Kristusova kultura
Lahko smo hvaležni za najboljše v naših zemeljskih kulturah in v celoti sodelujemo v večni kulturi, ki izhaja iz evangelija Jezusa Kristusa.
Kako krasen je svet, v katerem živimo in sobivamo, dom velike raznolikosti narodov, jezikov, običajev in zgodovin – razprostira se čez stotine držav in tisoče skupin in vsaka je kulturno bogata! Človeštvo je lahko ponosno in proslavlja marsikaj. A čeprav nam naučeno vedénje – tisto, čemur smo izpostavljeni v kulturah, v katerih odraščamo – v življenju lahko daje veliko moči, nas včasih lahko očitno ovira.
Morda je videti, da se je kultura tako močno vtisnila v naše razmišljanje in obnašanje, da se je nemogoče spremeniti. Navsezadnje je res, da nas veliko tega, kar čutimo, opredeljuje in nam daje občutek identitete. Vpliv je lahko tako močan, da v lastnih kulturah ne vidimo človeških šibkosti oziroma napak, kar se konča z nenaklonjenostjo temu, da bi odvrgli nekaj »izročil očetov«. Prevelika zasidranost v eni kulturni identiteti lahko vodi do zavrnitve dragocenih – celo božanskih – idej, lastnosti in vedénja.
Ne veliko let tega sem spoznal čudovitega olikanega moškega, ki mi bo v pomoč pri ponazoritvi tega univerzalnega načela kulturne kratkovidnosti. Prvič sem ga srečal v Singapurju, ko so me njegovi družini dodelili za hišnega učitelja. Bil je priznan profesor sanskrta in tamilščine in je bil iz južne Indije. Njegova čudovita žena in dva sinova so bili člani Cerkve, on pa se ji ni nikoli pridružil, niti ni kaj dosti poslušal evangelijskih naukov. Zadovoljen je bil s tem, kako so se žena in sinova razvijali, ter jih je v celoti podpiral pri njihovem delovanju in cerkvenih odgovornostih.
Ko sem se ponudil, da ga bom učil evangelijska načela in mu govoril o naših prepričanjih, je sprva odklonil. Kar nekaj časa sem rabil, da sem ugotovil zakaj: Čutil je, da bi s tem izdal svojo preteklost, ljudi in zgodovino! Mislil je, da bi se moral odreči vsemu, kar je bil, vsemu, kar ga je učila njegova družina, naj bo, prav sami indijski dediščini. V naslednjih nekaj mesecih sva uspela govoriti o teh zadevah. Bil sem osupel (čeprav ne presenečen!), kako mu je evangelij Jezusa Kristusa odprl oči za drugačno stališče.
V večini človeških kultur najdemo tako dobro kot zlo, konstruktivno in destruktivno.
Veliko svetovnih težav je neposrednih posledic nesoglasij med ljudmi različnih idej in običajev, ki izvirajo iz njihovih kultur. A dobesedno vsi spori in zmeda bi hitro zbledeli, če bi svet le sprejel svojo »izvorno kulturo«, tisto, ki smo jo vsi imeli še ne tako dolgo tega. Ta kultura sega v naš predzemeljski obstoj. To je bila kultura Adama in Henoha. To je bila kultura, ki je temeljila na Odrešenikovih naukih ob poldnevu časa in ki je v naših dneh ponovno na voljo vsem ženskam in moškim. Je edinstvena. Je »najvišja med vsemi kulturami« in izvira iz velikega načrta sreče, katerega avtor je Bog, njegov zagovornik pa Kristus. Predvsem združuje, ne ločuje. Predvsem zdravi, ne rani.
Evangelij Jezusa Kristusa nas uči, da ima življenje smisel. Da smo tu, ni le neka velika kozmična ponesrečenost ali napaka! Tukaj smo z razlogom.
Ta kultura temelji na pričevanju, da nebeški Oče obstaja, da je resničen in da ljubi vsakega od nas, vsakega posebej. Smo njegovo »delo in [njegova] slava«.1 Zagovarja koncept enakovrednosti. Ne priznava kast ali razredov. Navsezadnje smo bratje in sestre, duhovni otroci nebeških staršev – dobesedno. V »najvišji med kulturami« ni predsodkov ali miselnosti »mi proti drugim«. Vsi smo »mi«. Vsi smo »drugi«. Verjamemo, da imamo odgovornost in dolžnost do sebe, drugih, Cerkve in našega sveta. Odgovornost je pomemben dejavnik za našo rast.
Dobrotljivost, prava krščanska skrb, je temelj te kulture. Resnično čutimo, da moramo poskrbeti za potrebe bližnjega, tako v posvetnem kot duhovnem, in se na te občutke odzvati. To razblini predsodke in sovraštvo.
Imamo kulturo razodetij, ki se osredotoča na Božjo besedo, kakor jo prejmejo preroki (in jo vsakemu od nas potrdi Sveti Duh). Vse človeštvo lahko pozna Božjo voljo in misli.
