Trajnostne družbe
Če dovolj nas, dovolj naših bližnjih v življenjih vodi »Božja resnica«, bo moralnih vrlin, ki jih vsaka družba potrebuje, v obilju.
Kako lepo je zbor pel o čudovitem Odrešeniku!
Združeni narodi so leta 2015 sprejeli to, kar se imenuje »Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030«. Opisana je bila kot »skupni načrt za mir in blaginjo ljudi in planeta zdaj in v prihodnosti«. Agenda za trajnostni razvoj vključuje sedemnajst ciljev, ki naj bi jih uresničili do leta 2030, denimo: brez revščine, nobene lakote, kakovostno izobraževanje, enakopravnost spolov, čista voda in ureditev kanalizacije ter dostojno delo.1
Koncept trajnostnega razvoja je zanimiv in pomemben. Vendar je še nujnejše širše vprašanje trajnostnih družb. Kateri temelji podpirajo uspešno družbo, takšno, ki spodbuja srečo, napredek, mir in blaginjo svojih državljanov? Sveti spisi poročajo vsaj o dveh takšnih uspešnih družbah. Kaj nas lahko naučita?
V starodavnih časih je veliki patriarh in prerok Henoh pridigal o pravičnosti in »zgradil mesto, ki se je imenovalo Mesto svetosti, in sicer Sion«.2 Poročilo govori, da je »Gospod /…/ svoje ljudstvo imenoval Sion, ker so bili enega srca in enih misli in so živeli pravično; in med njimi ni bilo revnih«.3
»In Gospod je blagoslovil deželo in blagoslovljeni so bili na gorah in na visokih krajih in so uspevali.«4
Še en izjemen primer uspešne družbe sta v prvem in drugem stoletju ljudstvi na zahodni polobli, ki ju poznamo kot Nefijce in Lamance. Po neverjetnem delovanju vstalega Odrešenika med njimi »so sledili zapovedim, ki so jih prejeli od svojega Gospoda in svojega Boga, vztrajali v postu in molitvi in se često sestajali tako pri molitvi kot pri poslušanju Gospodove besede. /…/
In ni bilo zavidanj, ne zdrah, ne razburjenosti, ne vlačugarstva, ne laganja, ne umorov, niti nikakršne poltenosti; in zagotovo ne bi moglo biti srečnejšega ljudstva med vsemi ljudstvi, ki jih je ustvarila Božja roka.«5
V teh primerih so družbi podpirali nebeški blagoslovi, ki so izhajali iz tega, ker so bili ljudje vzorno predani dvema največjima zapovedma: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem« in »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«6 V zasebnem življenju so bili poslušni Bogu in so skrbeli za telesno in duhovno blaginjo drugih. Po besedah Nauka in zavez sta bili to družbi, v kateri si je »vsakdo /…/ prizadeva[l] za dobro bližnjega in vse dela[l] z očesom, zazrtim v Božjo slavo«.7
A kakor je danes dopoldan omenil starešina Quentin L. Cook, na žalost idealna družba, opisana v 4. Nefiju v Mormonovi knjigi, ni trajala več kot dvesto let. Trajnost ni zajamčena in uspešna družba sčasoma lahko propade, če opusti glavne vrline, ki ohranjajo njen mir in blaginjo. V tem primeru so se ljudje, ki so podlegli hudičevim skušnjavam, »začeli /…/ deliti na razrede; in začeli so si graditi cerkve, da bi se okoristili, in začeli so zanikati pravo Kristusovo cerkev«.8
»In zgodilo se je, da so, ko je minilo tristo let, tako Nefijevo ljudstvo kot Lamanci postali silno hudobni, tako eni kakor drugi.«9
Do konca naslednjega stoletja jih je na milijone umrlo v medsebojnih spopadih in njihov nekoč složni narod se je razdelil na vojskujoča se plemena.
