Naj naš duh obvladuje naše telo
Ena najpomembnejših stvari, ki se jih lahko naučimo v tem življenju je, kako dati več veljave svoji večni duhovni naravi in nadzirati svoje zle želje.
Moji dragi bratje in sestre, ko se je lani bližala oktobrska generalna konferenca, sem s konferenčnim govorom hotel poudariti stoto obletnico videnja sveta duhov, ki ga je imel predsednik Joseph F. Smith 3. oktobra 1918.
Nekaj dni potem, ko sem svoj govor oddal za prevod, je moja ljubljena večna družabnica Barbara dopolnila svojo zemeljsko preizkušnjo in odšla v svet duhov.
Ko so se dnevi od Barbarine smrti spreminjali v tedne, potem mesece in zdaj v leto, veliko bolj cenim naslednji odlomek iz svetih spisov: »Živite skupaj v ljubezni, tako da boste jokali za tistimi, ki umrejo.«1 Z Barbaro sva bila blagoslovljena, da sva sedeminšestdeset let živela »skupaj v ljubezni«. Vendar sem na zelo stvaren način spoznal, kaj pomeni »jokati« za tistimi, ki jih imamo radi. O, kako jo ljubim in pogrešam!
Mislim, da nam večini ne uspe povsem ceniti tega, kar drugi delajo za nas, dokler jih ni več. Vedel sem, da je bila Barbara vedno zaposlena, vendar nisem povsem razumel, kako je družina, Cerkev in skupnost stalno zahtevala njen čas. Najina družina je delovala, ker se je vsak dan predano trudila in to skozi leta na tisočkrat ponovila. In v vsem tem času nihče v naši družini ni nikoli slišal, da bi povzdignila glas ali izrekla neprijazno besedo.
V tem zadnjem letu so me preplavljali spomini. Razmišljal sem o njeni fizično zahtevni odločitvi, da je bila mati sedmih otrok. Skrb za dom je bila edina kariera, ki si jo je kdaj želela in v vsakem pogledu je bila vrhunska strokovnjakinja.
Pogosto sem se spraševal, kako ji je uspelo slediti dogajanju v življenju otrok in mene. Že samo pripravljanje obrokov je bila res strašljiva naloga, da ne omenim dejavnosti, kot je pranje gore umazanega perila, ki ga je vsak teden nakopičila naša družina, in da so otroci nosili obleke in čevlje pravih velikosti. Vsi smo se obračali nanjo zaradi neskončnega števila drugih zadev, ki so bile za nas pomembne. In ker so bile pomembne za nas, so bile pomembne tudi zanjo. Bila je z eno besedo prekrasna – kot žena, kot mati, kot prijateljica, kot soseda in kot Božja hči.
Zdaj, ko je šla naprej, sem vesel, da sem se v zadnjih nekaj mesecih njenega življenja odločil sedeti ob njej, ko sem prihajal domov iz pisarne, da sem jo držal za roko, ko sva vedno znova gledala konce njenih najljubših muzikalov – ker se zaradi Alzheimerjeve bolezni ni spominjala, da jih je gledala že prejšnje popoldne. Spomini na ta posebni čas, ko sem jo držal za roko, so zdaj zame zelo, zelo dragoceni.
Bratje in sestre, prosim, ne zamudite priložnosti, da bi družinskim članom ljubeče pogledali v oči. Starši in otroci, obrnite se drug k drugemu in si izrazite svojo ljubezen in hvaležnost. Tudi vi se lahko tako kot jaz nekega jutra zbudite in ugotovite, da je čas za tako pomemben odnos minil. Vsak dan preživite skupaj s srci polnimi hvaležnosti, dobrih spominov, služenja in veliko ljubezni.
V tem zadnjem letu sem bolj kot kdaj prej napeto premišljeval o načrtu nebeškega Očeta. Ko je Alma učil svojega sina Koriantona, ga je imenoval »veliki načrt sreče«.2
Beseda, ki mi pride na um zdaj, ko premišljujem o načrtu, je »ponovno srečanje«. Ta načrt, ki ga je osnoval ljubeči nebeški Oče, ima v središču veličastno in čudovito možnost ponovnega družinskega srečanja – mož in žena, staršev in otrok, rodov za rodovi v Božji družini, ki so ponovno združeni za večnost.
