Ravnaj pravično, ljubi dobrohotnost in ponižno hodi z Bogom
Ravnati pravično pomeni, da so naša dejanja častna. Do Boga smo pošteni, če z njim hodimo ponižno. Do drugih smo pošteni, če smo do njih ljubeče dobrohotni.
Kot privrženci Jezusa Kristusa in kot sveti iz poslednjih dni si prizadevamo – in nas spodbujajo, naj si prizadevamo – postati vse boljši.1 Morda ste se kakor jaz spraševali: »Ali naredim dovolj?« »Kaj še bi moral narediti?« ali »Kako naj kot človek z napakami izpolnim pogoje, da bom ‘z Bogom bival v neskončni sreči’?«2
Starozavezni prerok Mihej je to vprašal takole: »S čim naj stopim pred Gospoda, se priklonim Bogu višave?«3 Mihej se je satirično vprašal, ali bodo velikanska žrtvovanja sploh dovolj, da bodo poplačala greh, rekoč: »Mar se bo Gospod veselil tisočev ovnov, desettisočev potokov olja? Naj mu svojega prvorojenca darujem /…/ za greh svoje duše?«4
Odgovor je ne. Dobra dela niso dovolj. Odrešitve si ne prislužimo.5 Niti največja žrtvovanja, glede katerih je Mihej vedel, da niso možna, ne morejo odkupiti najmanjšega greha. Če smo prepuščeni sebi, so upi, da se bomo vrnili živet v Božjo navzočnost, zaman.6
Brez blagoslovov, ki prihajajo od nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa, sami nikoli ne moremo narediti dovolj ali biti zadostni. Dobra novica pa je, da zaradi Jezusa Kristusa slednje lahko postanemo.7 Vse ljudi bo zaradi njegove smrti in vstajenja Božja milost rešila telesne smrti.8 In če se v srcu obrnemo k Bogu, je odrešitev iz duhovne smrti na voljo vsem »zaradi /…/ odkupne daritve [Jezusa Kristusa] /…/ s poslušnostjo evangelijskim zakonom in uredbam«.9 Lahko smo odkupljeni od greha, da pred Bogom stojimo čisti in prečiščeni. Mihej je pojasnil: »Kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom.«10
Mihejevo navodilo, naj se v srcu obrnemo k Bogu in izpolnimo pogoje za odrešitev, vsebuje tri povezane elemente. Ravnati pravično pomeni, da smo do Boga in ljudi pošteni. Do Boga smo pošteni, če z njim hodimo ponižno. Do drugih smo pošteni, če smo do njih ljubeče dobrohotni. Ravnati pravično torej pomeni praktično izvajanje prve in druge velike zapovedi, naj »[ljubimo] Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem /…/ [in naj ljubimo] svojega bližnjega kakor samega sebe«.11
Ravnati pravično in hoditi ponižno pred Bogom pomeni, da namerno odmaknemo roko od krivičnosti, živimo po njegovih zakonih in ostanemo pristno zvesti.12 Pravičen človek se od greha obrne k Bogu, z njim sklene zaveze in te zaveze spolnjuje. Pravičen človek se odloči spolnjevati Božje zapovedi, se pokesa, ko se zmoti, in si še naprej prizadeva.
Ko je vstali Kristus prišel med Nefijce, je pojasnil, da je Mojzesovo postavo nadomestila višja postava. Naročil jim je, naj nič več ne darujejo »prelivanja krvi« in žgalnih daritev, temveč naj darujejo »strto srce in skesanega duha«. Obljubil je tudi: »In kdor pride k meni strtega srca in skesanega duha, ga bom krstil z ognjem in s Svetim Duhom.«13 Ko po krstu prejmemo in uporabljamo dar Svetega Duha, nas stalno lahko spremlja Sveti Duh in nas uči vsega, kar naj delamo,14 tudi kako naj ponižno hodimo z Bogom.
