Vaša velika pustolovščina
Odrešenik nas vsak dan prosi, naj se odrečemo udobju in varnosti in se mu pridružimo na potovanju učenca.
O hobitih
Nadvse priljubljen otroški domišljijski roman, napisan pred veliko leti, se začne s povedjo: »V luknji v zemlji je živel hobit.«1
Zgodba o Bilbu Bagginsu je o nadvse običajnem in nič kaj posebnem hobitu, ki se mu ponudi nadvse nenavadna priložnost – čudovita priložnost za pustolovščino in obljuba o veliki nagradi.
Težava je v tem, da večina hobitov s kaj samospoštovanja s pustolovščinami noče imeti nič. V življenju jim je zgolj do udobja. Radi imajo šest obrokov na dan, kadar jih lahko dobijo, in dneve preživijo na vrtu, si z obiskovalci pripovedujejo zgodbe, igrajo na glasbila in uživajo v preprostih življenjskih radostih.
A ko se Bilbu ponudi priložnost za veliko pustolovščino, se mu globoko v srcu prebudi nekakšno vznemirjenje. Od začetka razume, da bo potovanje izziv. Celo nevarno. Obstaja celo možnost, da se ne bo vrnil.
In vendar je klic po pustolovščini prodrl globoko v njegovo srce. In tako ta nič kaj posebni hobit za seboj pusti udobje in se odpravi na pot na veliko pustolovščino, ki ga bo vodila vse do »tja in nazaj«.2
Vaša pustolovščina
Morda je eden od razlogov, zakaj je ta zgodba priljubljena pri tako številnih med nami, ker je tudi naša.
Dolgo, dolgo tega, celo preden smo se rodili, v dobi, ki je šla s časom v pozabo, smo bili tudi mi poklicani, naj se podamo na pustolovščino. Predlagal nam jo je Bog, naš nebeški Oče. Če bi to pustolovščino sprejeli, bi to pomenilo, da bi morali opustiti udobje in varnost njegove neposredne prisotnosti. To bi pomenilo, da bi prišli na zemljo na potovanje, polno neznanih nevarnostih in preizkušenj.
Vedeli smo, da ne bo lahko.
Vedeli pa smo tudi, da bomo dobili dragocene zaklade, vključno s snovnim telesom, in izkusili silne radosti in žalosti smrtnika. Učili se bomo prizadevati, iskati in se boriti. Odkril bomo resnico o Bogu in sebi.
Seveda smo vedeli, da bomo na poti naredili veliko napak. Vendar nam je bilo tudi obljubljeno: Zaradi velike žrtve Jezusa Kristusa bomo lahko očiščeni prestopkov, žlahtni in čisti v dušah in bomo nekega dne vstali od mrtvih in se ponovno združili s tistimi, ki jih imamo radi.
Spoznali smo, kako močno nas Bog ljubi. Dal nam je življenje in želi, da uspemo. Zato je za nas pripravil Odrešenika. »Vendar,« je rekel naš Oče v nebesih, »se lahko sam odločiš, kajti dano ti je.«3
Na življenjski pustolovščini so morali biti deli, ki so Božje otroke skrbeli in celo prestrašili, ker se veliko število naših duhovnih bratov in sester zanjo ni odločilo.4
Z darom in močjo moralne svobodne volje smo se odločili, da je potencial, kar bi se lahko naučili in postali za večno, zelo vreden tveganja.5
In ker smo zaupali obljubam in moči Boga in njegovega ljubega Sina, smo izziv sprejeli.
Jaz sem ga.
In tudi vi.
Privolili smo, da bomo zapustili varnost našega prvega stanja in se podali na svojo veliko pustolovščino »tja in nazaj«.
Klic pustolovščine
In vendar nas življenje smrtnika lahko premoti, kajne? Nagnjeni smo k temu, da izpred oči izgubimo veliko iskanje, ker imamo udobje in lahkost raje kot rast in razvoj.
Vendar nekaj ostaja nesporno: Globoko v srcih čutimo lakoto po višjem in plemenitejšem cilju. Ta lakota je en razlog, zakaj evangelij in Cerkev Jezusa Kristusa pritegneta ljudi. Obnovljeni evangelij je v nekem smislu nov klic po pustolovščini, na katero smo se podali tako dolgo tega. Odrešenik nas vsak dan prosi, naj se odrečemo udobju in varnosti in se mu pridružimo na potovanju učenca.
Na tej cesti je veliko ovinkov. So hribi, doline in obvozi. Lahko so celo metaforični pajki, troli in celo zmaj ali dva. A če boste ostali na poti in zaupali v Boga, boste naposled našli pot do svoje sijajne usode in nazaj v svoj nebeški dom.
Kako torej začnete?
