Bodite verni, ne neverni
Vsak dan si namerno vzemimo čas, da stopimo iz sveta in se povežemo z nebesi.
Zgodilo se je nedolgo tega, ko sem se prebudil in se pripravil na preučevanje svetih spisov. Segel sem po pametnem telefonu in se usedel na stol poleg postelje, da bi odprl aplikacijo Evangelijska knjižnica. Odklenil sem telefon in hotel začeti s preučevanjem, ko sem zagledal pol ducata obvestil o besedilnih sporočilih in e-pošti, ki so prišli ponoči. Pomislil sem: »Sporočila bom hitro pregledal, nato pa takoj nadaljeval s svetimi spisi.« No, čez dve uri sem še vedno prebiral besedilna sporočila, e-pošto, novice in objave na družbenih medijih. Ko sem se zavedel, koliko je ura, sem se panično začel pripravljati na dan. Tisto jutro svetih spisov nisem preučeval in se posledično duhovno nisem nahranil, kakor sem upal.
Duhovna hrana
Prepričan sem, da se številnim med vami dogaja enako. Sodobne tehnologije so nam na veliko načinov v blagoslov. Lahko nas povežejo s prijatelji in družino, s podatki in z novicami o aktualnih dogodkih po svetu. Vendar nas lahko tudi odtegnejo od najpomembnejše povezave: povezave z nebesi.
Naj ponovim, kar je rekel naš prerok, predsednik Russell M. Nelson: »Živimo v svetu, ki je zapleten in vse bolj konflikten. Stalna razpoložljivost družbenih medijev in štiriindvajseturni krog novic nas bombardirata z nenehnimi sporočili. Če hočemo ohraniti upanje, da se bomo prebili skozi neskončno množico mnenj in človeških filozofij, ki napadajo resnico, se moramo naučiti prejeti razodetje.«
Predsednik Nelson nas je nadalje posvaril, da »v prihodnjih dneh duhovno ne bo mogoče preživeti brez stalnega vpliva Svetega Duha, ki nas vodi, usmerja in tolaži«.1
Predsednik Boyd K. Packer je pred leti pripovedoval o čredi jelenov, ki je bila zaradi močnega sneženja ujeta izven svojega naravnega okolja in se je soočila z možnim stradanjem. Nekaj dobro mislečih ljudi je v prizadevanjih, da bi jelene rešili, na tistem področju odložilo cele tovornjake sena – jeleni ga navadno ne jedo, vendar so upali, da jim bo pomagalo preživeti zimo. Na žalost so večino jelenov kasneje našli mrtvih. Seno so zaužili, vendar jih ni nahranilo, in so s polnimi želodci izstradali do smrti.2
Veliko sporočil, ki nas bombardira v dobi informatike, je duhovnih ustreznikov sena za jelene – z njimi se lahko hranimo ves dan, a nas ne bodo nahranila.
Kje najdemo pravo duhovno hrano? Na družbenih medijih najpogosteje ni med najbolj priljubljenimi. Najdemo jo, ko se na poti zavez prebijamo naprej, »nenehno trdno držeč se železnega droga«, in jemo sad drevesa življenja.3 To pomeni, da si moramo vsak dan namerno vzeti čas, da stopimo iz sveta in se povežemo z nebesi.
Lehi je v sanjah videl ljudi, ki so sad okusili, a so ga nato opustili zaradi vpliva velike in prostorne zgradbe, ponosa sveta.4 Možno je, da mladi odraščajo v družinah svetih iz poslednjih dni, se udeležujejo vseh pravih cerkvenih sestankov in razredov, v templju celo sodelujejo pri uredbah, nato pa odpadejo »na prepovedane poti in se [izgubijo]«.5 Zakaj se to zgodi? V veliko primerih zato, ker se niso resnično spreobrnili, čeprav so bili v toku duhovnosti. Jedli so, a niso bili nahranjeni.
Nasprotno pa sem srečal veliko mladih svetih iz poslednjih dni, ki ste bistri, močni in verni. Veste, da ste sinovi in hčere Boga in da ima za vas pripravljeno delo. Ljubite ga »z vsem srcem, odločnostjo, umom in močjo«.6 Spolnjujete zaveze in služite drugim, začenši doma. Udejanjate vero, se kesate in vsak dan postajate boljši in to vam prinaša trajno radost. Pripravljate se na tempeljske blagoslove in druge priložnosti, ki jih boste imeli kot pravi Odrešenikovi privrženci. In svet pripravljate na drugi prihod, tako da vse kličete, naj pridejo h Kristusu in prejmejo blagoslove njegove odkupne daritve. Povezani ste z nebesi.
Da, soočate se z izzivi. Tako kot se vsak rod. To so naši dnevi in biti moramo verni, ne neverni. Pričujem, da Gospod ve za naše izzive in da nas z vodenjem predsednika Nelsona pripravlja, da se bomo z njimi soočili. Verjamem, da nas je prerok nedavno zato pozval k cerkvi, katere središče je dom, kar delamo v naših zgradbah, pa je le njena podpora,7 da bi nam v teh dneh duhovne podhranjenosti pomagal preživeti – celo uspeti.
