S tem jih bomo preizkusili
Zdaj je čas, da se pripravimo in dokažemo, da smo voljni in sposobni storiti vse, kar nam bo zapovedal Gospod, naš Bog.
Molim, da nam bo Sveti Duh vsem v pomoč, ko bom govoril o mislih in občutkih, ki so se mi porajali v umu in srcu med pripravo na to generalno konferenco.
Pomen izpitov
Preden so me poklicali, naj služim v Cerkvi za polni čas, sem več kot dve desetletji delal kot univerzitetni profesor in vodja. Kot profesor sem bil odgovoren predvsem za to, da študentom pomagam ugotoviti, kako se učiti. In ključen element pri mojem delu je bil, da študentom pripravim, ocenim in podam povratno informacijo o tem, kako so se odrezali na izpitih. Kakor morda veste že iz lastnih izkušenj, za študente izpiti običajno niso najljubši del učnega procesa!
A občasni izpiti so za učenje nadvse bistveni. S pomočjo učinkovitega izpita to, kar o določenem predmetu moramo znati, primerjamo s tem, kar dejansko znamo. Služi nam tudi kot merilo, s katerim ocenimo svoje učenje in napredek.
Prav tako so izpiti v šoli zemeljskega življenja ključni element za naš večen napredek. Vendar je zanimivo, da v angleških standardnih delih besede izpit v svetospisnih besedilih ne najdemo niti v enem primeru. Za opis različnih vzorcev, kako ustrezno pokažemo svoje duhovno znanje, razumevanje in predanost večnemu načrtu sreče našega nebeškega Očeta in svojo sposobnost, da si prizadevamo pridobiti blagoslove Odrešenikove odkupne daritve, so namesto tega izbrane besede, kot so denimo preizkusiti, skušati in prečistiti.
Avtor načrta odrešitve je v starodavnih in sodobnih svetih spisih opisal sam namen našega zemeljskega pripravništva z besedami preizkusiti, skušati in prečistiti. »In s tem jih bomo preizkusili, da bomo videli, ali bodo storili vse, kar jim bo Gospod, njihov Bog, zapovedal.«1
Razmislite o prošnji psalmista Davida:
Preizkusi me, Gospod, in me skušaj, prečisti mi obisti in srce.
Zakaj tvoja dobrota je pred mojimi očmi, hodil sem v tvoji zvestobi.«2
In Gospod je leta 1833 izjavil: »Zato se ne bojte svojih sovražnikov, kajti v svojem srcu sem odredil, govori Gospod, da vas bom v vsem preizkusil, ali boste ostali v moji zavezi, prav do smrti, da se vas bo lahko spoznalo za vredne.«3
Današnje preizkušnje in prečiščevanje
Leto 2020 je deloma zaznamovala svetovna pandemija, ki nas je v marsičem preizkusila, skušala in prečistila. Molim, da kot posamezniki in družine spoznavamo dragocene lekcije, ki nas jih lahko naučijo le zahtevne izkušnje. Upam tudi, da bomo vsi bolj zvesto priznali »Božjo veličino« in resnico, da bo »[naše] stiske posvetil v [našo] korist«.4
Ko se v življenju soočamo z okoliščinami, ki nas preizkušajo in prečiščujejo, kakršnekoli že so, nas lahko vodita in podpirata dve temeljni načeli: prvič, načelo priprave in drugič, načelo vztrajanja s stanovitnostjo v Kristusu.
Preizkušnje in priprave
Zapovedano nam je, naj kot Odrešenikovi učenci »pripravimo vse potrebno in ustanovi[mo] hišo, in sicer hišo molitve, hišo posta, hišo vere, hišo učenja, hišo slave, hišo reda, hišo Boga«.5
Obljubljeno nam je bilo tudi: »Če boste pripravljeni, se ne boste bali.
In da boste lahko ušli sovražnikovi moči in se zbrali pri meni kot pravično ljudstvo brez madeža in brez krivde.«6
Ta odlomka iz svetih spisov sta popolna formula tako za posvetno kakor duhovno organiziranje in pripravo v življenju in doma. Ko si prizadevamo, da bi se pripravili na izkušnje zemeljskega življenja, ki nas bodo preizkušale, bi morali slediti zgledu Odrešenika, ki je postopoma »napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh«7 – kar je prepleteno ravnovesje intelektualne, telesne, duhovne in socialne pripravljenosti.
