Vztrajno in trdoživo zaupanje
Zaupanje v Gospoda vključuje zaupanje v njegov čas in zahteva potrpežljivost in vzdržljivost, ki preživita življenjske viharje.
Najin sin Dan je na svojem misijonu v Afriki hudo zbolel in odpeljali so ga v zdravstveno ustanovo, ki je imela bore malo virov. Ko sva brala njegovo prvo pismo po bolezni, sva pričakovala, da mu je pošel pogum, a namesto tega je napisal: »Tudi ko sem ležal na urgenci, sem občutil mir. Še nikoli v življenju nisem bil tako vztrajno in trdoživo srečen.«
Ko sva z ženo brala te besede, so naju prevzela čustva. Vztrajno in trdoživo srečen. Še nikoli nisva slišala, da bi kdo srečo tako opisal, vendar so njegove besede zvenele pristno. Vedela sva, da sreča, kot jo je opisal, ni preprosto užitek ali celo evforično razpoloženje, temveč mir in radost, ki ju prejmemo, ko se predamo Bogu in mu v vsem zaupamo.1 Tudi mi smo imeli takšne trenutke, ko nas je Bog v duši pomiril in napravil, da smo upali na rešitev v Kristusu tudi, ko je bilo življenje težko in negotovo.2
Lehi je učil, da če Adam in Eva ne bi padla, »bi ostala v stanju nedolžnosti, ne bi imela radosti, kajti nista poznala bede. /…/
Toda glejte, vse je bilo storjeno v modrosti njega, ki ve vse.
Adam je padel, da bi ljudje bili; in ljudje so, da bi se radostili.«3
Na protisloven način nas stiske in žalost pripravijo na to, da doživljamo radost, če zaupamo v Gospoda in njegov načrt za nas. To resnico je prelepo opisal pesnik v trinajstem stoletju: »Žalost te pripravi na radost. Divje pomete iz tvoje hiše vse, tako da lahko vstopi nova radost. Strese rumene liste z veje tvojega srca, tako da na njihovem mestu lahko zrastejo sveži, zeleni listi. Izpuli trhle korenine, tako da imajo nove korenine, skrite spodaj, prostor za rast. Karkoli žalost strese iz tvojega srca, bodo veliko boljše stvari zavzele njihovo mesto.«4
Predsednik Russell M. Nelson je učil: »Radost, ki [nam] jo nudi Odrešenik /…/ je trajna in nam zagotavlja, da bodo naše ‘stiske /…/ le kratek trenutek’ [Nauk in zaveze 121:7] in bodo posvečene v našo korist.«5 Naše preizkušnje in stiske lahko pripravijo prostor za večjo radost.6
Dobra novica evangelija ni obljuba, da bomo živeli brez žalosti in trpljenja, temveč živeli s ciljem in osmišljeno – živeli tako, da naše žalosti in stiske lahko »[prežame] Kristusova radost«.7 Odrešenik je izjavil: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«8 Njegov evangelij je sporočilo o upanju. Žalost, povezana z upanjem v Jezusa Kristusa, vsebuje obljubo o trajni radosti.
Zgodbo o potovanju Jeredovcev v obljubljeno deželo lahko uporabimo kot prispodobo za naše potovanje skozi zemeljsko življenje. Gospod je Jeredovemu bratu in njegovemu ljudstvu obljubil, da bo »pred [njimi] šel v deželo, ki je izvoljena nad vsemi deželami na zemlji«.9 Zapovedal jim je, naj zgradijo barke in poslušno so jih začeli graditi po Gospodovih navodilih. Ko pa je delo napredovalo, je Jeredovega brata začelo skrbeti, da Gospodov načrt za barke ni dovolj dober. Zaklical je:
»O Gospod, opravil sem delo, ki si mi ga zapovedal, in napravil sem barke, kakor si mi narekoval.
In glej, o Gospod, v njih ni svetlobe.«10
»Glej, o Gospod, mar boš dopustil, da bomo čez to veliko vodo šli v temi?«11
Ali ste kdaj tako izlili dušo Gospodu? Ste se kdaj, ko ste si prizadevali živeti, kot Gospod zapoveduje in se pravična pričakovanja niso uresničila, spraševali, ali boste morali to življenje preživeti v temi?12
Jeredov brat je potem izrazil še večjo zaskrbljenost glede tega, ali bodo lahko preživeli v barkah. Zaklical je: »In prav tako bomo pomrli, kajti v njih lahko vdihavamo samo zrak, ki je v njih.«13 Ali ste zaradi življenjskih težav kdaj težko dihali in se zato spraševali, kako boste zmogli preživeti dan, kaj šele, da bi se vam bo uspelo vrniti v nebeški dom?
