Najdeni z močjo Mormonove knjige

starešina Rubén V. Alliaud

od sedemdeseterih

Vsi moramo izkusiti moč resnic, ki jih vsebuje Mormonova knjiga, in biti s to močjo najdeni.

Ko spreobrnjence obiščem na njihovih domovih, jih pogosto rad vprašam, kako so sami in njihove družine spoznali Cerkev in kako je prišlo do tega, da so se krstili? Ni pomembno, ali je tisti človek v tistem trenutku dejaven član, ali pa veliko let ni prišel v Cerkev. Odgovor je vedno isti: Z nasmehom in žarečim izrazom na obrazu začnejo pripovedovati zgodbo o tem, kako so bili najdeni. Pravzaprav se zdi, da je zgodba spreobrnitve vedno zgodba o tem, kako smo bili najdeni.

Jezus Kristus sam je Gospod izgubljenih stvari. Skrbi za izgubljene stvari. Gotovo je zato učil tri prilike, ki jih najdemo v petnajstem poglavju Evangelija po Luku: prilika o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in nazadnje o izgubljenem sinu. Vse te zgodbe imajo isti predznak: Ni pomembno, zakaj so se izgubili. Niti ni pomembno to, ali so se zavedali, da so se izgubili. Zavlada občutek radosti ob vzkliku: »Veselite se z menoj, kajti našel sem [tisto], [kar je bilo izgubljeno].«¹ Na koncu zanj ni nič zares izgubljeno.²

Dovolite mi, da vam to popoldne povem nekaj meni najdragocenejšega – zgodbo o tem, kako sem bil najden sam.

Ravno pred mojim petnajstim rojstnim dnem me je stric Manuel Bustos povabil, naj nekaj časa preživim z njim in njegovo družino tukaj v Združenih državah. To naj bi bila sijajna priložnost, da se naučim nekaj angleščine. Stric se je spreobrnil v Cerkev pred veliko leti in je imel izjemnega misijonarskega duha. Verjetno je zato moja mama brez moje vednosti govorila z njim in mu povedala, da bo vabilo sprejela pod enim pogojem: da me ne bo poskušal prepričati, naj postanem član njegove Cerkve. Že veliko rodov smo bili katoliki in ni bilo razloga za spremembo. Stric se je strinjal in je držal besedo celo do mere, da ni hotel odgovarjati niti na preprosta vprašanja o Cerkvi.

Seveda se stric in njegova mila žena Marjorie nista mogla izogniti temu, kdo sta bila.³

Dodelili so mi sobo, v kateri je bila velika knjižnica. Videl sem, da je bilo v njej okrog dvesto izvodov Mormonove knjige v različnih jezikih, dvajset od teh v španščini.

Nekega dne sem iz radovednosti s police vzel izvod Mormonove knjige v španščini.

Imela je svetlomodre mehke platnice z likom Moronija na naslovnici. Ko sem jo odprl, je bila na prvi strani napisana naslednja obljuba: »In ko boste to prejeli, bi vas opomnil, da bi vprašali Boga, Večnega Očeta, v Kristusovem imenu, ali je to mar resnica; in če boste vprašali z iskrenim srcem, z resničnim namenom, z vero v Kristusa, vam bo resnico tega razodel z močjo Svetega Duha.«

Potem je bilo dodano: »In z močjo Svetega Duha lahko poznate resnico o vsem.«⁴

Težko je pojasniti učinek teh odlomkov na moj um in srce. Po pravici povedano, nisem iskal »resnice«. Bil sem samo najstnik, srečen v življenju in sem užival v novi kulturi.

Vseeno sem s tisto obljubo v mislih knjigo začel na skrivaj brati. Ko sem bral naprej, sem spoznal, da če hočem imeti kaj od tega, bo bolje, da začnem moliti. In vsi dobro vemo, kaj se zgodi, ko se odločiš, da Mormonove knjige ne boš samo bral, ampak o njej tudi molil. No, prav to se je zgodilo meni. Bilo je nekaj tako posebnega in enkratnega – da, prav tisto, kar se je zgodilo milijonom drugih po vsem svetu. Z močjo Svetega Duha sem spoznal, da Mormonova knjiga izpričuje resnico.

Potem sem šel k stricu, da sem mu pojasnil, kaj se je zgodilo in da sem pripravljen, da se krstim. Stric ni mogel zadržati osuplosti. Šel je v avto, se odpeljal na letališče in se vrnil z mojo letalsko vozovnico za domov, s sporočilom za mojo mamo, v katerem je pisalo: »Nič nimam s tem!«

Na neki način je imel prav. Najden sem bil neposredno z močjo Mormonove knjige.