Pred nekaj meseci sva s Susan neko popoldne pregledovala svojo zalogo hrane in pripomočkov za izredne razmere. Takrat se je covid-19 naglo širil in najin dom v Utahu je stresla vrsta potresov. Že od prvih dni najine zakonske zveze sva delala na tem, da bi sledila preroškemu nasvetu, naj se pripravimo na nepredvidljive izzive. Tako se nama je zdelo v času virusa in potresov dobro in primerno, da bi »preverila« svoje stanje pripravljenosti. Želela sva izvedeti svoje ocene na teh nenapovedanih izpitih.
Veliko sva se naučila. Na številnih področjih sva se pripravila ravno prav. Na drugih področjih pa sva se morala izboljšati, ker določenih potreb nisva prepoznala in pravočasno ukrepala.
Veliko sva se tudi nasmejala. V odmaknjeni omari sva, na primer, odkrila živila, ki so bila v najini zalogi hrane že desetletja. Roko na srce, nekatere posode sva se bala odpreti in pregledati, ker naju je bilo strah, da bi sprožila še eno svetovno pandemijo! A gotovo boste veseli novice, da sva nevarne vsebine ustrezno zavrgla in da sva odpravila ogrožanje zdravja na svetu.
Nekateri člani Cerkve so mnenja, da načrti in zaloge za izredne razmere, zaloga hrane in 72-urni komplet gotovo niso več pomembni, ker bratje o teh in sorodnih temah pred kratkim in obširno niso govorili na generalni konferenci. A svarila, naj se pripravimo, cerkveni voditelji vedno znova razglašajo že desetletja. Stalni preroški nasveti sčasoma ustvarijo odmeven, jasen koncert z opozorilno glasnostjo, ki zdaleč presega glasnost vsakega samostojnega nastopa.
Prav kakor težki časi razkrijejo pomanjkljivost posvetne pripravljenosti, tudi bolezenska duhovna brezbrižnost in samozadovoljnost povzročita najbolj pogubne učinke prav med težkimi preizkušnjami. V priliki o desetih devicah se, na primer, naučimo, da odlašanje s pripravami vodi do neuspešnih preizkusov. Spomnimo se, kako se pet nespametnih devic ni ustrezno pripravilo na preverjanje, ki so ga doživele ob dnevu, ko je prišel ženin.
»Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja.
Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.
Opolnoči pa je nastalo vpitje: ʻGlejte, ženin! Pojdite mu naproti!ʼ
Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke.
Nespametne so rekle preudarnim: ʻDajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!ʼ
Toda preudarne so odvrnile: ʻVerjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!ʼ
Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla.
Pozneje so prišle še druge device in govorile: ‘Gospod,gospod, odpri nam!’8
On pa je odgovoril: ‘Resnično, povem vam: Ne poznam vas!’«9
Vsaj na tem izpitu so se nespametne device izkazale le za poslušalke besede in ne uresničevalke.10
Imam prijatelja, ki je bil na pravni fakulteti vesten študent. Med semestrom si je Sam vsak dan vzel čas, da bi ponavljal, si pisal povzetke in se učil iz svojih zapiskov za vsak predmet, ki ga je vpisal. Isto merilo je upošteval konec vsakega tedna in vsakega meseca pri vseh predavanjih. S svojim pristopom se je res lahko naučil prava in se ni le na pamet učil podrobnosti, Ko se se približali zaključni izpiti, je bil pripravljen. Pravzaprav je ugotovil, da je bilo obdobje zaključnih izpitov eno od najmanj stresnih delov njegovega usposabljanja za pravnika. Uspešni preizkusi so posledica učinkovite in pravočasne priprave.
Samov pristop do pravniške izobrazbe osvetli enega od Gospodovih vzorcev za rast in razvoj. »Tako govori Gospod Bog: Človeškim otrokom bom dal vrstico za vrstico, nauk za naukom, malo tukaj in malo tam; in blagor tistim, ki prisluhnejo mojim naukom in nastavijo uho mojim nasvetom, kajti učili se bodo modrosti, kajti temu, ki prejme, bom še dal.«11
Vsakega od nas vabim, da »premislimo svoje poti«12 in se »sami preverimo, ali smo verni in se preizkusimo«.13 Kaj smo se naučili v nedavnih mesecih prilagajanja življenjskega sloga in omejitev? Kaj v življenju moramo izboljšati duhovno, telesno, socialno, čustveno in intelektualno? Zdaj je čas, da se pripravimo in dokažemo, da smo voljni in sposobni storiti vse, kar nam bo zapovedal Gospod, naš Bog.