Je precej preprosto.
V srcu se obrnite k Bogu
Prvič, odločiti se morate, da se boste v srcu obrnili k Bogu. Vsak dan si prizadevajte, da bi ga našli. Vzljubite ga. In potem naj vas ta ljubezen navdihuje k temu, da boste njegove nauke spoznali, razumeli in jih upoštevali ter se naučili spolnjevati njegove zapovedi. Obnovljeni evangelij Jezusa Kristusa nam je dan tako preprosto in enostavno, da ga lahko razume otrok. Vendar ima evangelij Jezusa Kristusa odgovore na najbolj zapletena življenjska vprašanja in ima takšno globino in večplastnost, da če ga celo življenje preučujemo in premišljujemo, komajda lahko doumemo zgolj delček.
Če na tej pustolovščini oklevate, ker dvomite v svoje sposobnosti, se spomnite, da na poti učenca ne gre za to, da stvari delate popolno; gre za to, da stvari delate z namenom. To so vaše odločitve, ki odražajo, kaj resnično ste, in sicer veliko več kot vaše sposobnosti.6
Celo ko vam ne uspe, se lahko odločite, da ne boste popustili pritisku ali se vdali, temveč raje našli pogum, da boste vztrajali in se dvignili. To je velika preizkušnja potovanja.
Bog ve, da niste popolni, da vam občasno ne bo uspelo. Bog vas nič manj ne ljubi, ko se borite, kot takrat, ko zmagate.
Kot ljubeči starš zgolj želi, da še naprej poskušate z namenom. Hoditi po poti učenca je kakor učenje igranja klavirja. Morda je vse, kar sprva lahko naredite, da igrate komaj prepoznavno priredbo »Kuža pazi«. A če še naprej vadite, se preproste melodije, ki jih zdaj komaj izvabite, nekega dne prelevijo v čudovite sonate, rapsodije in koncerte.
Torej, ta dan morda ne bo prišel v tem življenju, prišel pa bo. Vse, kar Bog prosi, je, da si še naprej zavestno prizadevate.
Ljubeče pomagajte
Glede te poti, za katero ste se odločili, je nekaj zanimivega, skoraj paradoksalnega: Edini način, da na evangelijski pustolovščini napredujete, je, če tudi drugim pomagate, da bodo napredovali.
To, da drugim pomagate, je pot učenca. Vera, upanje, ljubezen, sočutje in služenje nas kot učence prečiščujejo.
V prizadevanjih, da bi pomagali revnim in pomoči potrebnim in tistim v stiski, se prečiščuje in izoblikuje vaš značaj, vaš duh se vam razširi in hodite nekoliko pokončneje.
Toda ta ljubezen ne more priti s pričakovanjem poplačila. Ne more biti takšne vrste služenje, za katero pričakujete priznanje, dobrikanje ali uslugo.
Pravi učenci Jezusa Kristusa Boga in njegove otroke ljubijo, ne da bi kaj pričakovali v zameno. Ljubimo tiste, ki nas razočarajo, ki nas ne marajo. Celo tiste, ki se nam posmehujejo, nas zlorabljajo in si nas prizadevajo prizadeti.
Ko svoje srce navdate s čisto Kristusovo ljubeznijo, ne puščate prostora ogorčenosti, sodbi in sramotenju. Božje zapovedi spolnjujete, ker ga ljubite. V procesu počasi postajate bolj podobni Kristusu v mislih in dejanjih.7 In katera pustolovščina bi bila lahko boljša od te?
Pripovedujte svojo zgodbo
Tretja stvar, ki jo na tem potovanju poskušamo obvladati, je, da bi prevzeli ime Jezusa Kristusa in se ne sramovali tega, da smo člani Cerkve Jezusa Kristusa.
Svoje vere ne skrivamo.
Ne zakopljemo je.
Prav nasprotno, z drugimi običajno in spontano govorimo o svojem potovanju. Tako delajo prijatelji – govorijo o tem, kar je zanje pomembno. O tem, kar jim je blizu srca in kar je zanje pomembno.
Prav to delate. Pripovedujete o svojih zgodbah in izkušnjah kot člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.
Včasih vaše zgodbe ljudi nasmejijo. Včasih jih spravijo v solze. Včasih bodo ljudem pomagale, da bodo vztrajali potrpežljivo, vztrajno in se pogumno soočili še z eno uro, enim dnem in se nekoliko približali Bogu.
O svojih izkušnjah govorite osebno, na družbenih medijih in v skupinah, vsepovsod.
Eno od zadnjega, kar je Jezus rekel učencem, je bilo, naj gredo po svetu in oznanjajo zgodbo o vstalem Kristusu.8 Danes radostno sprejemamo to veliko nalogo.
