Svetost in načrt sreče
Večja sreča pride zaradi večje osebne svetosti.
Moji dragi bratje in sestre, molil sem za moč, da bi vam pomagal pri vašem osebnem iskanju sreče. Nekateri ste že srečni, vendar gotovo ne bi nihče zavrnil ponudbe za več sreče. Vsakdo bi si želel sprejeti zajamčeno ponudbo za trajno srečo.
Nebeški Oče, njegov ljubljeni Sin Jezus Kristus in Sveti Duh to ponujajo vsakemu duhovnemu otroku nebeškega Očeta, ki živi zdaj, bo živel oziroma je že živel na tem svetu. Tej ponudbi se včasih reče načrt sreče. Tako jo je imenoval prerok Alma, ko je učil svojega sina, ki je zapadel v stisko zaradi greha. Alma je vedel, da za njegovega sina ali za kateregakoli otroka nebeškega Očeta hudobija nikoli ne bi mogla pomeniti sreče.1
Sina je učil, da je vedno večja svetost edina pot do sreče. Pojasnil je, da je večjo svetost omogočila odkupna daritev Jezusa Kristusa, ki nas očiščuje in izpopolnjuje.2 Samo z vero v Jezusa Kristusa, stalnim kesanjem in izpolnjevanjem zapovedi lahko terjamo trajno srečo, po kateri vsi hrepenimo, da bi jo izkusili in obdržali.
Danes molim, da bi vam lahko pomagal razumeti, da večja sreča pride zaradi večje osebne svetosti, tako da boste delovali v skladu s tem vedenjem. Potem vam bom povedal, kar vem o tem, kaj lahko naredimo, da se pripravimo za ta dar, da postajamo vedno svetejši.
Sveti spisi nas učijo, da se med drugim lahko posvetimo oziroma postanemo svetejši, kadar udejanjamo vero v Kristusa3, izkazujemo poslušnost4, se kesamo5, se zanj žrtvujemo6, prejmemo svete uredbe in izpolnjujemo zaveze z njim7. Pogoje za dar svetosti lahko izpolnimo, ko smo ponižni8, krotki9 in potrpežljivi10.
V templju Salt Lake sem imel nekoč izkušnjo, ko sem si želel, da bi prejel več svetosti. V tempelj sem šel prvič in le malo so mi povedali o tem, kaj lahko pričakujem. Na zgradbi sem videl napis »Svetost Gospodu« in »Gospodova hiša«. Moje pričakovanje je bilo zelo veliko. Vendar sem se spraševal, ali sem na to pripravljen.
Mama in oče sta šla pred mano, ko smo vstopili. Naprošeni smo bili, da pokažemo dovolilnice kot dokaz, da smo vredni.
Starša sta poznala moškega za sprejemnim pultom. Tako sta za trenutek postala, da bi se z njim pogovarjala. Sam sem šel naprej v velik prostor, kjer je bilo vse bleščeče belo. Pogledal sem na strop, ki je bil tako visoko nad mano, da se je zdel kot odprto nebo. V tistem trenutku sem dobil jasen vtis, da sem bil tam že prej.
Toda potem sem zaslišal zelo blag glas, ki ni bil moj. Blago izgovorjene besede so bile: »Še nikoli nisi bil tukaj. Spominjaš se trenutka pred svojim rojstvom. Bil si na podobnem svetem kraju. Čutil si, da Odrešenik prihaja tja, kjer si stal. In bil si srečen, ker si bil poln pričakovanja, da ga boš videl.«
Ta izkušnja v templju Salt Lake je trajala le trenutek. Vendar spomin nanjo še vedno prinaša mir, radost in tiho srečo.
Tistega dne sem se naučil veliko lekcij. Ena je bila, da Sveti Duh govori z mirnim, blagim glasom. Slišim ga, kadar je v mojem srcu duhovni mir. Prinaša mi občutek sreče in potrditev, da postajam svetejši. To pa vedno prinaša srečo, ki sem jo občutil v tistih prvih trenutkih v Božjem templju.
V svojem življenju in življenju drugih ste opazovali čudež sreče, ki izvira iz vedno večje svetosti, iz tega, da postajamo bolj podobni Odrešeniku. V zadnjih tednih sem bil ob posteljah ljudi, ki so se s smrtjo lahko soočili s popolno vero v Odrešenika in s srečnim obrazom.
Eden je bil moški, obkrožen s svojo družino. Z ženo sta se tiho pogovarjala, ko sva s sinom vstopila. Poznal sem ju že vrsto let. Videl sem, kako je odkupna daritev Jezusa Kristusa delovala v njunem življenju in življenju njunih družinskih članov.
