Druga največja zapoved
Največjo radost torej izkusimo, ko pomagamo bratom in sestram.
Moji dragi bratje in sestre, hvala vam za vse, kar delate, da pomagate zbirati Izrael na obeh straneh tančice, da krepite svoje družine in blagoslavljate življenja tistih, ki so v stiski. Hvala vam, ker živite kot pravi privrženci Jezusa Kristusa.1 Poznate največji Božji zapovedi, naj ljubite Boga in naj ljubite svoje bližnje, in ju radi spolnjujete.2
S sestro Nelson sva v zadnjih šestih mesecih, ko sva obiskala Srednjo in Južno Ameriko, Tihomorsko otočje in več mest v Združenih državah, srečala na tisoče svetih. Potujeva v upanju, da vam okrepiva vero. Vendar se vedno vrneva z vero, ki so nama jo okrepili člani in prijatelji, ki sva jih srečala. Dovolite, da vam spregovorim o treh pomenljivih trenutkih med najinimi nedavnimi izkušnjami.
Maja smo s sestro Nelson, starešino Gerritom W. in sestro Susan Gong odpotovali na področje Južnega Tihega oceana. Ko smo bili v Aucklandu na Novi Zelandiji, smo imeli čast, da smo se srečali z imamoma mošej v Christchurchu na Novi Zelandiji, kjer so samo dva meseca prej v strašnem nasilju streljali na nedolžne vernike.
Tema bratoma druge veroizpovedi smo izrekli sožalje in ponovno poudarili skupno zavezanost verski svobodi.
Ponudili smo jima tudi pomoč v obliki prostovoljnega dela in skromno finančno podporo za obnovo mošej. Naše srečanje z muslimanskima voditeljema je bilo v duhu izkazanega bratstva.
Avgusta sva se s sestro Nelson skupaj s starešino Quentinom L. in sestro Mary Cook sestala s posamezniki v Buenos Airesu v Argentini – večina jih ni naše veroizpovedi – ki se jim je življenje spremenilo, ker jim je Dobrodelna organizacija svetih iz poslednjih dni priskrbela invalidske vozičke. Ko so nam z radostjo izrazili svojo hvaležnost za novopridobljeno mobilnost, so nas navdihnili.
Tretji dragoceni trenutek se je zgodil le pred nekaj tedni tu v Salt Lake Cityju, ko sem za rojstni dan prejel izjemno pismo štirinajstletnice, ki jo bom imenoval Marija.
Marija je pisala o tem, kaj imava skupnega: »Vi imate deset otrok. Nas je deset otrok. Govorite mandarinščino. Sedem otrok v moji družini, vključno z mano, je bilo posvojenih s Kitajske, tako je mandarinščina naš prvi jezik. Vi ste srčni kirurg. Moja sestra je imela dve [operaciji] na odprtem srcu. Radi imate dvourne cerkvene sestanke. Mi imamo radi dvourne cerkvene sestanke. Imate popoln posluh. Tudi moj brat ima popoln posluh. Slep je tako kot jaz.«
Marijine besede so me močno ganile in razkrile ne le njenega čudovitega duha, marveč tudi materino in očetovo predanost.
Tako sveti iz poslednjih dni kakor tudi drugi privrženci Jezusa Kristusa vedno iščejo priložnosti, da bi pomagali, povzdigovali in ljubili druge. Tisti, ki so se voljni imenovati Gospodovo ljudstvo, so »voljni nositi drug drugega bremena, /…/ žalovati s tistimi, ki žalujejo; /…/ in tolažiti tiste, ki potrebujejo tolažbo«3.
Resnično skušajo živeti v skladu s prvo in drugo največjo zapovedjo. Ko ljubimo Boga z vsem srcem, nam pomaga, da v srcu začutimo skrb za blaginjo drugih v čudovitem, uspešnem krogu.
Nemogoče bi bilo izračunati, koliko služenja opravijo sveti po svetu vsak dan, vsako leto, možno pa je preračunati dobro delo, ki ga Cerkev kot organizacija opravlja, da blagoslovi moške in ženske – dečke in deklice – ki potrebujejo roko pomoči.
Cerkev je s človekoljubno pomočjo začela leta 1984. Takrat je v Cerkvi po vsem svetu potekal post za zbiranje sredstev za pomoč tistim, ki jih je huda suša v vzhodnem delu Afrike zelo prizadela. Člani Cerkve so v enem samem postnem dnevu darovali 6,4 milijona dolarjev.
