Držimo se obljub in zavez
Vabim vas, da z veliko integritete razmislite o obljubah in zavezah, ki jih sklenete z Gospodom in z drugimi, vedoč, da vas beseda zavezuje.
Dragi bratje in sestre, da bi ob zaključku tega zasedanja v srcu ohranili današnje pričevanje o resnicah evangelija Jezusa Kristusa. V blagoslov si štejemo, da imamo ta sveti skupni čas, da okrepimo obljubo Gospodu Jezusu Kristusu, da smo njegovi služabniki in on naš Odrešenik.
Pomembnost sprejemanja, sklepanja in spolnjevanja obljub in zavez mi močno teži misli. Kako pomembno vam je, da držite svojo besedo? Da vam zaupajo? Da storite, kar pravite, da boste storili? Da si prizadevate spoštovati svoje svete zaveze? Da imate integriteto? Če živimo tako, da smo zvesti obljubam Gospodu in drugim, hodimo po poti zavez nazaj k nebeškemu Očetu in v življenju občutimo njegovo ljubezen.
Ko gre za sprejemanje, sklepanje in spolnjevanje obljub in zavez, je Odrešenik Jezus Kristus naš veliki Vzornik. Na zemljo je prišel z obljubo, da bo izpolnil Očetovo voljo. Evangelijska načela je učil v besedah in dejanjih. Odkupil je naše grehe, da bomo lahko živeli. Izpolnil je prav vsako obljubo.
Lahko to rečemo za vsakogar od nas? Katere nevarnosti prežijo na nas, če malo pogoljufamo, ga malo polomimo oziroma svojih obvez ne spolnjujemo prav dobro? Kaj če odstopimo od svojih zavez? Ali bodo drugi glede na naš zgled »prišli h Kristusu«? Ali ste mož beseda? Spolnjevanje obljub ni navada, je značilnost učenca Jezusa Kristusa.
Gospod, ki se vselej zaveda naših šibkosti v tem življenju, je obljubil: »Zatorej se veselite in se ne bojte, kajti jaz, Gospod, sem z vami in vam bom stal ob strani.«1 Ko sem potreboval pomiritev, tolažbo oziroma večji duhovni uvid ali moč, sem občutil njegovo navzočnost in globoko ponižnost ter hvaležnost za njegovo božansko prisotnost.
Gospod je rekel: »Vsaka duša, ki svoje grehe opusti in pride k meni in kliče moje ime in je poslušna mojemu glasu in izpolnjuje moje zapovedi, [bo] videla moj obraz in vedela, da sem.«2 To je morda njegova največja obljuba.
V mladosti sem spoznal, kako pomembno je, da držim besedo. Eden takšnih primerov je, ko sem mirno stal, da sem deklamiral skavtsko prisego. Naša zveza z ameriškimi skavti, ki se sedaj končuje, bo zame in za to Cerkev vselej pomembna zapuščina. Skavtski organizaciji, številnim moškim in ženskam, ki so marljivo služili kot skavtski voditelji, materam, ki imajo največ zaslug, ter mladeničem, ki so sodelovali v skavtskem programu, rečemo: »Hvala!«
Na tem zasedanju sta naš ljubi prerok, predsednik Russell M. Nelson, in starešina Quentin L. Cook oznanila dopolnitve, ki bodo našo pozornost znova usmerile na mlade, naše organizacije pa bodo uskladile z razodeto resnico. Poleg tega sta ravno prejšnjo nedeljo predsednik Nelson in predsednik M. Russell Ballard pojasnila nov program za celotno Cerkev z naslovom Otroci in mladi v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. To je svetovna pobuda, ki se osredotoča na našega Gospoda in Odrešenika, Jezusa Kristusa. Prvo predsedstvo in zbor dvanajstih apostolov sta enotna glede teh novih navodil in pričujem, da nas je Gospod vodil prav na vsakem koraku poti. Navdušen sem, da bodo otroci in mladi v Cerkvi izkusili to celostno osredotočenost nanje tako doma kot v cerkvi - z evangelijskim poučevanjem, služenjem in dejavnostmi ter osebnim razvojem.
