Radost v oznanjanju evangelija
Imamo ljubečega Očeta v nebesih, ki čaka, da se obrnemo nanj, da bo blagoslovil naše življenje in življenja ljudi okrog nas.
Ena mojih najljubših hvalnic iz Osnovne se začne z naslednjimi besedami:
Pripadam Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.
Vem, kdo sem.
Poznam Božji načrt.
V veri mu sledim.
Vem, Jezus je moj Odrešenik.1
Kako preproste in lepe izjave o resnicah, v katere verjamemo!
Kot člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni vemo, kdo smo. Vemo, da je »Bog Oče našega duha. Smo /…/ njegovi otroci in on nas ljubi. Preden smo prišli na zemljo, smo živeli /…/ [z njim v nebesih].«
Poznamo Božji načrt. Ko ga je predstavil, smo bili tam z njim. »Celoten namen nebeškega Očeta – njegovo delo in njegova slava – je vsem omogočiti, da prejmemo vse njegove blagoslove. Za dosego tega namena je priskrbel popoln načrt. Preden smo prišli na Zemljo, smo ta načrt [sreče, /…/ odkupitve in /…/ odrešitve] razumeli in ga sprejeli.
Jezus Kristus je v središču Božjega načrta. S svojo odkupno daritvijo je izpolnil Očetov namen in vsem omogočil nesmrtnost in večno življenje. Satan oziroma hudič je sovražnik Božjega načrta,« in je bil že od začetka.
»Svobodna volja ali zmožnost samostojnega odločanja je eden največjih darov, ki jih je Bog naklonil svojim otrokom. /…/ Odločiti se moramo, ali bomo sledili Jezusu Kristusu ali Satanu.«2
To so preproste resnice, ki jih lahko povemo drugim.
Naj vam povem primer, ko je moja mama govorila o takšnih preprostih resnicah, tako da je bila preprosto odprta za pogovor in je prepoznala priložnost.
Pred veliko leti je šla z mojim bratom na obisk v Argentino. Nikoli ni res marala leteti, zato je enega od mojih sinov prosila za blagoslov tolažbe in zaščite. Sin je dobil navdih, naj babico blagoslovi tudi s posebnim nasvetom in navodilom od Svetega Duha, naj okrepi in se dotakne src številnih, ki si želijo spoznati evangelij.
Na letališču v Salt Laku sta mama in brat spoznala sedemletno deklico, ki se je z družino vračala domov s smučanja. Njena starša sta opazila, kako dolgo se pogovarja z mojo mamo in bratom in sta se odločila, da se jim pridružita. Predstavili so se kot Eduardo, Maria Susana in Giada Pol. S to prijazno družino sta začutila naravno in prisrčno povezanost.
Obe družini sta bili navdušeni, da bodo potovali na istem letu v Buenos Aires v Argentini. V nadaljnjem pogovoru je moja mama opazila, da do tistega trenutka še nikoli niso slišali za obnovljeno Cerkev Jezusa Kristusa.
Susana je na začetku vprašala: »Bi mi lahko kaj povedali o čudovitem muzeju z zlatim kipom na vrhu?«
Mama je pojasnila, da čudovita zgradba ni muzej, ampak Gospodov tempelj, kjer sklepamo zaveze z Bogom, da se bomo nekega dne lahko vrnili in živeli z njim. Susana se je mami izpovedala, da je pred izletom v Salt Lake molila, da bi nekaj okrepilo njenega duha.
Med letom je moja mama preprosto, vendar goreče pričevala o evangeliju in Susano spodbudila, naj v svojem domačem kraju poišče misijonarje. Susana jo je vprašala: »Kako jih bom našla?«
Mama ji je odgovorila: »Ne moreš jih zgrešiti; bodisi bosta dva mladeniča v belih srajcah s kravato, bodisi dve lepo oblečeni mladenki. Vedno nosijo tablico, na kateri je njihovo ime in ime Cerkve ‘Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni’.«
Družini sta si izmenjali telefonski številki in se na letališču v Buenos Airesu poslovili. Susana, ki je medtem postala moja dobra prijateljica, mi je velikokrat povedala, kako zelo je bila žalostna, ko se je na letališču poslovila od moje mame. Rekla je: »Tvoja mama je žarela. Ne znam pojasniti, ampak okrog nje je bila svetloba, ki je nisem hotela zapustiti.«
Takoj ko je Susana prišla v domači kraj, sta s hčerko Giado obiskali Susanino mamo, ki je živela le nekaj ulic od njihovega doma, da bi ji povedali, kaj sta doživeli. Med vožnjo je Susana opazila dva mladeniča oblečena tako, kot je opisala moja mama, ki sta hodila po cesti. Ustavila je avto na sredi ceste, izstopila in ta mladeniča vprašala: »Sta morda iz Cerkve Jezusa Kristusa?«
Rekla sta: »Da.«
»Misijonarja?« je vprašala.
