Ne zavajaj me
Če bomo spolnjevali Božje zapovedi, bomo vselej vodeni po pravi poti in ne bomo zavedeni.
Danes bi vsem rad ponudil besede svéta, zlasti vam, odraščajoči rod – otroci v Osnovni, mladeniči in mladenke. Gospodov prerok današnjih dni, predsednik Russell M. Nelson, vas ima nadvse rad – tako zelo, da je lani številnim med vami govoril na posebnem svetovnem predvajanju duhovnih minut z naslovom »Izraelovo upanje«.1 Predsednika Nelsona pogosto slišimo, da vas imenuje natanko tako – »Izraelovo upanje«, odraščajoči rod in prihodnost obnovljene Cerkve Jezusa Kristusa.
Moji mladi prijatelji, začel bi rad tako, da bi vam povedal dve družinski zgodbi.
102. dalmatinec
Ko sem se pred leti vrnil iz službe, sem presenečen opazil, da je vse popackano z belo barvo – tla, garažna vrata in naša hiša iz rdeče opeke. Prizorišče sem si ogledal pobližje in ugotovil, da je barva še sveža. Njena sled je vodila na dvorišče za hišo, zato sem ji sledil. Tam sem našel svojega petletnega sina, ki je s čopičem v roki lovil našega psa. Naš lepi črni labradorec je bil že skoraj na pol bel!
»Kaj delaš?« sem vprašal z animiranim glasom.
Sin se je ustavil, me pogledal, pogledal psa, pogledal čopič, od katerega je kapljala bela barva, in rekel: »Rad bi, da bi bil Milo videti kot psi s črnimi pikami v filmu – saj veš, v tistem o 101 dalmatincu.«
Našega psa sem imel rad. Zdel se mi je popoln, toda tisti dan je sin menil drugače.
Progasta mucka
Moja druga zgodba se vrti okrog starega prastrica Groverja, ki je živel v hiši na deželi, daleč iz mesta. Bil je že zelo v letih. Premišljevala sva, da se morata najina sinova srečati z njim, preden bo umrl. Zato smo se nekega popoldneva odpravili na dolgo vožnjo do njegove preproste hiše. Usedli smo se k pogovoru in predstavila sva mu sinova. Nismo se še dolgo pogovarjali, ko sta se najina fantiča, morda sta imela pet in šest let, hotela ven igrat.
Stric Grover, ki je slišal njuno prošnjo, se je sklonil k njima. Njegov obraz je bil tako zguban in za fanta tako neznan, da sta se ga nekoliko prestrašila. Z resnim glasom jima je rekel: »Bodita previdna – zunaj je veliko dihurjev.« Ko sva z Leo to slišala, sva se nemalo zdrznila; zaskrbelo naju je, da ju bo dihur poškropil! Fanta sta se kmalu šla ven igrat, mi pa smo se pogovarjali naprej.
Ko smo bili kasneje v avtu na poti domov, sem ju vprašal: »Ali sta videla kakšnega dihurja? Eden od njiju je odgovoril: »Ne, nobenega nisva videla, sva pa videla črno mucko z belima progama na hrbtu!«
Veliki slepar
Ob teh zgodbah o nedolžnih otrocih, ki odkrijejo nekaj o življenju in stvarnosti, se lahko nasmehnemo, vendar ponazarjata tudi nekaj globljega.
V prvi zgodbi je najin sinček za ljubljenčka imel lepega psa; kljub temu je zgrabil vedro barve in se s čopičem roki odločil, da bo ustvaril stvarnost po lastni podobi.
V drugem poročilu se fanta niti malo nista zavedala zoprne nevarnosti, s katero sta se soočila pri dihurju. Ker nista zmogla pravilno ugotoviti, na kaj sta dejansko naletela, sta tvegala, da bosta utrpela malce neprijetnih posledic. To sta zgodbi o zmotni identiteti – o predpostavki, da je žival v resnici nekaj drugega. V obeh primerih so bile posledice malenkostne.
Kakor koli, danes se številni borijo z istimi vprašanji večjih razsežnosti. Bodisi stvari ne zmorejo videti, kakršne resnično so, ali pa so nezadovoljni z resnico. Ne samo to, danes so v igri sile, namerno ustvarjene zato, da nas odpeljejo od najvišje resnice. Te prevare in laži močno presegajo nedolžno zmotno identiteto in imajo pogosto hude, ne malenkostne posledice.
Satan, oče laži in veliki slepar, hoče, da dvomimo o stvareh, kakršne resnično so, in bodisi večne resnice prezremo ali pa jih spremenimo v nekaj, kar je videti prijetnejše. »Z Božjimi svetimi se bojuje«2 in že tisočletja tuhta in Božje otroke prepričuje, naj verjamejo, da je dobro zlo, zlo pa dobro.