Tedanji starešina M. Russell Ballard in brat Glenn L. Pace sta bila poslana v Etiopijo, da bi ocenila, kako bi ta posvečena finančna sredstva kar najbolje porabili. Izkazalo se je, da so bila ta prizadevanja začetek nečesa, kar je kasneje postalo znano kot Dobrodelna organizacija svetih iz poslednjih dni.
Odtlej so priskrbeli več kot dve milijardi dolarjev pomoči za ljudi v stiski po vsem svetu. Prejemniki to pomoč prejmejo ne glede na to, ali pripadajo Cerkvi ali ne, ne glede na narodnost, raso, spolno usmerjenost, spol ali politično prepričanje.
To pa še ni vse. Članom Gospodove Cerkve, ki so v stiski, pomagamo tako, da imamo radi starodaven zakon posta, po katerem živimo.4 Ne jemo, da pomagamo drugim, ki so lačni. En dan v mesecu se odpovemo hrani, znesek pa, ki bi ga porabili za hrano, darujemo za pomoč ljudem v stiski.
Nikoli ne bom pozabil, ko sem leta 1986 prvič obiskal Zahodno Afriko. Sveti so na naše sestanke prišli v velikem številu. Čeprav so imeli bore malo v smislu materialnih dobrin, jih je večina prišla oblečena v čista bela oblačila.
Kolskega predsednika sem vprašal, kako skrbi za člane, ki imajo tako malo. Odgovoril je, da njihovi škofje svoje ljudi dobro poznajo. Če si člani lahko privoščijo dva obroka dnevno, potem pomoč ni potrebna. Če pa so si lahko privoščili samo en obrok ali manj – celo ob pomoči družine – je škof za hrano poskrbel z denarnimi sredstvi iz postnih darovanj. Potem je povedal naslednje neverjetno dejstvo: njihovi postni prispevki so običajno presegali njihove stroške. Presežek postnih darovanj so potem poslali ljudem drugod, ki so jih bolj potrebovali. Ti zvesti afriški člani so me naučili nekaj pomembnega o moči zakona in duha posta.
Kot člani Cerkve čutimo povezanost s tistimi, ki kakorkoli trpijo.5 Kot Božji sinovi in hčere smo vsi bratje in sestre. Upoštevamo starozavezni nasvet: »Široko odpiraj svojo roko bratu, ubožcu in revežu.«6
Trudimo se tudi živeti po naukih Gospoda Jezusa Kristusa, kot je zapisano v Mateju 25:
»Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli,
nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali. /…/
Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«7
Naj navedem samo nekaj primerov tega, kako Cerkev sledi tem Odrešenikovim naukom.
Cerkev pomaga ublažiti lakoto tako, da vodi 124 škofovih skladišč po svetu. V njih vsako leto prejmejo približno 400.000 naročil hrane za posameznike v stiski. Tam, kjer skladišč ni, škofje in predsedniki vej črpajo sredstva iz cerkvenih postnih darovanj, da za člane v stiski priskrbijo hrano in potrebščine.
Vendar problem lakote seže veliko dlje od cerkvenih meja in v svetu vse bolj narašča. Nedavno poročilo Združenih narodov kaže, da število podhranjenih ljudi v svetu zdaj presega 820 milijonov – oziroma je podhranjen skoraj vsak deveti prebivalec zemlje.8
Ti statistični podatki nas streznijo! Kako hvaležni smo za vaše prispevke. Zaradi vaše odkritosrčne radodarnosti bodo milijoni po vsem svetu prejeli še kako potrebno hrano, oblačila, začasno zatočišče, invalidske vozičke, zdravila, pitno vodo in še več.
Nečista voda je vzrok za marsikatero bolezen na svetu. Doslej je Cerkvena človekoljubna pobuda pomagala priskrbeti vodo v več sto skupnostih v 76 državah.
Lep primer tega je projekt v Luputi v Demokratični republiki Kongo. V mestu z več kot 100.000 prebivalci ni bilo tekoče vode. Prebivalci so morali do virov neoporečne vode prepešačiti velike razdalje. Gorski izvir so odkrili 29 km proč, vendar prebivalci mesta niso imeli rednega dostopa do vode.