Kako sijajno sporočilo imamo: Zaradi Jezusa Kristusa se vsak moški, ženska in otrok lahko varno vrne domov v svoj nebeški dom in tam biva v slavi in pravičnosti!
Vendar lahko govorimo o še več dobrih novicah.
Bog se je v današnjih dneh prikazal človeku! Imamo živega preroka.
Naj vas spomnim, da Bogu ni treba »prodajati« obnovljenega evangelija in Cerkve Jezusa Kristusa.
Preprosto pričakuje, da ga ne skrivate pod mernikom.
In če se ljudje odločijo, da Cerkev ni zanje, je to njihova odločitev.
To ne pomeni, da vam ni uspelo. Z njimi še naprej ravnajte prijazno. Niti ni izključeno, da jih ne bi spet povabili.
Razlika med bežnimi družbenimi stiki in sočutnim pogumnim ravnanjem učenca je – povabilo!
Ljubimo in spoštujemo vse Božje otroke ne glede na njihov položaj v življenju, ne glede na njihovo raso ali veroizpoved, ne glede na njihove življenjske odločitve.
Naša naloga je, da rečemo: »Pridite pogledat! Sami spoznajte, kako bo hoja po poti učenca nagrajujoča in plemenita.«
Ljudi prosimo, naj »pridejo pomagat, ko svet poskušamo napraviti lepši«.
In pravimo: »Pridite in ostanite. Smo vaši bratje in sestre. Nismo popolni. Zaupamo Bogu in si prizadevamo spolnjevati njegove zapovedi.
Pridružite se nam in zaradi vas bomo postali boljši. In v procesu boste tudi sami postali boljši. Na to pustolovščino se podajmo skupaj.«
Kdaj naj začnem?
Ko je naš prijatelj Bilbo Baggins začutil, da se je v njem prebudil klic po pustolovščini, se je odločil, da se bo dobro odpočil, sedel za obilen zajtrk in se odpravil navsezgodaj zjutraj.
Ko se je Bilbo prebudil, je opazil, da je v hiši nered, in je skoraj pozabil na svoj plemeniti načrt.
Potem pa je prišel njegov prijatelj Gandalf in ga vprašal: »Kdaj boš prišel?«9 Bilbo se je zato, da bi dohitel prijatelje, moral sam odločiti, kaj bo naredil.
In tako je zelo običajen in nič kaj poseben hobit tako hitro planil skozi vhodna vrata na pot pustolovščine, da je pozabil klobuk, pohodno palico in robček. Do konca ni pojedel niti svojega drugega zajtrka.
Morda je to tudi lekcija za nas.
Če ste skupaj z mano občutili globoko željo, da bi se pridružili veliki življenjski pustolovščini in govorili o tem, kaj je nebeški Oče pripravil za nas pred davnimi časi, vam zagotavljam, da je danes dan, da sledite Božjemu Sinu in našemu Odrešeniku na njegovi poti služenja in učenca.
Vse življenje lahko čakamo na ta trenutek, ko se vse popolnoma zloži. Vendar je sedaj čas, da se v celoti predamo iskanju Boga, služenju drugim in temu, da o svojih izkušnjah pripovedujemo drugim.
Pustite klobuk, pohodno palico, robček in neurejeni dom.10
Tisti med nami, ki že hodimo po tej poti, bodimo pogumni, sočutni, zaupajmo in nadaljujmo!
Tisti, ki ste pot zapustili, prosim, vrnite se, spet se nam pridružite, napravite nas močnejše.
Tisti pa, ki še niste začeli, čemu odlašate? Če bi radi izkusili čudeže tega velikega duhovnega potovanja, stopite na lastno veliko pustolovščino! Govorite z misijonarji. Govorite s svojimi prijatelji svetimi iz poslednjih dni. Z njimi govorite o tem čudovitem delu in čudežu.11
Čas je, da začnete!
Pridite in se nam pridružite!
Če čutite, da bi vaše življenje lahko imelo več smisla, višji namen, močnejše družinske vezi in tesnejšo povezanost z Bogom, vas prosim, pridite in se nam pridružite.
Če iščete skupnost ljudi, ki si prizadevajo, da bi postali kar najboljša inačica sebe, da bi pomagali ljudem v stiski in ta svet napravili boljši, pridite in se nam pridružite!
Pridite pogledat, za kaj gre pri tem čudovitem, osupljivem in pustolovskem potovanju.
Na poti boste našli sebe.
Odkrili boste smisel.
Odkrili boste Boga.
Odkrili boste najbolj pustolovsko in sijajno potovanje svojega življenja.
O tem pričujem v imenu našega Gospoda in Odrešenika, Jezusa Kristusa, amen.