Ustvaril si je sloves, da smrtnike zmore prepričati, da so dihurji le mucke oziroma da labradorca lahko z barvo preobraziš v pikastega dalmatinca!
Zdaj pa se obrnimo k primeru prav tega načela, ki ga najdemo v svetih spisih, ko se je Gospodov prerok Mojzes soočil z istim vprašanjem. »Mojzes [je bil vzet] na silno visoko goro, /…/ videl [je] Boga iz obličja v obličje in govoril z njim«.3 Bog je Mojzesa učil o njegovi večni identiteti. In sicer, čeprav je bil umrljiv in nepopoln, je »po podobi mojega Edinorojenca; in moj Edinorojeni /…/ bo Odrešenik«.4
Če povzamemo, Mojzes je v svojem sijajnem videnju videl Boga in tudi spoznal nekaj pomembnega o sebi: Čeprav je smrtnik, je Božji sin.
Pozorno prisluhnite, kaj se je zgodilo, ko se je ta čudoviti pogovor zaključil. »In zgodilo se je, da ga je /…/ Satan prišel skušat,« rekoč, »Mojzes, sin človekov, časti me!«5 Mojzes je pogumno odgovoril: »Kdo si? Kajti glej, jaz sem sin Boga po podobi njegovega Edinorojenca; in kje je tvoja slava, da bi te moral častiti?«6
Mojzes je z drugimi besedami rekel: »Ne moreš me zavesti, kajti vem, kdo sem. Ustvarjen sem po podobi Boga. Nimaš njegove svetlobe in slave. Zakaj bi te torej moral častiti ali biti žrtev tvoje prevare?«
Zdaj pa bodite pozorni, kaj Mojzes odgovori v nadaljevanju. Odločno izjavi: »Poberi se odtod, Satan; ne zavajaj me.«”7
Iz Mojzesovega odločnega odgovora hudičevi skušnjavi se lahko veliko naučimo. Prosim vas, da odgovorite enako, ko čutite vpliv skušnjave. Sovražniku svoje duše zapovejte, rekoč: »Poberi se odtod! Nobene slave nimaš. Ne skušaj me in mi ne laži! Kajti vem, da sem Božji otrok. In za pomoč bom vedno klical k svojemu Bogu.«
Hudič vseeno ne opusti zlahka svojih pogubnih motivov, da bi nas zavedel in ponižal. Z Mojzesom tega zagotovo ni naredil; namesto tega je hotel napraviti, da bi slednji pozabil, kdo je z vidika večnosti.
Satan je, kakor če bi imel otroški izpad, »zakričal z glasnim glasom in besnel po zemlji in ukazal, rekoč: Jaz sem Edinorojeni, časti me!«8
Poglejmo še enkrat. Ali ste slišali, kaj je pravkar rekel? »Jaz sem Edinorojeni. Časti me!«
Veliki slepar je rekel: »Ne skrbi, ne bom ti storil žalega – nisem dihur; sem samo nedolžen črn mucek z belima progama.«
Mojzes je potem klical k Bogu in prejel njegovo božansko moč. Čeprav je hudič divjal in se je tresla zemlja, Mojzes ni podlegel. Njegov glas je bil odločen in jasen. »Proč od mene, Satan,« je odločno izjavil, »kajti edino tega Boga bom častil, ki je Bog slave.«9
Naposled je »odšel /…/ iz Mojzesove prisotnosti«.10
Potem ko se je Gospod prikazal in Mojzesa blagoslovil za poslušnost, je dejal:
»Blagor ti, Mojzes, /.../ postal boš močnejši od številnih vodá. /.../
In glej, s teboj sem, in sicer do konca tvojih dni.«11
Mojzesov upor hudiču je čudovit in navdihujoč vzor za vsakega od nas ne glede na to, kje v življenju smo. To sporočilo je za vas zelo pomembno – da boste vedeli, kaj storiti, ko vas bo poskušal zavesti. Kajti kakor Mojzes ste bili blagoslovljeni z darom nebeške pomoči.
Zapovedi in blagoslovi
Kako bi našli to nebeško pomoč, prav kakor jo je Mojzes, in ne bili zavedeni ali podlegli skušnjavi? V tem razdobju je sam Gospod ponovno poskrbel za jasen kanal božanske pomoči, ko je proglasil: »Zatorej sem jaz, Gospod, vedoč za stisko, ki bo doletela prebivalce zemlje, poklical svojega služabnika Josepha Smitha ml. in mu spregovoril iz nebes in mu dal zapovedi.«12 Če uporabimo preproste besede, bi lahko rekli, da Gospod, ki »od začetka« pozna »konec«,13 pozna edinstvene težave naših dni. Zato je poskrbel za način, da bi se uprli izzivom in skušnjavam, veliko katerih je neposredna posledica hudičevih sleparskih vplivov in njegovih napadov.