Ta kultura zagovarja načelo svobodne volje. Da se lahko odločamo, je izjemno pomembno za naš razvoj in srečo. Modre odločitve so bistvene.
To je kultura spoznavanja in učenja. Prizadevamo si za znanje in modrost in za najboljše v vsem.
To je kultura vere in poslušnosti. Vera v Jezusa Kristusa je prvo načelo naše kulture, rezultat pa sta poslušnost njegovim naukom in zapovedim, ki obrodita samoobvladovanje.
To je kultura molitve. Verjamemo, da nas Bog ne bo le slišal, temveč nam bo tudi pomagal.
To je kultura zavez in uredb, visokih moralnih meril, žrtvovanja, odpuščanja in kesanja ter da skrbimo za svoje telo, ki je tempelj. Vse to pričuje o naši predanosti Bogu.
To je kultura, ki jo vodi duhovništvo, polnomočje za delovanje v Božjem imenu, Božja moč za blagoslavljanje Božjih otrok. Posameznike izgrajuje in jim omogoča, da postanejo boljši ljudje, voditelji, matere, očetje in družabniki – in posvečuje dom.
V tej najstarejši od vseh kultur je obilje čudežev, ki se dogajajo zaradi vere v Jezusa Kristusa, moči duhovništva, molitev, lastne notranje rasti, resnične spreobrnitve in odpuščanja.
To je kultura misijonarskega dela. Vrednost duš je velika.
V Kristusovi kulturi so ženske povzdignjene, da imajo pravi in večni status. Niso podložne moškim kakor v številnih kulturah današnjega sveta, temveč so celovite in enakopravne partnerke v tem in naslednjem svetu.
Ta kultura uveljavlja svetost družine, ki je osnovna enota večnosti. Izpopolnjevanje družine je vredno vsake žrtve, kajti, kakor nas učijo, »noben uspeh ne more nadomestiti neuspeha doma«.2 Ravno doma opravimo najboljše delo in smo deležni največje sreče.
V Kristusovi kulturi je perspektiva – in večna osredotočenost in usmeritev. Zanima jo to, kar ima večno vrednost! Izvira iz evangelija Jezusa Kristusa, ki je večen in pojasni, »zakaj«, »kaj« in »kje« našega obstoja. (Je vključujoča, ne izključujoča.) Ker je ta kultura posledica udejanja Odrešenikovih naukov, nudi zdravilni balzam, ki ga naš svet tako brezupno potrebuje.
Kakšen blagoslov je, da smo se pridružili temu velikemu in plemenitemu načinu življenja! Zato da bomo pripadali tej najvišji od vseh kultur, bodo potrebne spremembe. Preroki nas učijo, da je pomembno, da vse iz naše prejšnje kulture, kar ni v skladu s Kristusovo kulturo, pustimo za seboj. A to še ne pomeni, da moramo za seboj pustiti vse. Preroki poudarjajo tudi, da smo povabljeni, vsak in vsi, da svojo vero, talente in znanje – vse, kar je v naših življenjih in kulturah dobro, prinesemo s seboj in dovolimo, da Cerkev s pomočjo evangelijskega sporočila »to poveča«.3
Težko bi rekli, da je Cerkev »zahodna« družba ali ameriški kulturni fenomen. Je mednarodna cerkev, kar je bilo vselej mišljeno, da bo. Še več, je nadzemeljska. Novi člani od vsepovsod po svetu v našo vselej rastočo družino prinašajo obogatitev, raznolikost in navdušenje. Sveti iz poslednjih dni vsepovsod še vedno obeležujejo in spoštujejo svojo dediščino in junake, a sedaj pripadajo tudi nečemu veliko večjemu. Kristusova kultura nam pomaga, da sebe vidimo, kakršni smo v resnici, in ko se uzremo skozi oči večnosti, ko nas omehča pravičnost, smo bolj zmožni uresničiti veliki načrt sreče.
Kaj se je torej zgodilo z mojim prijateljem? No, učili so ga lekcije in pridružil se je Cerkvi. Njegova družina je od takrat v sydneyskem templju pečatena skupaj za čas in vso večnost. Malo se je odrekel – in dobil potencial za vse. Odkril je, da vseeno lahko slavi svojo zgodovino, da je vseeno lahko ponosen na svoje prednike, glasbo in ples in literaturo, hrano, domovino in njene ljudi. Spoznal je, da ni težko vključiti najboljšega iz svojega lokalne kulture v najvišjo od vseh kultur. Odkril je, da če iz starega življenja v novo prinese, kar je v skladu z resnico in pravičnostjo, to zgolj izboljša bratovščino svetih in pripomore k združitvi vseh v eno nebeško družbo.
Resnično smo vsi lahko hvaležni za najboljše v naših zemeljskih kulturah in v celoti sodelujemo v najstarejši od vseh – izvirni, najvišji in večni kulturi, ki izhaja iz evangelija Jezusa Kristusa. Kako čudovit skupni privilegij imamo vsi! V imenu Jezusa Kristusa, amen.