Oba sta odgovorila: »Da, sva!«
Potem je rekla: »Pridita v avto, bomo šli k nam domov, da me bosta učila.«
Dva meseca kasneje se je Maria Susana krstila. Tudi njena hči Giada se je krstila, ko je dopolnila devet let. Še vedno učimo Eduarda, ki ga imamo radi, ne glede na vse.
Od takrat je Susana postala ena najboljših misijonark, kar sem jih spoznala. Kot Mozijevi sinovi je veliko duš privedla h Kristusu.
Enkrat sem jo v pogovoru vprašala: »Kaj je tvoja skrivnost? Kako drugim poveš o evangeliju?«
Rekla je: »To je zelo enostavno. Vsak dan, preden odidem od doma, v molitvi prosim nebeškega Očeta, naj me vodi k nekomu, ki v življenju potrebuje evangelij. Včasih vzamem Mormonovo knjigo, da jim jo dam, ali promocijsko kartico od misijonarjev – in ko se z nekom začnem pogovarjati, preprosto vprašam, ali so že slišali za Cerkev.«
Rekla je tudi: »Spet drugič se samo nasmehnem, ko čakam na vlak. Nekega dne me je pogledal nek moški in rekel: ‘Zakaj se smehljate?’ Nekako me je ujel nepripravljeno.
Odgovorila sem: ‘Smehljam se, ker sem srečna!’
Potem je rekel: ‘In zakaj ste tako srečni?’
Rekla sem: ‘Sem članica Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in to me osrečuje. Ste že slišali zanjo?’«
Ko ji je povedal, da ni, mu je dala promocijsko kartico in ga povabila, naj se udeleži naslednjega nedeljskega bogoslužja. Naslednjo nedeljo ga je pozdravila pri vratih.
Predsednik Dallin H. Oaks je učil:
»Vsak član lahko dela troje, da bi pomagal pri oznanjevanju evangelija. /…/
Prvič, vsi lahko molimo z željo, da bi pomagali pri tem ključnem vidiku odrešenjskega dela. /…/
Drugič, zapovedi lahko izpolnjujemo sami. /…/ Zveste člane bo vedno spremljal Božji Duh, da jih bo vodil, ko si prizadevajo sodelovati v tem velikem delu oznanjevanja obnove evangelija Jezusa Kristusa.
Tretjič, lahko molimo za navdih glede tega, kaj lahko mi naredimo, /…/ da bi oznanjali evangelij /…/ in se po molitvi zavežemo, da [bomo] delovali po navdihu, ki ga [prejmemo].«3
Bratje, sestre, otroci in mladi, bi lahko bili takšni, kot je moja prijateljica Susana in o evangeliju govorili drugim? Bi lahko povabili prijatelja, ki ni naše veroizpovedi, naj gre v nedeljo z nami v cerkev? Ali pa bi morda dali izvod Mormonove knjige sorodniku ali prijatelju? Ali lahko pomagamo drugim poiskati prednike na FamilySearchu ali jim povemo, kaj smo se naučili ta teden, ko smo preučevali po priročniku Come, Follow Me (Pridi in hodi za menoj)? Ali bi lahko bili bolj kot Odrešenik Jezus Kristus in drugim povedali o tem, kar nam v življenju prinaša radost? Odgovor na vsa ta vprašanja je da! To zmoremo!
V svetih spisih beremo, da so »člani Cerkve Jezusa Kristusa poslani, ‘da bodo delali v njegovem vinogradu za odrešitev človeških duš’ (Nauk in zaveze 138:56). To odrešenjsko delo vključuje misijonarsko delo članov, ohranjanje spreobrnjencev, spodbujanje manj dejavnih članov, tempeljsko delo, delo na družinski zgodovini in poučevanje evangelija.«4
Dragi prijatelji, Gospod nas potrebuje, da zberemo Izrael. V Nauku in zavezah je rekel: »Niti ne premišljujte vnaprej, kaj boste rekli, temveč v mislih nenehno ohranjajte besede življenja in tisto uro vam bo dan tisti del, ki bo odmerjen vsakomur.«5
Poleg tega nam je obljubil:
»In če bo tako, da [boste] vse svoje dni [delali], klicoč to ljudstvo h kesanju, in mi [pripeljali] eno samo dušo, kako velika bo [vaša] radost nad njim v kraljestvu mojega Očeta!
In sedaj, če bo [vaša] radost velika nad eno dušo, ki [ste] mi jo [pripeljali] v kraljestvo mojega Očeta, kako velika bo [vaša] radost, če [boste] k meni [pripeljali] veliko duš!«6
Hvalnica iz Osnovne, s katero sem začela, se zaključi s to prodorno izjavo:
Verjamem v Odrešenika, Jezusa Kristusa.
Častil bom njegovo ime.
Delal bom, kar je prav;
sledil bom njegovi luči.
Oznanjal bom njegovo resnico.7
Pričujem, da so te besede resnične in da imamo ljubečega Očeta v nebesih, ki čaka, da se obrnemo nanj, da bo blagoslovil naše življenje in življenja ljudi okrog nas. Molim, da bomo imeli željo, da bi svoje brate in sestre pripeljali h Kristusu, v imenu Jezusa Kristusa, amen.