Pot je preprosta. Bog nam, svojim otrokom, govori po svojih sluabnikih in nam daje zapovedi. Verze, ki sem jih pravkar navedel, bi lahko izrazili drugače in rekli, da je Bog »poklical [svojega] služabnika, [predsednika Russella M. Nelsona], in mu spregovoril iz nebes in mu dal zapovedi«. Mar ni to sijajna novica?
Resno pričujem, da je Gospod čisto zares z Josephom Smithom govoril iz nebes vse od sijajnega prvega videnja. V našem času govori tudi predsedniku Nelsonu. Pričujem, da je Gospod s preroki govoril v preteklih obdobjih in jim dal zapovedi, katerih namen je, da njegove otroke pripeljejo do sreče v tem življenju in slave v naslednjem.
Bog našemu živemu današnjemu preroku še vedno daje zapovedi. Primerov je veliko – večje ravnovesje pri poučevanju, ki se ob cerkveni podpori izvaja doma; skrbno služenje je nadomestilo hišno in obiskujoče poučevanje; spremembe tempeljskih pravil in uredb; in novi program za otroke in mlade. Čudim se dobroti in sočutju ljubečega nebeškega Očeta in njegovega Sina, Jezusa Kristusa, ki je na zemlji ponovno obnovil svojo Cerkev in v naših dneh poklical preroka. Obnova evangelija Jezusa Kristusa nevarne čase zamenja s polnostjo časa.
Hudobija nikoli ni bila sreča
Poslušnost zapovedim, ki so bile dane našemu preroku, ni ključna le za izogibanje lažnivčevemu vplivu in prevaram, temveč tudi zato, da izkusimo trajno radost in srečo. Ta božanska formula je precej preprosta: pravičnost oziroma poslušnost zapovedim prinaša blagoslove, ti pa nam v življenje prinašajo srečo oziroma radost.
Vendar si hudič enako prizadeva ukaniti vas, kakor je poskusil zavesti Mojzesa. Vselej se pretvarja, da je nekaj, kar ni. Vselej poskuša prikriti, kdo je v resnici. Trdi, da boste zaradi poslušnosti v življenju nesrečni in da vas bo oropala sreče.
Ali se lahko spomnite kakšne njegove prekanjene spletke, s katero vas hoče zavesti? Na primer, prikrije uničujoče posledice prepovedanih drog in pitja in namesto tega daje misliti, da to prinaša užitek. Zasipa nas z najrazličnejšimi negativnostmi, ki obstajajo v družabnih medijih, med drugim tudi tako, da oslabi primerjave in idealizira dejanskost. Poleg tega prikrije pravo naravo škodljivih vsebin, ki jih najdemo na spletu, kot so pornografija, vulgarni napadi na druge preko kibernetičnega nasilja in sejanje zmotnih informacij, zato da v naših srcih in mislih povzroča dvom in strah. Prekanjeno šepeče: »Samo sledite mi in boste zagotovo srečni.«
Besede preroka iz Mormonove knjige, zapisane pred tako veliko stoletji, se zlasti nanašajo na naše dni: »Hudobija nikoli ni bila sreča.«14 Da bi Satanove prevare uvideli za to, kar so! Da bi se lažem in vplivom tega, ki si močno želi pogubiti naše duše ter nam ukrasti sedanjo radost in prihodnjo slavo, zoperstavili in jih sprevideli!
Moji dragi bratje in sestre, ostati moramo zvesti in oprezni, kajti le tako bomo prepoznali resnico in slišali glas Gospodov po njegovih služabnikih. »Kajti Duh govori resnico in ne laže. /…/ Zatorej so nam bile te stvari jasno razodete za odrešitev naših duš. /…/ Kajti to je Bog govoril tudi starodavnim prerokom.«15 Smo sveti vsemogočnega Boga, Izraelovo upanje! Ali bomo omahovali? »Se bomo mar umaknili ali boju izognili? Ne! /…/ Po zapovedi Boga zvesti ostali bomo v duši, iz srca.«16
Prav posebej pričujem o Izraelovem svetem – in sicer o imenu Jezusa Kristusa. Pričujem o njegovi trajni ljubezni, resnici in sreči, ki jih je omogočila njegova neizmerna in večna žrtev. Če bomo spolnjevali njegove zapovedi, bomo vselej vodeni po pravi poti in ne bomo zavedeni. V svetem imenu našega Odrešenika, Jezusa Kristusa, amen.