Ta misel me tolaži in mi zagotavlja, da bom ponovno z Barbaro. Čeprav je proti koncu življenja fizično trpela, je bila duhovno močna, plemenita in čista. V vsem se je pripravila, da bo, ko pride tisti dan, lahko stala »pred prijetnim Božjim sodnim stolom,«3 navdana s samozavestjo in mirno gotovostjo. Jaz pa sem tukaj, čez dva dni bom dopolnil enaindevetdeset let, in se še vedno sprašujem: »Ali sem pripravljen? Ali delam vse, kar moram, da jo bom lahko znova držal za roko?«
Najpreprostejša, osnovna realnost v življenju je tale: Vsi bomo umrli. Ne glede na to, ali umremo stari ali mladi, premožni ali revni, ljubljeni ali osamljeni, nihče ne uide smrti.
Predsednik Gordon B. Hinckley je pred nekaj leti o tem rekel nekaj, kar je še posebej pomembno: »Kako prijetno je zagotovilo in kako pomirjujoče je vedeti, da se bodo, če se prav poročimo in živimo prav, naši odnosi nadaljevali ne glede na gotovost smrti in minljivosti.«4
Gotovo sem se poročil prav. O tem ni nobenega dvoma. Vendar po predsedniku Hinckleyju to ni dovolj. Tudi živeti moram prav.5
Danes je to, da »živimo prav«, lahko precej nejasen pojem, še posebej, če preživite veliko časa na družabnih omrežjih, kjer lahko vsakdo oznanja prave resnice ali napačne pojme o Bogu in njegovem načrtu za njegove otroke. Na srečo imamo člani Cerkve večno prava evangelijska načela, da vemo, kako naj živimo, da bomo lahko bolje pripravljeni, ko bomo umrli.
Le nekaj mesecev pred mojim rojstvom je imel starešina Melvin J. Ballard, apostol in moj dedek, govor, v katerem je za nekatere ljudi zajel bistvo o tem, kaj pomeni živeti prav. Govor z naslovom »Struggle for the Soul« (Boj za dušo) se je osredotočal na stalno bitko med našim snovnim telesom in večnim duhom.
Rekel je: »Najhujši spopad, ki ga bo vsak moški ali ženska imel kadarkoli, /…/ bo bitka s samim seboj,« in pojasnil, da nas Satan, »sovražnik naših duš«, napada preko »sle, poželenj in mesenih prizadevanj«.6 Torej je osnovna bitka med našo božansko, duhovno naravo ter mesenim naravnim človekom. Bratje in sestre, zapomnite si, da duhovno pomoč lahko dobimo z vplivom Svetega Duha, ki nas lahko »[uči] vsega«7. Dobimo jo lahko tudi z duhovniško močjo in blagoslovi.
Zdaj vas vprašam: Kako gre vsakomur od vas v tej bitki?
Predsednik David O. McKay je rekel: »Človekov zemeljski obstoj ni drugega kot preizkus, ali bo svoj trud, um in dušo osredotočil na to, kar prispeva k lagodju in zadovoljevanju njegove fizične narave, ali pa bo namen njegovega življenja to, da si pridobi duhovne lastnosti.«8
Ta bitka med našo meseno in duhovno naravo ni nekaj novega. Kralj Benjamin je v svoji zadnji pridigi ljudstvo učil, da je »naravni človek /…/ Bogu sovražnik in je od Adamovega padca in bo na veke vekov, če se ne prepusti očarljivostim Svetega Duha in ne odvrže posvetnega človeka in postane sveti zaradi odkupne daritve Gospoda Kristusa.«9
Apostol Pavel je učil, da »tisti, ki so po mesu, mislijo na to, kar je meseno; tisti pa, ki so po Duhu, mislijo na to, kar je duhovno.