Morda jih je veliko, ki so jih našli naši čudoviti misijonarji po vsem svetu, v vsakem primeru na čudežen način. Ali so jih morda našli prijatelji, ki jih je Bog namenoma postavil na njihovo pot. Morda jih je našel celo nekdo iz tega rodu ali preko enega njihovih prednikov.⁵ Da bi napredovali proti resničnemu osebnemu spreobrnjenju, morajo v vsakem primeru prej ko slej vsi izkusiti in biti najdeni z močjo resnic, ki jih vsebuje Mormonova knjiga. Istočasno se morajo sami odločiti, da se bodo z Bogom resno zavezali, da si bodo prizadevali izpolnjevati njegove zapovedi.

Ko sem se vrnil v Buenos Aires je moja mama spoznala, da se resnično hočem krstiti. Ker sem bil bolj uporniškega duha, me je namesto, da bi mi nasprotovala, zelo modro podprla. In ne da bi sploh vedela, sama opravila razgovor za krst. Zares verjamem, da je bil razgovor z njo bolj poglobljen, kot tisti, ki jih izvedejo naši misijonarji. Rekla mi je: »Če se hočeš krstiti, te bom podprla. Vendar ti bom najprej postavila nekaj vprašanj in želim, da zelo resno razmisliš in mi pošteno odgovoriš. Ali se zavežeš, da boš šel v cerkev prav vsako nedeljo?«

Povedal sem ji: »Da, seveda, to bom delal.«

»Ali si sploh predstavljaš, koliko časa traja cerkev?«

»Da, vem,« sem rekel.

Odgovorila je: »Prav, če se boš krstil, bom poskrbela, da boš hodil tja.« Potem me je vprašala, ali sem resnično pripravljen, da ne bom nikoli pil alkohola ali kadil.

Odgovoril sem: »Da, seveda, tudi tega se bom držal.«

Čemur je dodala: »Če se boš krstil, bom poskrbela, da bo tako.« In tako je nadaljevala s skoraj vsako zapovedjo.

Stric je poklical mamo, da bi ji povedal, naj ne skrbi, da me bo kmalu minilo. Štiri leta kasneje, ko so me poklicali na služenje v urugvajski misijon v Montevideu, je mama poklicala strica, da bi ga vprašala, kdaj točno me bo vse to minilo. Resnica je, da je bila od mojega krsta naprej moja mama srečnejša mama.

Spoznal sem, da je bila Mormonova knjiga odločilna v postopku spreobrnitve, ko sem neposredno doživel obljubo, da »če bo človek živel po njenih naukih, se bo [približal] Bogu.«⁶

Nefi je osnovni namen Mormonove knjige pojasnil na ta način:

»Kajti marljivo zapisujemo, da bi svoje otroke in tudi naše brate prepričali, naj verjamejo v Kristusa in se spravijo z Bogom. /…/

In [tako] govorimo o Kristusu, radostimo se v Kristusu, pridigamo o Kristusu [in] prerokujemo o Kristusu /…/, da bodo naši otroci lahko vedeli, h kateremu viru naj se ozirajo za odpuščanje grehov.«⁷

Celotno Mormonovo knjigo prežema prav isti sveti namen.

Vsak bralec, ki se zaveže, da jo bo iskreno preučeval v duhu molitve, se zato ne bo le učil o Kristusu, temveč se bo učil od Kristusa – še zlasti če se bo odločil »[preizkusiti] učinkovitost Božje besede«⁸ in je ne bo predčasno zavrnil zaradi predsodkov nevere⁹, zaradi tega, kar so drugi rekli o stvareh, ki jih niso nikoli brali.

Predsednik Russell M. Nelson je razmišljal: »Ko razmišljam o Mormonovi knjigi, pomislim na besedo moč. Resnice v Mormonovi knjigi imajo moč, da zdravijo, tolažijo, obnavljajo, podpirajo, krepijo, tešijo in razvedrijo naše duše.«¹⁰

To popoldne vabim vsakega od nas, ne glede na to, kako dolgo smo člani Cerkve, da dovolimo moči resnic v Mormonovi knjigi, da nas ponovno in dan za dnem najdejo in objamejo, ko si marljivo prizadevamo za osebno razodetje. To se bo zgodilo, če bomo dovolili.

Resno pričujem, da Mormonova knjiga vsebuje polnost evangelija Jezusa Kristusa in da bo Sveti Duh vedno znova potrdil njeno resničnost vsakomur, ki bo z iskrenim srcem iskal spoznanje za odrešitev svoje duše.¹¹ V imenu Jezusa Kristusa, amen.