Žrtvovanje Jezusa Kristusa za grehe in odrešitev iz duhovne smrti sta na voljo vsem strtega srca in skesanega duha.15 Strto srce in skesan duh nas opominjata, naj se radostno kesamo in si prizadevamo postati bolj podobni nebeškemu Očetu in Jezusu Kristusu. Pri tem prejmemo Odrešenikovo očiščujočo, zdravilno in krepilno moč. Ne le, da ravnamo pravično in hodimo ponižno z Bogom, temveč milost vzljubimo tako, kakor jo ljubita nebeški Oče in Jezus Kristus.
Bog se radosti milosti in z njo ne skopari. Z Mihejevimi besedami Jahveju: »Kdo je Bog kakor ti, ki odpuščaš krivdo. /…/ Spet se nas bo usmilil« in »[v] globine morja /…/ zagnal vse naše grehe.«16 Da dobrohotnost ljubimo, kakor jo Bog, je neločljivo povezano s tem, da z drugimi ravnamo pravično in jih ne zlorabljamo.
Pomembnost tega, da drugih ne zlorabljamo, je poudarjena v anekdoti o Hillelu starejšem, judovskem učenjaku, ki je živel v prvem stoletju pred Kristusom. Eden njegovih učencev se je jezil zaradi obsežnosti Tore – petih Mojzesovih knjig s 613 zapovedmi in z njimi povezanimi rabinskimi spisi. Učenec je Hillela izzval, naj Toro pojasni zgolj v času, kakor dolgo lahko stoji na eni nogi. Hillel morda ni imel najboljšega ravnotežja, vendar je izziv sprejel. Navedel je Tretjo Mojzesovo knjigo, rekoč: »Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«17 Nato je zaključil: »Tega, česar ne maraš sam, ne delaj bližnjemu. To je vsa Tora; vse drugo je komentar. Pojdi preučevat.«18
Da smo do drugih vedno pošteni, sodi v ljubečo dobrohotnost. Premislite o pogovoru, ki sem ga slučajno slišal pred desetletji na urgenci bolnišnice Johns Hopkins v Baltimoru v Marylandu v Združenih državah. Bolnik, g. Jackson, je bil vljuden, prijeten možakar, ki ga je bolnišnično osebje dobro poznalo. V bolnišnici so ga že večkrat sprejeli na zdravljenje zaradi bolezni, povezanih z alkoholom. Ob tej priložnosti se je v bolnišnico vrnil zaradi znakov, ki so jih diagnosticirali kot vnetje trebušne slinavke, kateremu je botroval alkohol.
Dr. Cohen, marljiv in ugleden zdravnik, je proti koncu izmene g. Jacksona pregledal in odločil, da je njegovo bivanje v bolnišnici upravičeno. Zdravnico iz naslednje izmene, dr. Jones, je zadolžil, da ga sprejme in spremlja njegovo zdravljenje.
Dr. Jones je hodila na prestižno zdravstveno šolo in je ravno začela s podiplomskim študijem. To naporno usposabljanje je bilo pogosto povezano s pomanjkanjem spanja, kar je verjetno botrovalo temu, da se je odzvala negativno. Pri petem sprejemu tiste noči se je dr. Cohnu glasno pritožila. Čutila je, da je nepravično, da mora več ur skrbeti za g. Jacksona, zlasti ker si je svojo stisko navsezadnje nakopal sam.
Dr. Cohen je skoraj v šepetu sočutno odgovoril. Rekel je: »Dr. Jones, zdravnica ste postali, da bi za ljudi skrbeli in si jih prizadevali pozdraviti. Zdravnica niste postali zato, da bi jih sodili. Če ne razumete razlike, nimate pravice do usposabljanja v tej ustanovi.« Dr. Jones je po tej graji marljivo skrbela za g. Jacksona med njegovim zdravljenjem v bolnišnici.