Ko so naši misijonarji za človekoljubno služenje izvedeli za ta izziv, so v sodelovanju z voditelji Lupute dobavili material ter jih naučili, kako napeljati vodo v mesto. Prebivalci Lupute so za to, da so skozi skalo in džunglo skopali meter globok jarek, potrebovali tri leta. S skupnim delom so nazadnje dočakali radosten dan, ko je bila sveža, pitna voda v tistem mestu dostopna vsem.
Cerkev pomaga tudi beguncem, najsi zaradi državljanskih nemirov, pustošenja narave ali verskega preganjanja. Zdaj je razseljenih že več kot 70 milijonov ljudi.9
Cerkev je samo v letu 2018 priskrbela nujne zaloge za begunce v 56 državah. Poleg tega veliko članov prostovoljno nameni svoj čas, da pomagajo beguncem pri vključevanju v nove skupnosti. Zahvaljujemo se vsakomur od vas, ki priskoči na pomoč tistim, ki si skušajo ustvariti nov dom.
Zaradi radodarnih darovanj v trgovine Deseret Industries v Združenih državah se vsako leto nabere in razporedi na milijone kilogramov oblačil. Medtem ko krajevni škofje te ogromne zaloge uporabljajo za pomoč članom v stiski, pa se največji del daruje drugim človekoljubnim organizacijam, ki to razpošljejo po vsem svetu.
Cerkev je samo lani nudila okulistične usluge več kot 300.000 ljudem v 35 državah, poporodno oskrbo za tisoče mater in dojenčkov v 39 državah in invalidske vozičke za več kot 50.000 ljudi, ki živijo v več deset državah.
Cerkev je dobro znana po tem, da je med prvimi, ki se odzove, ko pride do tragedije. Še preden udari orkan, cerkveni voditelji in osebje na prizadetih območjih pripravljajo načrte, kako bodo tistim, ki bodo to najbolj občutili, dostavili pošiljko s pomočjo in jim pomagali s prostovoljnim delom.
Cerkev je samo lani po svetu izvedla več kot 100 projektov »pomoč ob nesrečah« in pomagala žrtvam orkanov, požarov, poplav, potresov in drugih naravnih nesreč. Kadar je to mogoče, se naši člani v rumenih telovnikih z napisom Roka pomoči zberejo v velikem številu, da bi pomagali tistim, ki jih je prizadela nesreča. Tovrstno služenje, ki ga opravljate tako številni med vami, je v samem bistvu skrbnega služenja.
Moji dragi bratje in sestre, dejavnosti, ki sem jih pravkar opisal, so le delček rastoče dobrodelne in človekoljubne dejavnosti Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.10 In vi ste tisti, ki vse to omogočate. Ne čudi, da zaradi vaših vzornih življenj, radodarnih src in rok pomoči vaša prizadevanja hvalijo številne skupnosti in državni voditelji.11
Odkar sem postal predsednik Cerkve, sem osupel nad tem, kako veliko predsednikov, predsednikov vlad in veleposlanikov se mi je iskreno zahvalilo za človekoljubno pomoč, ki jo namenjamo njihovim ljudem. Prav tako so izrazili hvaležnost za vpliv, ki ga naši zvesti člani prinašajo v njihove države kot zvesti, koristni državljani.
Čudil sem se tudi, ko so svetovni voditelji obiskali Prvo predsedstvo in rekli, da upajo, da bo Cerkev ustanovljena tudi v njihovi državi. Zakaj? Ker vedo, da bodo sveti iz poslednjih dni pomagali pri oblikovanju močnih družin in skupnosti ter izboljšali življenje drugim kjerkoli živijo.
Ne glede na to, kje smo doma, člani Cerkve trdno verjamejo, da je Bog naš Oče in da smo vsi mi bratje in sestre. Največjo radost torej izkusimo, ko ne glede na to, kje v tem čudovitem svetu živimo, pomagamo bratom in sestram.
Radost občutimo, če pomagamo drugim – se zavestno trudimo, da bi za druge skrbeli vsaj tako ali celo bolj, kot skrbimo zase. Zlasti tedaj, ko ni prikladno in ko moramo izven svojega območja udobja. Živeti po drugi največji zapovedi je ključno, da postanemo pravi učenci Jezusa Kristusa.
Moji dragi bratje in sestre, vi ste živi vzorniki sadov, ki pridejo, če sledimo naukom Jezusa Kristusa. Zahvaljujem se vam! Rad vas imam!«
Vem, da Bog živi. Jezus je Kristus. Njegova Cerkev je bila obnovljena v teh poslednjih dneh, da izpolni svoje božanske namene. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.