moral čutiti, da mora /.../ biti vzor starim in mladim, vreden posnemanja, in bi se moral postaviti v položaj pravičnega učitelja, in sicer ne le z navodili, temveč zlasti z vzorom – in mlajšim predajati koristne izkušnje, pridobljene z leti – in tako vsak postane močnejši sredi skupnosti, v kateri prebiva.«3
Starešina Bruce R. McConkie iz zbora dvanajsterih je o dolžnostih starešine učil: »Starešina je služabnik Gospoda Jezusa Kristusa. /.../ Pooblaščen je, da pri služenju bližnjim deluje namesto Gospodarja. /.../ On je Gospodov zastopnik.«4
Starešina McConkie je kritiziral zamisel, da je nekdo »samo starešina«. »Vsak starešina v Cerkvi ima toliko duhovništva kot predsednik Cerkve ...« je dejal. »Kdo je starešina? Pastir, ki služi v ovčji čredi Dobrega Pastirja.«5
V tej pomembni vlogi služenja v ovčji čredi Dobrega Pastirja v Melkizekovem duhovništvu ni razlike med službami velikega duhovnika in starešine. Gospod v dolgem 107. razdelku Nauka in zavez izjavlja, da imajo veliki duhovniki po redu Melkizedekovega duhovništva pravico delovati v svoji službi, pod vodstvom predsedstva, ko opravljajo duhovne stvari, in tudi v službi starešine [oziroma v vsaki službi v Aronovem duhovništvu] (NaZ 107:10; gl. tudi v. 12).
Najpomembnejše načelo za vse brate z duhovništvom je tisto, ki ga v Mormonovi knjigi uči prerok Jakob. Potem ko so ju z bratom Jožefom posvetili za duhovnika in učitelja ljudi, je izjavil: »In svojo službo sva poveličevala Gospodu, prevzemajoč nase odgovornost, da bodo grehi ljudi prišli nad najino lastno glavo, če jih Božje besede nisva poučevala z vso marljivostjo.« (JakK 1:19)
Bratje, naše dolžnosti bratov z duhovništvom so resne zadeve. Druge organizacije so lahko zadovoljne s posvetnimi merili izvajanja glede predaje sporočil in opravljanja drugih vlog. Mi pa, ki imamo Božje duhovništvo, imamo božansko moč, ki celo odloča o vstopu v celestialno Božje kraljestvo. Imamo namen in odgovornost, ki ju je Gospod opredelil v razodetem uvodu v Nauk in zaveze. Svetu naj bi razglašali,
da vsak človek lahko govori v imenu Boga Gospoda, in sicer Odrešenika sveta;
zato da se bo vera na zemlji lahko povečala;
zato da bo lahko uvedena Gospodova večna zaveza;
da bodo šibki in preprosti polnost njegovega evangelija lahko razglašali koncem sveta (NaZ 1:20–23).
Da bomo to božansko naročilo lahko izpolnili, moramo zvesto »poveličati« svoje duhovniške poklice in odgovornosti (gl. NaZ 84:33). Starešina Harold B. Lee je pojasnil, kaj pomeni poveličati duhovništvo: »Ko brat prejme duhovništvo, postane Gospodov predstavnik. Na svoj poklic bi moral gledati, kakor če bi šel po Gospodovih opravkih. To je pomen tega, da poveličamo duhovništvo.«6
Bratje, če bi vas sam Gospod torej prosil, da pomagajte enemu njegovih sinov ali hčera – kar je storil po svojih služabnikih – ali bi to naredili? In če bi, ali bi delovali kot njegovi predstavniki, ki gredo po Gospodovih opravkih, zanašajoč se na njegovo obljubljeno pomoč?