Skupaj sta se odločila, naj mu z medicinskimi postopki prenehajo podaljševati življenje. Ko nam je spregovoril, je bilo občutiti mir. Nasmehnil se je, ko je izrazil hvaležnost za evangelij in njegov očiščujoč učinek nanj in na družino, ki jo je ljubil. Govoril je o srečnih letih, ko je služil v templju. Na njegovo prošnjo mu je moj sin mazilil glavo s posvečenim oljem. Jaz sem maziljenje pečatil. Takrat sem jasno začutil, naj mu povem, da bo kmalu iz oči v oči gledal svojega Odrešenika.
Obljubil sem mu, da bo občutil srečo, ljubezen in Odrešenikovo odobravanje. Toplo se je nasmehnil, ko sva odšla. Njegove zadnje besede, ki mi jih je namenil, so bile: »Povej Kathy, da jo imam rad.« Moja žena Kathleen je v številnih letih spodbujala rodove njegove družine, naj sprejmejo Odrešenikovo povabilo, naj pridejo k njemu, sklenejo in izpolnjujejo svete zaveze in se tako pripravijo na srečo, ki sledi zaradi večje svetosti.
Umrl je nekaj ur kasneje. Nekaj tednov po njegovi smrti je njegova žena nama z ženo prinesla darilo. Ko smo se pogovarjali, se je smehljala. Prijazno je rekla: »Pričakovala sem, da bom čutila žalost in osamljenost. Tako srečna sem. Mislita, da je to prav?«
Ker sem vedel, kako rada je imela svojega moža in kako sta oba poznala, ljubila in služila Gospodu, sem ji povedal, da so njeni občutki sreče obljubljeni dar, ker je z zvestim služenjem postala svetejša. Njena svetost jo je pripravila na to srečo.
Nekateri, ki me zdajle poslušate, se morda sprašujete: »Zakaj ne čutim miru in sreče, ki sta obljubljena zvestim? Zvest sem bil, ko sem bil v strašni stiski, vendar ne čutim sreče.«
S to preizkušnjo se je soočil tudi prerok Joseph Smith. Ko je bil zaprt v ječi v Libertyju v Misuriju, je molil za pomoč. Bil je zvest Gospodu. Rasel je v svetosti. Pa vendar je čutil, da mu sreča ni dana.
Gospod ga je učil lekcijo potrpežljivosti, ki jo bomo med zemeljsko preizkušnjo morda za daljše obdobje nekoč vsi potrebovali. Sledi Gospodovo sporočilo njegovemu zvestemu in trpečemu preroku:
»In če te bodo vrgli v jamo ali v roke morilcev in ti bo izrečena smrtna obsodba, če te bodo vrgli v brezno, če se bo proti tebi dvignil val zarote, če bodo silni vetrovi postali tvoji sovražniki, če se bo na nebu nabrala črnina in se bodo vse prvine združile, da bi ti zaprle pot, in predvsem če bodo same čeljusti pekla na široko odprla usta po tebi, vedi, sin moj, da ti bo vse to dalo izkušnje in bo za tvoje dobro.
Sin človekov se je spustil pod vse njih. Si mar večji kot on?
Zato ostani na svoji poti in duhovništvo bo ostalo s teboj, kajti njihove meje so določene, preko katerih ne morejo. Tvoji dnevi so znani in tvojih let ne bo naštetih manj, zato se ne boj, kaj lahko naredi človek, kajti Bog bo s teboj na veke vekov.«11
To je bila enaka poučna lekcija, kot jo je Gospod dal Jobu, ki je drago plačal, da je dopustil odkupni daritvi, da ga naredi svetejšega. Iz predstavitve, ki jo imamo o Jobu, vemo, da je bil svet: »V deželi Uc je živel mož po imenu Job. Ta mož je bil popoln in iskren, bal se je Boga in se varoval hudega.«12
Potem je izgubil svoje premoženje, družino in celo zdravje. Morda se spomnite, da je Job dvomil, da ga je na srečo pripravila prav njegova večja svetost, ki jo je pridobil zaradi večje stiske. Zdelo se mu je, da mu je svetost prinesla bridkost.
Vendar je Gospod dal Jobu enako poučno lekcijo, kot jo je dal Josephu Smithu. Dopustil je, da je Job svojo srce parajočo situacijo videl z duhovnimi očmi. Rekel je:
»Opaši kakor junak svoja ledja, vprašal te bom in ti me pouči!
Kje si bil, ko sem utemeljeval zemljo? Povej to, če imaš kaj razuma!