Tema za mlade za leto 2020 govori o Nefijevi klasični obljubi: »Šel bom in storil.« Zapisal je: »In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, očetu rekel: Šel bom in storil to, kar je Gospod zapovedal, kajti vem, da Gospod človeškim otrokom ne da nobenih zapovedi, ne da bi jim pripravil pot, da lahko izvršijo to, kar jim zapove.«3 Čeprav je bila ta obljuba izrečena davno tega, se je v Cerkvi držimo.
To, da gremo in storimo, pomeni, da se dvignemo nad posvetnimi potmi, prejemamo osebna razodetja in delujemo v skladu z njimi, živimo pravično z upanjem in vero v prihodnost, sklepamo in spolnjujemo zaveze, da bomo sledili Jezusu Kristusu in poglobili ljubezen do njega, Odrešenika sveta.
Zaveza je dvostranska obljuba med nami in Gospodom. Člani Cerkve se ob krstu zavežemo, da bomo prevzeli ime Jezusa Kristusa in bomo živeli, kot je živel on. Kakor tisti, ki so se krstili v Mormonovih vodah, se zavežemo, da bomo postali njegovo ljudstvo, da bomo »[nosili] drug drugega bremena, /…/ [žalovali] s tistimi, ki žalujejo; /…/ [tolažili] tiste, ki potrebujejo tolažbo, in [pričevali] o Bogu vselej, v vsem in povsod«4. Naše medsebojno skrbno služenje v Cerkvi odraža našo zavezanost, da bomo te obljube izpolnili.
Ko vzamemo zakrament, obnovimo zavezo, da bomo prevzeli Kristusovo ime, in obljubimo še, da se bomo izboljšali. Naše vsakodnevne misli in dejanja, tako velika kot majhna, odražajo našo predanost Gospodu. V zameno nam sveto obljublja: »Če se me boste vselej spominjali, bo moj Duh z vami.«5
Moje vprašanje danes je, ali se držimo svojih obljub in zavez ali pa so to včasih polovičarske zaveze, ki jih sklenemo tjavendan in zlahka prekršimo. Ko nekomu rečemo: »Molil bom zate«, ali molimo? Ko obljubimo: »Pridem ti pomagat«, ali pridemo? Ko se zavežemo, da bomo plačali dolg, ali ga plačamo? Ko dvignemo roko v podporo sočlanu v novem poklicu, kar pomeni, da ga podpremo, ali to storimo?
Ko sem bil mlad, sva nekega večera z mamo sedela ob vznožju njene postelje in goreče govorila o tem, kako pomembno je živeti po Besedi modrosti. »Iz preteklih izkušenj drugih vem,« je rekla, »kako je, če izgubiš duhovnost in dovzetnost, ki izhaja iz tega, če ne slediš Besedi modrosti«. Pogledala mi je naravnost v oči in čutil sem, kako mi njene besede prebadajo srce: »Ronnie [tako me je klicala], danes mi obljubi, da boš vselej živel po Besedi modrosti.« Resno sem ji obljubil in se vsa ta leta tega držal.
Ta zaveza mi je dobro služila, ko sem bil mlad in v kasnejših letih, ko sem se gibal v poslovnih krogih, kjer je pijača tekla v potokih. Vnaprej sem sprejel odločitev, da bom upošteval Božje zakone, in tega mi ni bilo treba nikoli ponoviti. Gospod je rekel: »Mene, Gospoda, veže obljuba, če delate, kar rečem, če pa ne delate, kar rečem, obljube nimate.«6 Kaj pravi tistim, ki se držijo Besede modrosti? Obljubljeno nam bo zdravje, moč, modrost, spoznanje in angeli, ki nas bodo varovali.7
Pred leti sva bila s sestro Rasband v Templju Salt Lake na pečatenju ene najinih hčera. Ko sva stala zunaj templja z mlajšo hčerko, ki še ni bila dovolj stara, da bi se udeležila obreda, sva govorila o tem, kako pomembno je, da se pečatimo v svetem Božjem templju. Kakor me je mama pred leti poučila, sva hčerki rekla: »Želiva, da se varno pečatiš v templju in želiva, da nama obljubiš, da boš, ko boš našla večnega družabnika, z njim določila dan, ko se bosta pečatila v templju.« Obljubila nama je.