Toda meseno mišljenje je smrt, duhovno mišljenje pa življenje in mir.«10
Jasno mi je, da je ena najpomembnejših stvari, ki se jih lahko naučimo v tem življenju, kako dati več veljave svoji večni duhovni naravi in nadzirati svoje zle želje. To ne bi smelo biti tako težko. Navsezadnje je bil naš duh, ki obstaja veliko dlje kot naše snovno telo, že uspešen, ko se je v predzemeljskem obstoju odločil za pravičnost, ne za zlo. Preden je nastala ta zemlja, smo živeli v svetu duhov kot sinovi in hčere nebeških staršev, ki sta nas imela rada in nas imata še vedno.
Da, v predzemeljskem obstoju smo morali sprejemati tudi življenjsko pomembne odločitve in izbire. Vsak človek, ki je kdaj živel, ali bo kdaj živel na tem planetu, je sprejel ključno odločitev, in se odločil, da bo izbral in sprejel načrt odrešitve nebeškega Očeta. Vsi smo torej prišli na zemljo z dokazilom dosežene uspešne duhovne narave in večne usode.
Pomislite za trenutek na to. To je resnično tisto, kar ste vi in jaz, in kar ste vedno bili: Božji sin oziroma hči, z duhovnimi koreninami v večnosti in prihodnostjo, prepolno neskončnih možnosti. Predvsem, kar je najpomembneje in vedno – ste duhovno bitje. Ko se torej odločimo, da bomo postavili svojo meseno naravo pred duhovno, se odločimo za nekaj, kar je v nasprotju z našim dejanskim, resničnim, pristnim, duhovnim jazom.
Torej, ni dvoma, da meso in zemeljski vzgibi zapletajo sprejemanje odločitev. Zaradi tančice pozabljenja, ki je bila spuščena med predzemeljski duhovni svet in to življenje na zemlji, lahko izgubimo pogled na svoj odnos z Bogom in svojo duhovno naravo, zato naša mesena narava da prednost temu, kar želimo prav zdaj. To, da stvarem Duha dajemo prednost pred mesenimi stvarmi, je eden osnovnih razlogov, zakaj je ta zemeljska izkušnja del načrta nebeškega Očeta. Tudi zato je načrt postavljen na trdnem, zanesljivem temelju odkupne daritve Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa, tako da svoje grehe, vključno zaradi tega, ker podležemo mesu, lahko premagamo s stalnim kesanjem in živimo duhovno osredotočeni. Zdaj je čas, da nadziramo telesna poželenja, da se podredimo duhovnemu nauku Kristusa. Zato ne smemo odlašati z dnevom svojega kesanja.11
Zatorej kesanje postane bistveno orožje v naši bitki s seboj. Predsednik Russell M. Nelson je prav na zadnji generalni konferenci govoril o tej bitki in nas opomnil, da »ko se odločimo, da se bomo pokesali, se odločimo, da se bomo spremenili! Odrešeniku dovolimo, da nas preoblikuje v najboljšo enačico nas samih. Odločimo se, da bomo duhovno rasli in prejeli radost – radost odkupitve v Gospodu. Ko se odločimo za kesanje, se odločimo, da bomo postali bolj podobni Jezusu Kristusu!«12
Vsak večer, ko z nebeškim Očetom v molitvi pregledam svoj dan, prosim, da bi mi bilo odpuščeno, če sem naredil karkoli narobe in obljubim, da bom jutri poskušal biti boljši. Verjamem, da to redno vsakodnevno kesanje pomaga mojemu duhu opomniti moje telo, kdo je glavni.
Drug vir je vsakotedenska priložnost, ki jo imamo vsi, da se duhovno obnovimo tako, da vzamemo zakrament v spomin na odkupno daritev in kako popolno nas naš Gospod in Odrešenik, Jezus Kristus, ljubi.
Bratje in sestre, spodbujam vas, da se vsi malo ustavite in razmislite o tem, kako vam gre pri podrejanju vaše mesene narave in dajanju moči vaši božanski, duhovni naravi, tako da boste, ko pride čas, odšli v svet duhov na radostno srečanje s svojimi ljubimi – o čemer pričujem in ponižno molim v svetem imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.