Kdo je določil njene mere, ali morda veš? Ali kdo je potegnil čeznjo merilno vrvico?
Na čem stojijo njeni stebri, ali kdo je položil njen vogalni kamen,
ko so se skupaj veselile jutranje zvezde in vriskali vsi Božji sinovi?«13
Potem ko se je Job pokesal, ker je Bogu očital krivičnost, je svoje preizkušnje lahko videl z višjega, svetejšega vidika. Pokesal se je.
»Nato je Job odgovoril Gospodu in rekel:
Zdaj vem, da vse premoreš in ni ovire za noben tvoj sklep.
‘Kdo je ta, ki brez znanja zamegljuje posvèt?’ Zato sem govoril in nisem razumel reči, ki so zame pretežke in jih ne poznam.
Poslušaj torej ti, jaz pa bom govoril, vprašal te bom in ti me poúči!
Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko.
Zato odstopam in se kesam v prahu in pepelu.«14
Potem, ko se je Job pokesal in tako postal svetejši, ga je Gospod blagoslovil preko tega, kar je prej izgubil. Vendar je bil za Joba morda največji blagoslov, da je zaradi preizkušenj in kesanja zrasel v svetosti. Pripravljen je bil na večjo srečo v dneh, ki so mu še ostali.
Večje svetosti ne bomo dosegli zgolj zato, če prosimo zanjo. Dosegli jo bomo, če bomo delali, kar moramo, da nas Bog lahko spremeni.
Predsednik Russell M. Nelson je dal po mojem mnenju najboljši nasvet za to, kako naj gremo po poti zavez k večji svetosti. Pokazal je pot, ko nas je rotil:
»Izkusite krepilno moč vsakodnevnega kesanja – da delamo in smo vsak dan malo boljši.
Ko se odločimo, da se bomo pokesali, se odločimo, da se bomo spremenili. Odrešeniku dovolimo, da nas preoblikuje v najboljšo inačico nas samih. Odločimo se, da bomo duhovno rasli in prejeli radost – radost odkupitve v Gospodu. Ko se odločimo za kesanje, se odločimo, da bomo postali bolj podobni Jezusu Kristusu!«
Nadaljeval je s to spodbudo pri naših prizadevanjih, da bi postali svetejši: »Gospod od nas na tej točki /…/ ne pričakuje popolnosti. /…/ Pričakuje pa, da bomo vedno bolj čisti. Vsakodnevno kesanje je pot k neomadeževanosti.«15
Predsednik Dallin H. Oaks mi je z enim od prejšnjih konferenčnih govorov pomagal jasneje razumeti, kako rasemo v svetosti in kako lahko vemo, da gremo proti njej. Rekel je: »Kako pridobimo duhovnost? Kako pridobimo tisto stopnjo svetosti, da nas stalno spremlja Sveti Duh? Kako lahko vidimo in ocenimo stvari tega sveta z vidika večnosti?«16
Njegov odgovor se začne z večjo vero v Jezusa Kristusa kot našega ljubečega Odrešenika. To nas vodi do tega, da si vsak dan prizadevamo za odpuščanje in da se ga vsak dan spominjamo tako, da izpolnjujemo njegove zapovedi. Več vere v Jezusa Kristusa dobimo, ko se vsak dan gostimo z njegovo besedo.
Hvalnica »Več svetosti daj mi« predlaga, kako naj molimo za pomoč, da bomo postali svetejši. Avtor modro nakaže, da je svetost, za katero si prizadevamo, dar ljubečega Boga. Podeli jo potem, ko napravimo vse, kar je v naši moči. Spomnite se zadnje kitice:
Več čistosti daj mi,
moč na vseh poteh,
prost naj bom slabosti,
si k tebi želim,
bolj vreden kraljestva
prav vsak del poti,
bolj svet v blagoslovih –
bolj, Jezus, kot ti.17
Kakršnekoli so že naše okoliščine, kjerkoli že smo na poti zavez domov, bi želel, da bi bile naše molitve za večjo svetost uslišane. Vem, da bomo srečnejši, ko bodo naše priprošnje za večjo svetost uslišane. Morda bo prišla počasi, vendar bo prišla. To zagotovilo sem dobil od ljubečega nebeškega Očeta in njegovega ljubljenega Sina, Jezusa Kristusa.
Pričujem, da je bil Joseph Smith Božji prerok in da je predsednik Russell M. Nelson danes naš živi prerok. Bog Oče živi in nas ima rad. Želi, da se z družinami vrnemo k njemu domov. Naš ljubeči Odrešenik nas vabi, naj mu na poti tja sledimo. Pripravila sta pot. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.