Gospod je z Jeredovim bratom razrešil vsako od njegovih skrbi, potem pa pojasnil: »Ne morete čez to veliko globočino, če vas ne pripravim na morske valove in vetrove, ki sem jih poslal, in povodnji, ki bodo prišle.«14
Gospod je jasno povedal, da navsezadnje Jeredovci ne bodo uspeli priti v obljubljeno deželo brez njega. Niso imeli nadzora in samo če mu bodo zaupali, jim lahko uspe priti čez veliko globočino. Zdi se, da so te izkušnje in Gospodov poduk poglobile vero Jeredovega brata in okrepile njegovo zaupanje v Gospoda.
Bodite pozorni na to, kako so se njegove molitve spremenile iz vprašanj in skrbi v izraze vere in zaupanja:
»In vem, o Gospod, da imaš vso moč in lahko v korist človeka napraviš, kar hočeš. /…/
Glej, o Gospod, ti to lahko napraviš. Vemo, da lahko pokažeš veliko moč, ki se človeškemu razumevanju zdi majhna.«15
Zapisano je, da so Jeredovci potem »šli v /…/ barke in odrinili na morje in se priporočili Gospodu, svojemu Bogu«.16 Priporočiti se pomeni zaupati se oziroma predati. Jeredovci niso šli v barke, ker bi točno vedeli, kako jim bo šlo na potovanju. Vkrcali so se, ker so se naučili zaupati v Gospodovo moč, dobroto in milost, in zato so bili pripravljeni Gospodu predati sebe, in vse dvome ali strahove, ki so jih morda imeli.
Nedavno je najin vnuk Abe hotel na živalski vrtiljak, a se je bal živali, ki se je gibala gor in dol. Raje bi imel takšno, ki se ne bi premikala. Njegova babica ga je nazadnje prepričala, da bo varen in ker ji je zaupal, se je vzpel nanj. Potem je z velikim nasmehom rekel: »Ne počutim se varno, ampak sem varen.« Tako so se verjetno počutili Jeredovci. Zaupati Bogu ne daje vedno občutka varnosti na začetku, vendar radost sledi.
Potovanje Jeredovcev ni bilo lahko. »Velikokrat [jih je] pokopalo v morske globine zaradi valov, visokih kot gora, ki so se lomili nad njimi«.17 Zapisano pa je, da »veter ni nikoli prenehal pihati proti obljubljeni deželi«.18 Naj je to še tako težko razumeti, še posebej v trenutkih v naših življenjih, ko so čelni vetrovi močni in morja razburkana, nas lahko tolaži, ker vemo, da nas Bog s svojo neskončno dobroto vedno žene proti domu.
Zapis se nadaljuje: »In tako jih je gnalo naprej; in nobena morska pošast jih ni mogla zlomiti, niti jih kit ni mogel poškodovati; in nenehno so imeli luč, bodisi je bilo nad vodo ali pod vodo.«19 Živimo v svetu, kjer se na nas zgrinjajo pošastni valovi smrti, telesnih in duševnih bolezni ter preizkušnje in stiske vsake vrste. Vendar imamo z vero v Jezusa Kristusa in našo odločitvijo, da mu zaupamo, tudi mi lahko vedno svetlobo, če smo nad vodo ali pod njo. Lahko imamo zagotovilo, da nas Bog ne bo nikoli nehal gnati proti nebeškemu domu.
Ko je Jeredovce v barkah premetavalo, so »peli /…/ hvale Gospodu; da, /…/ in [zahvaljevali so se] in [slavili] Gospoda ves dan; in ko je prišla noč, niso prenehali slaviti Gospoda«.20 Radost in hvaležnost so čutili celo v svojih stiskah. Niso še prispeli v obljubljeno deželo, vendar so se radostili obljubljenega blagoslova zaradi svojega vztrajnega in trdoživega zaupanja v Gospoda.21
Jeredovce je gnalo po vodi 344 dni.22 Ali si to lahko predstavljate? Zaupanje v Gospoda vključuje zaupanje v njegov čas in zahteva potrpežljivost in vzdržljivost, ki preživita življenjske viharje.23
Končno so Jeredovci »pristali /…/ na obali obljubljene dežele. In ko so z nogami stopili na obalo obljubljene dežele, so se priklonili na obličju dežele in postali ponižni pred Gospodom in so pred Gospodom potočili solze radosti zaradi množice njegovih blagih milosti nad njimi.«24
Če bomo zvesto izpolnjevali zaveze, se bomo tudi mi nekega dne varno vrnili domov, se priklonili Gospodu in točili solze radosti zaradi množice njegovih blagih milosti v naših življenjih, vključno z žalostjo, ki je naredila prostor za več radosti.25
Ko se bomo priporočili Gospodu ter vztrajno in trdoživo zaupali Jezusu Kristusu in njegovim božanskim namenom v naših življenjih, nas bo obiskal z zagotovilom, nas v duši pomiril in »napravil, [da bomo upali] na rešitev v njem«.26
Pričujem, da Jezus je Kristus. On je vir vse radosti.27 Njegova milost zadostuje in ima moč, da nas odreši.28 On je luč, življenje in upanje sveta.29 Ne bo dopustil, da bi bili pogubljeni.30 V imenu Jezusa Kristusa, amen.