Kasneje je dejala, da sta jo naš pogovor in njena obljuba zaščitila in spomnila na to, »kar je najpomembnejše«. Pozneje je sklenila svete zaveze, ko se je v templju pečatila k možu.
Predsednik Nelson je učil: »Odrešenikovo moč si v življenju večamo, ko sklepamo svete zaveze in jih do potankosti spolnjujemo. Naše zaveze nas vežejo k njemu in nam dajejo Božjo moč.«8
Če spolnjujemo medsebojne obljube, bomo verjetneje spolnjevali tudi obljube Gospodu. Spomnite se Gospodovih besed: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«9
Poglejmo nekaj primerov obljub v svetih spisih. Amon in Mozijevi sinovi v Mormonovi knjigi so si zadali, »da bodo Božjo besedo pridigali divjemu in otopelemu in okrutnemu ljudstvu«10. Ko so Amona zajele lamanske sile, so ga privedle pred lamanskega kralja Lamonija. Kralju je obljubil: »Tvoj služabnik [bom].«11 Ko so prišli roparji, da bi kralju ukradli ovce, jim je Amon odsekal roke. Kralj je bil tako začuden, da je prisluhnil Amonovemu evangelijskemu sporočilu in se spreobrnil.
Ruta v Stari zavezi je tašči obljubila: »Kamor pojdeš ti, pojdem jaz.«12 Držala je besedo. V priliki v Novi zavezi je usmiljeni Samarijan gostilničarju obljubil tole, če bo poskrbel za ranjenega popotnika: »Kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.«13 Zoram v Mormonovi knjigi je obljubil, da bo šel v divjino z Nefijem in njegovimi brati. Nefi je pripovedoval: »Ko nam je Zoram prisegel, [se] glede njega nismo nič več bali.«14
Kaj pa starodavna obljuba, »[dana] očetom«, kot je opisana v svetih spisih, da se bodo »srca otrok /…/ obrnila k očetom«15. Ko smo v predsmrtnem življenju izbrali Božji načrt, smo obljubili, da bomo pomagali zbirati Izrael na obeh straneh tančice. »Z Gospodom smo sklenili družabništvo,« je pred leti pojasnil starešina John A. Widtsoe. »Oblikovanje načrta takrat ni bila več zgolj Očetovo in Odrešenikovo delo, temveč tudi naše delo.«16
»Zbiranje je najpomembnejša stvar, ki se dogaja danes,« pravi predsednik Nelson, ko potuje po svetu. »Ko govorimo o zbiranju,, preprosto izrekamo naslednjo temeljno resnico: Vsak otrok nebeškega Očeta na obeh straneh tančice si zasluži slišati sporočilo o obnovljenem evangeliju Jezusa Kristusa.«17
Kot apostol Gospoda Jezusa Kristusa bi rad zaključil s povabilom in obljubo. Prvič, povabilo: Vabim vas, da z veliko integritete razmislite o obljubah in zavezah, ki jih sklenete z Gospodom in z drugimi, vedoč, da vas beseda zavezuje. Drugič, če boste to storili, vam obljubljam, da bo Gospod utrdil vaše besede in posvetil vaša dejanja, ko si boste nadvse marljivo prizadevali urediti življenje, okrepiti družino in Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Gospod bo z vami, moji dragi bratje in sestre, in samozavestno se lahko veselite, da boste »sprejeti v nebesa, da [boste] tako lahko prebivali z Bogom v stanju neskončne sreče, /…/ kajti to je govoril Gospod Bog«18.
O tem pričujem in obljubljam v imenu Jezusa Kristusa, amen.