Starešina Lee je povedal še en nauk glede poveličevanja duhovništva: »Ko nad nečim držite povečevalno steklo, je videti večje, kakor če bi gledali s prostim očesom; tako je s povečevalnim steklom. /.../ Če torej nekdo poveliča svoje duhovništvo – torej če ga naredi večjega, kot je sprva mislil, da je, in pomembnejšega, kot je kdo drug mislil, da je – je to način, kako poveličate svoje duhovništvo.«7
Naj vam povem primer duhovniškega brata, ki poveliča svoje duhovniške odgovornosti. Tole mi je povedal starešina Jeffrey D. Erekson, družabnik na kolski konferenci v Idahu. Jeffrey se je kot mlad poročeni starešina, ki je bi strašno reven in je čutil, da ne bo zmogel zaključiti zadnjega leta visokošolskega študija, odločil, da bo študij opustil in sprejel privlačno ponudbo za službo. Nekaj dni kasneje je k njemu domov prišel predsednik zbora starešin. »Ali razumeš pomen duhovniških ključev, ki jih imam?« je vprašal predsednik zbora starešin. Ko je Jeffrey rekel, da ga, mu je predsednik povedal, da ga Gospod, odkar je slišal, da namerava opustiti študij, muči v nočeh brez spanca, naj Jeffreyju preda njegovo sporočilo: »Kot predsednik tvojega zbora starešin ti svetujem, da študija ne opustiš. To je Gospodovo sporočilo zate.« Jeffrey je šolanje nadaljeval. Leta kasneje sem ga srečal kot uspešnega poslovneža in ga slišal, kako je poslušalstvu bratov z duhovništvom govoril: »Tisti [nasvet] mi je povsem spremenil življenje.«
Brat z duhovništvom je poveličal svoje duhovništvo in poklic in to je »popolnoma spremenilo življenje« še enega Božjega otroka.
IV. Duhovništvo v družini
Doslej sem govoril o vlogah duhovništva v Cerkvi. Sedaj bom govoril o duhovništvu v družini. Začel bom s ključi. Načelo, da se duhovniško polnomočje lahko izvaja le pod vodstvom nekoga, ki ima ključe za to vlogo, je v Cerkvi temeljno, vendar se ne nanaša na izvajanje duhovniškega polnomočja v družini.8 Oče, ki ima duhovništvo, v družini predseduje s polnomočjem duhovništva, ki ga ima. Ni potrebno, da bi dobil navodila ali odobritev duhovniških ključev, zato da bi družinskim članom svetoval, imel družinske posvete, dal ženi in otrokom duhovniške blagoslove oziroma družinskim članom ali drugim dal blagoslove za zdravje.
Če bi očetje poveličali duhovništvo v svojih družinah, bi to pripomoglo k poslanstvu Cerkve tako kot vse drugo, kar bi utegnili delati. Očetje, ki imajo Melkizedekovo duhovništvo, bi morali spolnjevati zapovedi, zato da bodo imeli duhovniško moč za blagoslavljanje družinskih članov. Očetje bi prav tako morali razvijati ljubeče družinske odnose, zato da jih bodo družinski člani želeli prositi za blagoslove. In starši bi morali spodbujati več duhovniških blagoslovov v družini.
Očetje, z ženami sodelujte kot z »enakovredni partnerji«, kakor uči razglas o družini!9 In očetje, ko imate privilegij za izvajanje svoje duhovniške moči in vpliva, to delajte s prepričevanjem, veliko potrpežljivostjo, blagostjo in krotkostjo in nehlinjeno ljubeznijo (NaZ 121:41). To visoko merilo za izvajanje duhovniškega polnomočja je v družini nadvse pomembno. Predsednik Harold B. Lee je, takoj ko je postal predsednik Cerkve, obljubil naslednje: »Duhovniška moč, ki jo imate, ni nikdar bolj čudovita kot takrat, ko imate doma krizo, resno bolezen ali neko veliko odločitev, ki jo je treba sprejeti. /.../ Duhovniški moči, ki je moč vsemogočnega Boga, je podeljena moč za izvajanje čudežev, če je takšna Gospodova volja, toda zato, da to duhovništvo lahko uporabljamo, ga moramo biti vredni izvajati. Nezmožnost razumevanja tega načela je nezmožnost prejeti blagoslove tega, da to veliko duhovništvo imamo.«10
Moji ljubi bratje, poveličanje svetega duhovništva, ki ga imate, je bistveno za Gospodovo delo v vaših družinah in vaših cerkvenih poklicih.
Pričujem o njem, katerega duhovništvo to je. Zaradi njegovega odkupnega trpljenja in žrtvovanja in vstajenja je vsem moškim in ženskam zajamčena nesmrtnost in priložnost za večno življenje. Vsak od nas bi moral zvesto in marljivo opraviti svoj del v tem velikem delu Boga, našega večnega Očeta, v imenu Jezusa Kristusa, amen.