Dom kot središče
Kaj pomeni cerkev, katere središče je dom? Domovi so po svetu lahko videti zelo različno. Lahko pripadate družini, ki je v Cerkvi že veliko rodov. Ali pa ste v družini edini član Cerkve. Lahko ste poročeni ali samski, z otroki, ki še živijo doma ali nič več.
Ne glede na okoliščine lahko svoj dom napravite za središče evangelijskega učenja in življenja. To preprosto pomeni, da prevzamete odgovornost za svojo spreobrnitev in duhovno rast. To pomeni, da upoštevamo nasvet predsednika Nelsona, naj »dom [prenovimo] tako, da bo postalo svetišče vere«.8
Hudič vas bo skušal prepričati, da duhovna hrana ni potrebna, ali še bolj zvito, da lahko počaka. Je mojster v tem, da vas zamoti in avtor odlašanja. Zbudil vam bo pozornost do tega, kar je videti nujno, dejansko pa ni tako pomembno. Napravil bo, da nas bo skrbelo in vznemirjalo »veliko stvari«, zato da bomo zanemarili »le eno /…/ potrebno«.9
Kako hvaležen sem za »dobre starše«10, ki so nas otroke vzgajali v domu s stalno duhovno hrano, v ljubečih odnosih in z zdravimi rekreativnimi dejavnostmi! Nauki, ki so mi jih dali v mladosti, so se izkazali za zelo koristne. Starši, z otroki bodite v dobrih odnosih. Potrebujejo več vašega časa, ne manj.
Ob cerkveni podpori
Pri tem vam ob strani stoji Cerkev s svojo podporo. Naše izkušnje v cerkvi lahko okrepijo duhovno hranjenje, ki se dogaja doma. Letos smo tovrstno cerkveno podporo doslej videli v Nedeljski šoli in Osnovni. Še več je bomo videli tudi v Aronovem duhovništvu in Mladenkah. Učni načrt teh sestankov bo z začetkom januarja nekoliko spremenjen. Še se bo osredotočal na ustrezne evangelijske teme, vendar se bodo slednje ravnale po priročniku Pridi in hodi za menoj – za posameznike in družine. Gre za majhno spremembo, vendar lahko močno vpliva na duhovno hranjenje mladih.
Kakšno podporo še nudi Cerkev? V cerkvi vzamemo zakrament, s pomočjo katerega vsak teden obnovimo svojo zavezanost Odrešeniku. In v cerkvi se zberemo z drugimi verniki, ki so sklenili iste zaveze. Ljubeči odnosi, ki jih razvijemo z drugimi učenci Jezusa Kristusa, lahko močno podpirajo učenje, katerega glavnina se izvaja doma.
Ko mi je bilo štirinajst let, smo se z družino preselili v novo sosesko. Zdaj se vam to morda ne zdi strašna tragedija, sam pa sem slednje takrat doživljal kot nekaj pogubnega. To je pomenilo, da me bodo obdajali ljudje, ki jih nisem poznal. To je pomenilo, da bodo vsi drugi mladeniči v mojem oddelku hodili na drugo šolo kot jaz. In z dojemanjem štirinajstletnika sem pomislil: »Kako sta mi starša to lahko naredila?« Čutil sem, da je moje življenje uničeno.
Vendar sem na dejavnostih Mladeničev spoznal druge člane zbora in postali so moji prijatelji. Poleg tega pa so se člani škofovstva in svetovalca Aronovega duhovništva začeli posebej zanimati za moje življenje. Hodili so na moje športne dogodke. Napisali so mi spodbudna sporočila, ki jih hranim še danes. Z mano so ostali v stikih še potem, ko sem šel na kolidž in na misijon. Eden od njih je bil celo na letališču, ko sem prišel domov. Večno bom hvaležen za te dobre brate in njihovo kombinacijo ljubezni in visokih pričakovanj. Usmerili so me k nebesom in življenje je postalo svetlo, srečno in radostno.
Kako kot starši in voditelji mladim pomagamo, da niso sami, ko hodijo po poti zavez? Poleg tega, da razvijamo pristne odnose, jih vabimo na velika in majhna srečanja – od konferenc Za moč mladih in mladinskih taborov do tedenskih dejavnosti zborov in razrednih dejavnosti. Nikdar ne podcenjujte moči, ki jo prinašajo srečanja s tistimi, ki si prav tako prizadevajo, da bi bili močni. Škofje in drugi voditelji, prosim, osredotočite se na hranjenje otrok in mladih v svojih oddelkih. Potrebujejo več vašega časa, ne manj.
Najsi ste voditelji, sosedje, člani zborov ali preprosto iz občestva svetih, če imate priložnost, da se dotaknete življenj mladih, jim pomagajte, da se bodo povezali z nebesi. Vaš vpliv je morda prav tista »cerkvena podpora«, ki jo potrebujejo.
Bratje in sestre, pričujem, da je na čelu te Cerkve Jezus Kristus. Navdihuje naše voditelje in nas vodi k duhovni hrani, ki jo potrebujemo za preživetje in uspeh v poslednjih dneh. Z njeno pomočjo bomo verni, ne neverni. V imenu Jezusa Kristusa, amen.