Če premišljujemo o tem in o drugih primerih nekoč uspešnih družb, ki so kasneje propadle, mislim, da mirno lahko rečemo, da takrat, ko se ljudje obrnejo od Boga in občutka odgovornosti do njega in raje začnejo zaupati v »roko iz mesa«, začne prežati nesreča. Zaupati v roko iz mesa pomeni, da prezremo božanskega avtorja človekovih pravic in dostojanstva in najvišjo prioriteto dajemo bogastvu, moči in hvali sveta (ko pogosto zasmehujemo in preganjamo tiste, ki živijo po drugačnih merilih). Medtem si ljudje v trajnostnih družbah prizadevajo, kakor pravi kralj Benjamin, da bi se »radostili in [da bi jih] navdajala /…/ Božja ljubezen in [da bi] vselej /…/ ohranili odpuščanje grehov; in rasli /…/ v spoznanju o slavi njega, ki [jih] je ustvaril, oziroma v spoznanju tega, kar je pravično in res«.10
Instituciji družine in vere sta odločilni za obdaritev tako posameznikov kot skupnosti z vrlinami, ki podpirajo trajno družbo. Te vrline, ki so zakoreninjene v svetih spisih, med drugim vključujejo načelnost, odgovornost in obveznost, sočutje, poroko in zvestobo v zakonski zvezi, spoštovanje drugih in njihove lastnine, služenje ter nujnost in dostojanstvo dela.
Splošni urednik Gerard Baker je letos v The Wall Street Journal pisal kolumno, v kateri je svojemu očetu Fredericku Bakerju izkazal spoštovanje ob njegovem stotem rojstnem dnevu. Razglabljal je o vzrokih za očetovo dolgoživost, nakar je dodal naslednje misli:
»Medtem ko bi vsi radi poznali skrivnost za dolgo življenje, pogosto čutim, da bi bilo za nas bolje, če bi več časa posvetili temu, da bi ugotovili, zaradi česa bomo imeli dobro življenje, kar koli že nam je odmerjeno. V tem primeru sem prepričan, da poznam očetovo skrivnost.
Je iz dobe, ko je življenje prvenstveno opredeljevala dolžnost, ne nazivi, družbene odgovornosti, ne osebni privilegiji. Osnovno gonilno načelo njegovega stoletja je bil občutek odgovornosti – do družine, Boga, domovine.
V dobi, v kateri prevladuje razkroj razpadlih družin, je bil moj oče 46 let vdan svoji ženi, skrben oče šestih otrok. Nikdar prej ni bil bolj prisoten in nepogrešljiv kot takrat, ko sta moja starša utrpela nepredstavljivo tragedijo izgube otroka. /…/
In v dobi, ko je vera vse bolj redka, živi kot pravi, zvesti katolik neomajne vere v Kristusove obljube. Včasih resnično mislim, da že tako dolgo živi, ker je bolje kot kdor koli, ki sem ga kdaj srečal, pripravljen na smrt.
Imel sem srečo – blagoslovljen sem z dobro izobrazbo, s svojo čudovito družino, nekaj posvetnega uspeha, ki ga nisem zaslužil. A ne glede kako ponosen in hvaležen sem, to zasenči ponos in hvaležnost, ki ju čutim do človeka, ki brez razburjanja ali drame, brez pričakovanja nagrade ali celo priznanja nadaljuje – zdaj že stoletje – s preprostimi dolžnostmi, obveznostmi in navsezadnje radostmi zaradi krepostnega življenja.«11
V zadnjih letih je v številnih državah opazen zaton pomembnosti vere in verskega prepričanja. Vse večje število ljudi meni, da vera v Boga in pripadnost Bogu v današnjem svetu nista potrebni za moralno pokončno držo bodisi posameznikov bodisi družb.12 Mislim, da bi vsi pritrdili, da so tisti, ki ne zagovarjajo nobenega verskega prepričanja, lahko, in pogosto so, moralni ljudje. Ne bi pa pritrdili, da se to zgodi brez božanskega vpliva. V mislih imam Kristusovo luč. Odrešenik je izjavil: »[J]az [sem] prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na svet.«13 Vsakega moškega, žensko in otroka vsake vere, kraja in časa, naj se tega zaveda ali ne, navdaja Kristusova luč in zato poseduje občutek, kaj je prav in narobe, ki ga pogosto imenujemo vest.14
A ko posvetnost državljanske vrline loči od občutka odgovornosti do Boga, zamaje same temelje družbe. Zanašanje zgolj na kulturo in tradicijo ne bo zadosti, da bo družba ohranila vrline. Če človek nima višjega boga od sebe in si ne prizadeva za višje dobro, kakor samo zadovoljiti lastna poželenja in nagnjenja, se sčasoma pokažejo posledice.