G. Jackson je že umrl. Tako dr. Jones kot dr. Cohen sta imela uspešni karieri. Toda dr. Jones je bilo treba v odločilnem trenutku njenega usposabljanja opomniti, naj ravna pravično, ljubi dobrohotnost in za g. Jacksona skrbi brez obsojanja.19
Vsa ta leta mi je ta opomin koristil. Biti ljubeče dobrohoten pomeni, da nam je všeč, da Bog dobrohotnosti ne izkaže le nam; radostimo se, ker isto dobrohotnost izkazuje drugim. In posnemamo njegov vzor. »Bogu so vsi enaki«20 in vsi potrebujemo duhovno zdravljenje, da dobimo pomoč in ozdravimo. Gospod pravi: »Ne cenite enega mesa nad drugim oziroma človek naj ne misli, da je več kot drugi.«21
Jezus Kristus je poosebljal to, kar pomeni ravnati pravično ter ljubiti dobrohotnost. Brez zadržkov se je družil z grešniki ter z njimi ravnal pošteno in spoštljivo. Učil je o radosti zaradi spoštovanja Božjih zapovedi in si prizadeval, da bi spodbujal, namesto da bi te, ki so se borili, obsojal. Javno je obtožil tiste, ki so pri njem iskali napake, ker je služil ljudem, ki so jih imeli za nevredne.22 Takšna pravičniškost ga je prizadela in ga še vedno.23
Če hoče biti človek podoben Kristusu, mora ravnati pravično in se pošteno obnašati tako do Boga kot do ljudi. Pravičen človek je vljuden v besedah in dejanjih in se zaveda, da drugačen videz ali prepričanje ne izključujeta pristne prijaznosti in prijateljstva. Posamezniki, ki ravnajo pravično, si »ne bo[do] /…/ želeli raniti drug drugega, ampak mirno živeti«24 z drugimi.
Človek, ki hoče biti podoben Kristusu, ljubi dobrohotnost. Ljudje, ki ljubijo dobrohotnost, ne sodijo; drugim izkazujejo sočutje, zlasti tistim, ki so imeli manj sreče; so ljubeznivi, prijazni in pošteni. Ti posamezniki z vsakim ravnajo ljubeče in razumevajoče ne glede na značilnosti, kot so rasa, spol, verska pripadnost, spolna usmerjenost, družbenoekonomski položaj in plemenske, rodovne ali nacionalne razlike. Te zasenči ljubezen, kot je Kristusova.
Kdor je podoben Kristusu, se odloči za Boga,25 ponižno hodi z njim, si mu prizadeva ustreči in spolnjuje zaveze z njim. Posamezniki, ki ponižno hodijo z Bogom, pomnijo, kaj sta zanje naredila nebeški Oče in Jezus Kristus.
Ali naredim dovolj? Kaj naj še naredim? Kako se odzivamo na ta vprašanja, je odločilno za našo srečo v tem življenju in v večnostih. Odrešenik ne želi, da odrešitev jemljemo samoumevno. Celo potem ko že sklenemo svete zaveze, obstaja možnost, da bomo »odpad[li] od milostljivosti in odš[li] od živega Boga«. Zato »pazi[mo] in vselej moli[mo]«, da ne bomo zapadli »v skušnjavo«.26
Nebeški Oče in Jezus Kristus obenem nočeta, da bi nam na življenjski poti pozornost nenehno jemala stalna negotovost, da bi se spraševali, ali smo naredili dovolj, da bomo odrešeni in povzdignjeni. Zagotovo nočeta, da bi se mučili z napakami, za katere smo se pokesali, in mislili, da so to rane, ki se nikoli ne zacelijo,27 ali da bi nas bilo strah, da bomo spet padli.
Svoj napredek lahko ocenimo. Lahko vemo, »da je življenjska smer, [v kateri] gremo, po Božji volji«, 28 če smo pravični, ljubimo dobrohotnost in ponižno hodimo z Bogom. Značajsko prevzemamo lastnosti nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa in ljubimo druge.
Če boste to delali, boste hodili po poti zavez in izpolnjevali pogoje, da boste »prebivali z Bogom v stanju neskončne sreče«.29 Vaše duše bosta poživljali Božja slava in luč večnega življenja. 30 Navdajala vas bo nedoumljiva radost.31 Pričujem, da Bog živi in da Jezus je Kristus, naš Odrešenik in Odkupitelj, ter da je ljubeče in radostno milosten do vseh. Kajne, da vam je to všeč? V imenu Jezusa Kristusa, amen.