Preizkušnje in vztrajanje
Nekoč sem se udeležil pogreba mladega misijonarja, ki je umrl v nesreči. Na žalnem bogoslužju je spregovoril njegov oče. Opisal je srčno bolečino zaradi nepričakovane ločitve od ljubljenega otroka na zemlji. Neposredno je povedal, da sam ne razume razlogov ali časovnice za ta dogodek. A za vselej si bom zapomnil, da je ta dobri mož povedal tudi, da je vedel, da Bog ve za razloge in časovnico za smrt njegovega sina – in to mu je zadostovalo. Občestvu je rekel, da bodo z družino kljub potrtosti dobro. Njihova pričevanja so ostala trdna in neomajna. Svoje besede je zaključil s to izjavo: »Želel bi, da veste, da smo z družinskimi člani, kar zadeva evangelij, povsem predani. Povsem smo predani«.
Čeprav jim je izguba najdražjega strla srce in je bila težka, so bili člani te pogumne družine duhovno pripravljeni, da dokažejo, da se lahko iz tega, kar so pretrpeli, naučijo lekcij večnega pomena.14
Zvestoba ni nespametnost ali fanatizem. Pravzaprav pomeni, da zaupamo in vlagamo zaupanje v Jezusa Kristusa kot našega Odrešenika, v njegovo ime in njegove obljube. Ko si »še naprej prizadeva[mo] s stanovitnostjo v Kristusu, s popolnoma svetlim upanjem in ljubeznijo do Boga in do vseh ljudi«,15 smo blagoslovljeni z večnim vidikom in vizijo, ki zdaleč presega naše omejene sposobnosti smrtnika. Uspelo nam bo, da se »zberemo in stojimo na svetih krajih«16 in »se ne premakn[emo], dokler ne pride Gospodov dan«.17
Ko sem služil kot predsednik Univerze Brighama Younga – Idaho, je decembra 1998 prišel v univerzitetno naselje starešina Jeffrey R. Holland, da bi spregovoril na enih od vsakotedenskih duhovnih minut. S Susan sva povabila skupino študentov, da bi se s starešino Hollandom srečali in pogovorili, še preden bi podal svoje sporočilo. Ko se je naš skupni čas bližal koncu, sem vprašal starešino Hollanda: »Če bi te študente lahko naučili le eno stvar, kaj bi bilo to?«
Odgovoril je:
»Smo priče vse večjemu gibanju proti polarnosti. Možnosti za neopredeljevanje bomo sveti iz poslednjih dni izgubili. Sredine ceste ne bo več.
Če v rečnem toku plavate na mestu, vas bo odnesel. Enostavno neslo vas bo v smeri toka. Ne bo zadostovalo, da plavate s tokom, sledite toku, se toku prepustite.
Odločitve so neizogibne. Če se ne odločimo, smo se že odločili. Že zdaj se naučite odločati.«
Besede starešine Hollanda o vse večji polarnosti so se v dvaindvajsetih letih, odkar je odgovoril na moje vprašanje, v luči družbenih trendov in dogodkov izkazale za preroške. Z napovedjo vse večjega razhajanja med Gospodovimi in posvetnimi potmi je opozoril, da so se dnevi, ko si z eno nogo lagodno stal v obnovljeni Cerkvi in z drugo v svetu, hitro razblinili. Ta Gospodov služabnik je mlade ljudi opogumil, naj se odločijo, se pripravijo in postanejo zvesti Odrešenikovi učenci. Pomagal jim je, da bi se pripravili in vztrajali med življenjskimi izkušnjami, ki jih bodo preizkusile, preverile in prečistile.
Obljuba in pričevanje
Postopek, da se dokažemo, je temeljni del velikega načrta sreče nebeškega Očeta. Obljubljam, da ko se tako pripravimo, kakor tudi vztrajamo z vero v Odrešenika, lahko na zaključnem izpitu v zemeljskem življenju vsi dosežemo enako oceno: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!«18
Pričujem, da je Bog, večni Oče, naš Oče. Jezus Kristus je njegov edinorojeni, živi Sin, naš Odrešenik in Odkupitelj. O teh resnicah radostno pričujem v svetem imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.