Družba, v kateri je na primer edina omejitev glede spolne aktivnosti posameznikova privolitev, je družba v propadu. Prešuštvovanje, promiskuiteta, želena prekinitev nosečnosti15 in izvenzakonska rojstva, vse to je le nekaj grenkih sadov, ki so plod trajajoče seksualne revolucije. Nadaljnje posledice, ki delujejo proti trajnosti zdrave družbe, vključujejo vse večje število otrok, ki odraščajo v revščini in brez pozitivnega vpliva očetov, včasih več rodov; da ženske same prevzamejo to, kar bi morale biti deljene odgovornosti; in hudo pomanjkljivo izobraževanje, ker je šolam, kakor drugim institucijam, naložena naloga, da so nadomestek za neuspeh doma.16 Tem družbenim patologijam lahko dodamo še neštete primere, ko se posamezniki zlomijo in obupajo – duševni in čustveni zlom pa prizadene tako krive kot nedolžne.
Nefi izjavlja:
»Da, gorje mu, ki prisluhne človeškim naukom in zanika Božjo moč in dar Svetega Duha! /…/
In skratka, gorje vsem tistim, ki trepetajo in so jezni zaradi Božje resnice!«17
Nasprotno pa je naše radostno sporočilo našim otrokom in vsemu človeštvu, da »Božja resnica« kaže boljšo pot oziroma, kakor je rekel Pavel, »odličnejšo pot«,18 pot do osebne sreče in skupne blaginje zdaj ter do večnega miru in radosti po tem.
Božja beseda se nanaša na bistvene resnice, ki poudarjajo načrt sreče za Božje otroke. Te resnice so, da Bog živi, da je on nebeški Oče naših duš, da nam kot izraz svoje ljubezni daje zapovedi, ki vodijo do polnosti radosti z njim, da je Jezus Kristus Božji Sin in naš Odkupitelj, da je trpel in umrl, da bi plačal odkupnino za grehe, če se pokesamo, da je vstal od mrtvih, s čimer je omogočil vstajenje vsemu človeštvu, in da bomo vsi stali pred njim, da nam bo sojeno, in sicer da bomo za svoje življenje odgovarjali.19
Po devetih letih tega, kar se je v Mormonovi knjigi imenovalo »vladanje sodnikov«, je prerok Alma odstopil s položaja glavnega sodnika, da bi se v celoti posvetil vodenju Cerkve. Njegov namen je bil nasloviti ponos, preganjanje in pohlep, ki so med ljudmi, zlasti med člani Cerkve, postajali vse hujši.20 Starešina Stephen D. Nadauld je nekoč komentiral: »[Almova] navdihnjena odločitev ni bila, da bi več časa namenil temu, da bi pripravil in uveljavil več pravil, zato da bi kaznoval obnašanje ljudi, temveč da bi jim govoril Božjo besedo, jih učil o nauku in da bi se zaradi razumevanja načrta odrešitve začeli obnašati drugače.«21
Kot sosedje in sodržavljani lahko veliko naredimo, da doprinesemo k trajnosti in uspehu družb, v katerih živimo, naše najbolj temeljno in trajno služenje pa bo, da bomo poučevali in živeli po resnicah, ki so sestavni del velikega Božjega načrta odkupitve. Slednje izražajo besede hvalnice:
Ljubili bomo z vero očetov
v vseh bitkah od prijateljev do sovragov,
in pridigali, kakor zna le ljubezen,
z rekom prijaznim in življenjem krepostnim.22
Če dovolj nas in dovolj naših bližnjih sprejme odločitve in nas v življenjih vodi »Božja resnica«, bo moralnih vrlin, ki jih vsaka družba potrebuje, v obilju.
Nebeški Oče je zaradi svoje ljubezni dal svojega edinorojenega Sina, da bi imeli večno življenje.23
»[Jezus Kristus] ničesar ne stori, kar ne bi bilo v korist sveta; kajti svet ljubi, in sicer da preda svoje življenje, da bi k sebi pritegnil vse ljudi. Zatorej nikomur ne zapove, naj ne bo deležen njegove odrešitve.
Glejte, mar kateremu kliče, rekoč: Proč od mene? Glejte, povem vam, ne; ampak govori: Pridite k meni, vsi vi konci zemlje, kupite mleka in medu brez denarja in brez cene.«24
To razglašam »z dostojanstvenim srcem, v duhu krotkosti«25 in v imenu Jezusa Kristusa, amen.